Vsega skupaj je bilo organiziranih 18 taborov, nakar je zaradi razkola med mlado- in staroslovenci ter ukrepov državnih oblasti, ki nacionalističnih zborovanj niso več dovolile, gibanje zamrlo.

Slovenski tabor na ljubljanskem polji pri Vižmarjih.

»Od nekdaj že tukaj stanuje moj rod, če kdo ve za druz'ga, naj reče, od kod?« Na lepšem kraji, o primerneji priliki in z večo navdušenostjo se je zapisani izrek našega pevca budnika težko kedaj govoril in poslušal, kakor 17. t. m. na ljubljanskem polji, ko smo ž njim slišali mlado slovensko deklico pri Št. Vidu pozdravljati došle slovenske brate od severa in juga, od vzhoda in zahoda, in ko je na taborišči vižmarskem iz ust slavnega slovenskega voditelja neposredno segal v srca neštevilne zbrane množice. Vodnik bi svojim besedam sam ne bil mogel voščiti veličastnejega občinstva, ki bi mu iz toliko tisoč in tisoč glasovi izpričevalo istinitost njegovih besed, kakor so mu to preteklo nedeljo izpričevali taborci v slovenskem osrčji. A ne le to. Vižmarski tabor je neizmerno več dokazal, kakor si je upal Vodnik trditi. Dokazal je, da v naši kranjski sredini ne le stanuje slovenski rod, ampak veličastno je izpričal, da je naše slovensko osrčje zdravo in čilo, in da se prične slovenskemu narodu novo življenje, kader odpadejo prevozi, ktere so domači in tuji zdravniki do zdaj vezali okolo njegovih udov in mu tako ovirali naravni život in razvoj. (...)

Že v nedeljo 16. t. m. so prihajali taborci od vseh krajev razcepljene domovine k veliki, največi dosedanji svečanosti slovenski, in še tisti večer je bila Ljubljana s taborskimi gosti tako napolnjena, da je moral marsikdo tam prenočiti, kjer je drugi dan taboroval – pod milim nebom. V ponedeljek pa je bila Ljubljana prava podoba ljudskega preseljevanja. Tu si videl vzbujenih primorskih Slovencev, kterih je bilo prišlo nekoliko stotin deloma v narodni obleki, vsi pa z napisi na klobukih: »Tr. Primorci«; tam ti je kazal prijatelj ljube goste, ktere je poslala sosednja Hrvaška; v nepretrgani vrsti so se dovažali vse dopoldne Dolenjci in Notranjci, celo Gorenjci so memo taborišča dohajali v mesto, ne v največo radost ljubljanskim nemškutarjem, kterim je bilo le oblačno nebo in dežna rosa nekoliko tolažila na dan njih sramote. Po železnici pa jih je dohajalo toliko, da so komaj zadostovali pripravljeni vozovi, in da se je zarad prevelike množice skoraj vsak vlak zakasnil po uro in več. Kmečke občine so prihajale na krasno z venci in zastavami okinčanih vozeh, kterih je nektera občina poslala po štiri in več, nekteri vozovi so imeli vprežene po četvero ognjenih konj, nektere lastne glasbe, velike zastave s primernimi dopisi. Da bi ne bilo celo noč tako neusmiljeno deževalo, prišlo bi jih bilo še neprimerno več, kakor se nam je pravilo od mnogo mnogo strani. (…)

Tiskarnica nas sili, da za danes prenehamo. Toliko naj le še dostavimo, da se je zbralo gotovo najmanj 30.000 ljudi, nekteri so sodili tudi na več, vladni komisar je sam cenil, da je zbranih 20–25.000 ljudi. Resolucije so se sprejemale enoglasno, vladalo je nepopisljivo navdušenje, kakor še na nobenem taboru ne. Zavedna množica je sama skrbela za najlepši red. (Dalje prih.)

Slovenski narod, 20. maja 1869

Slovenski tabor na ljubljanskem polji pri Vižmarjih.

(Dalje.) (...) Kake pol ure pozneje kakor je bilo napovedano, bila je neizmerna množica na prostornem travniku zbrana. Jelo jo po malem deževati in marsikdo se je bal, da bode to neugodno vreme tabor nemogoč storilo.

Ko se je dež nekoliko polegel, stopi g. dr. Costa pred ljudstvo, ga pozdravlja v imenu društva »Slovenije«, se zahvaljuje, da se jih je slabemu vremenu kljubu toliko zbralo, da bi taborovali kakor naši pradedje in izrekli, ka hočemo to ostati, kar smo – Slovenci. (Živio!) Upamo, da bo presv. cesar temu, kar tu izrečemo, pritegnil in tako pravičen tudi slovenskemu narodu. (…)

Govornik ni bil še dobro končal, ko se vlije taka ploha, da ni bilo mogoče, dalje govoriti; kjer je stala poprej še glava tikoma glave, vzdigne se dežobran poleg dežobrana, tako da je bilo iz odra res videti, kakor da bi v pravem taboru bil zbran slovenski narod pod šatori, ali pa da bi se bil kakor stari Rimljani postavil v bojni red znan pod imenom »testudo«, ko so rimski vojaki s ščiti nad glavami branili se nasprotnemu orožju. Želeli bi bili ta trenotek vse ljubljanske nemškutarje videti na odru, ka bi se bili prepričali, da ploha, na ktero so se s tolikim upanjem oklepali, ni odgnala ni enega taborca, ampak da je bilo tu pa tam slišati prav zanimljivih izrekov, ki so vsi kazali, da jih nobena stvar ne more preplašiti in odgnati iz boja za svojo sveto stvar. (...)

Slovenski narod, 22. maja 1869

Govori na taboru na Kalcu

(…) Gospod Domicelj, kaplan v Šmarji, je govoril tako-le: (…) Slovenci! Ker plačujemo po primeri veče davke kot Nemci i še veliko veče nego Magjari, imamo pravico i dolžnost od vlade ne le slovenskih ljudskih i srednjih šol, ampak tudi vse visoke šole ali za začetek vsaj slovensko juridično akademijo zahtevati. Jaz upam torej, da bodete vsi enoglasno i navdušeno resolucijo za slovenske šole sprejeli; prava resnica je namreč, kar je v dunajskem državnem zboru pred nekoliko leti ne kak Slovenec, ampak trd Nemec izrekel, da kdor hoče kak narod popolnoma pokončati in zatreti, mora s sekiro tujega jezika po deblu ljudske šole mahniti. Slovenci! to se je pri nas godilo dozdaj, to se pa v prihodnje več goditi ne sme. Naj nam dajo slovenske šole, naj nam pustijo staro vero i stare pravice i nazaj vzamejo raji nove davke, ker so vže stari preveliki bili! (…)

Kmetijske in rokodelske novice, 19. in 26. maja 1869