V sklop gradbenih dosežkov, ki vodijo k modernemu razvoju vsake občine, sodi tudi gradnja vodovoda in kanalizacije. In če so včasih župani ponosno rezali trakove ob kanalizacijskih jaških in odpirali pipice, skozi katere je pritekla čista voda, je tovrstnih početij vse manj. Zakaj? Pri pločnikih, asfaltu, spomenikih, vrtcih in šolah je pač tako, da volilci vidijo le dosežek, malo manj pa, da župan gradbinca seveda ni plačal iz svojega žepa, pač pa je segel v občinsko blagajno. Ki je od vseh. Ampak tudi od vsakega posebej, samo da ljudje na to ne pomislijo.

Pri kanalizaciji je drugače. Ta vsakega na koncu udari po lastnem žepu. Je že fino poslušati besede o čistem okolju, o bistrih potokih in rekah, o evropskih direktivah, ki nam narekujejo, da lastni drek tudi sami očistimo in ga ne spuščamo prek luknjičastih greznic na travnike in polja, kjer se pase živina in kjer raste krompir. Ampak ko gradbinci končajo izkopavanje jarkov in polaganje cevi in ko se tisti pri koritu nehajo mastiti s provizijami vseh sort in oblik, pride v vsako gospodinjstvo kuverta in v njej odločba, da je, še preden se boste priklopili na najnovejši dosežek svoje občine, treba plačati komunalni prispevek.

In šele takrat, ko občan vidi, da bo moral za prispevek k čistemu okolju plačati nekaj tisoč evrov, začne preklinjati občinarje in tuhtati, zakaj njegova greznica, ki je desetletja požirala odplake, nenadoma ni več dobra. Pokrovke pa se dvigujejo, ko občan ugotovi, da mora za priklop plačati tri tisoč evrov, bratranec v sosednji občini pa je za enako storitev plačal desetkrat (!) manj.

Pobiranje komunalnega prispevka v resnici določata državna pravilnik in uredba. Občine morajo v odlokih določiti obračunsko območje za pobiranje prispevka in izračunati vrednost omrežja ter del, ki ga je plačala občina, kar je potem osnova za izračun prispevka. Prav tako občina lahko sama določi faktor dejavnosti stavbe, ki tudi vpliva na višino prispevka. Obstajajo pa še druge možnosti, recimo olajšave. Tako so »popusti« lahko visoki tudi do 65 odstotkov. Manevrskega prostora je torej ogromno, preveč. Saj tako postane komunalni prispevek nenadoma silno primerna davščina, s katero je mogoče jeziti ali pa nežno božati občane (beri: volilce).

Kaj bo storil všečen župan? Zgradil bo kanalizacijo, izračunal komunalni prispevek, ljudi obvestil, kako visok je, in ga nato čez mesec ali dva znižal za 65 odstotkov. Če bo treba zaradi tega kaj primakniti iz občinskega proračuna, nič ne de. Ta je od vseh.

Kaj bo storil premeten župan? Zgradil bo drago kanalizacijo, omogočil zaslužke lokalnim gradbenikom, počakal na volitve in komunalni prispevek obračunal šele po njih ali pa to grozoto prepustil morebitnemu nasledniku.

Kaj bo storil pogumen župan? Zgradil bo najbolj kakovostno kanalizacijo s pomočjo evropskega denarja, ljudem še pred volitvami izstavil račun in jim razložil, da je to cena za lepše okolje naših otrok in vnukov.

Kaj bo storil dober župan? Poskrbel bo za kar najbolj racionalno gradnjo in za kar največ evropskega denarja, da bodo občinski stroški čim nižji, pravičen prispevek pa sprejemljiv za vsakega.

Kakšnih je največ in kakšni so redki? Odločali boste jeseni.