Bi lahko sodobne tehnologije, brez osebnega stika, pogovora in zmožnosti empatije, reševale življenja? Na prvi pogled skregano z logiko. A za generacije mladih, ki z internetom in s pametnimi telefoni živijo in dihajo, ter za družbe, kjer je priznanje samomorilskih misli sočloveku še preveč stigmatizirano, en klik na zaslonu računalnika ali en zdrs po zaslonu pametnega telefona vendarle lahko prežene črne misli. In je obenem prvi stik do klasičnih oblik pomoči ljudem v stiski. Z možnostmi spletnega preprečevanja samomora se ukvarja belgijska profesorica Gwendolyn Portzky iz enote za raziskovanje samomora Univerzitetne bolnišnice v Gentu. Prepričana je, da je to ena od novih priložnosti za zniževanje števila samomorov. »Za zdaj sicer še nimamo dovolj velikih raziskav, ki bi potrdile, da imaginarni in individualni svet interneta rešuje življenja, imamo pa nekaj dobrih indicev, da vendarle tudi splet lahko pripomore k temu,« pojasnjuje Portzkyjeva.
Skok čez prvo oviro
»Prek spleta ali pametnih telefonov lahko ljudje premagajo prve ovire in strahove. Za mnoge je iskanje pomoči v institucijah še vedno nepredstavljivo, prek interneta pa lahko prve strokovne informacije poiščejo z domačega kavča v popolni intimnosti in brez strahu, da bodo zaradi tega stigmatizirani,« pojasnjuje profesorica. Predvsem meni, da se takšne oblike pomoči obnesejo v družbah, kjer je samomor še vedno zelo stigmatiziran. Poleg tega je nekakšna prva pomoč v trenutku, ko jo potrebujejo in ko ustanove za pomoč ljudem v stiski že zaprejo svoja vrata. »Vemo namreč, da se samomorilske težnje zelo povečajo takrat, ko niso uradne ure, zvečer in ponoči,« dodaja sogovornica, ki je ta teden gostovala na konferenci Triple i, ki jo je o samomorilnem vedenju pri nas in v svetu organiziral Slovenski center za raziskovanje in preprečevanje samomora Inštituta Andreja Marušiča.
Prav v okviru tega centra tudi v Sloveniji že deluje posebna spletna stran za preprečevanje samomora Živ? Živ!. Na njej o duševnem zdravju in samomoru pišejo strokovnjaki, sodelavci centra, in ljudje z osebnimi izkušnjami. Stran tako vedno bolj postaja stičišče informacij, raziskav in preventivnih programov na področju samomora. Njeni snovalci pa so veseli predvsem odziva uporabnikov, kar kaže, da je stran zaživela.
Enotnega odgovora na samomor ni
A vendarle sodobne tehnologije niso odgovor in rešitev za vsakršne črne misli. Prav tako so si strokovnjaki edini, da kljub izmenjavi dobrih praks preprečevanja samomora enotnega odgovora na samomor na globalni ravni ne bo nikoli mogoče sprejeti. »Tako kot vseh ljudi ni mogoče obuti v čevlje ene številke, tako nimamo skupnega odgovora, kako preprečiti samomor. Vsaka država, območja in celo kraji znotraj držav imajo svoje posebnosti,« meni škotski psiholog in zavzet raziskovalec samomorilnega procesa Rory O'Connor. Že v Sloveniji se srečujemo s samomorilsko veliko bolj ogroženim štajerskim in celjskim območjem ter na drugi strani izstopajočo Primorsko. »Pred desetletji so v Sloveniji obstajale tako velike razlike v samomorilnosti, kot smo jih lahko našli v svetovnem merilu. Na Štajerskem in Celjskem je bila obremenjenost s samomorom tako velika kot v najbolj ogroženih državah sveta, na Primorskem nizka kot v manj obremenjenih. V zadnjih letih so razlike še vedno opazne, a se počasi izravnavajo,« pojasnjuje psihologinja Vida Poštuvan iz Slovenskega centra za raziskovanje in preprečevanje samomora.
Samomore predolgo povezovali z duševnim zdravjem
»Samomore smo predolgo povezovali in raziskovali samo v povezavi z duševnimi boleznimi. Res so te povezane z višjim tveganjem samomora, a dejstvo je, da le pet odstotkov ljudi s težavami v duševnem zdravju tudi resnično stori samomor. Pred nami je izziv, da ugotovimo, zakaj ga 95 odstotkov teh ljudi ne naredi in v čem se ti razlikujejo od preostalih petih odstotkov,« enega od prihodnjih izzivov raziskovalcev predstavi profesor O'Connor. Drugega izpostavlja indijska profesorica Lakshimi Vijayakumar, vodja indijskega centra za preprečevanje samomora. Ne le v Indiji, ampak celo v razvitih državah namreč pomoč v institucijah poišče zgolj polovica ljudi s samomorilskimi težnjami. Za drugo polovico je samomor prvi in zadnji poizkus. »Če želimo preprečiti samomore, se moramo osredotočiti na ljudi, ki nikoli ne poiščejo pomoči. To zahteva, da gremo iz bolnišnic, na teren, med ljudi,« meni sogovornica. Prav tako bo morala stroka ugrizniti v raziskave, kako in koliko posamezne oblike pomoči vplivajo na zmanjševanje števila samomorov in poskusov samomora. V eno prvih takšnih raziskav je bilo vključenih tudi 1200 slovenskih srednješolcev. »Bili smo del večje evropske raziskave 11 držav, v kateri je sodelovalo 13.000 mladih. S testno skupino, ki je prejela samo osnovne informacije o duševnem zdravju, smo primerjali tri različne intervencije: delo z učitelji, neposredno in poglobljeno delo z ogroženimi dijaki in delavnice z vsemi dijaki v razredu. Sklepi so pokazali, da je imelo neposredno delo z dijaki najboljši učinek. V primerjavi z drugimi se je v tej skupini najbolj zmanjšalo število poskusov samomora,« pojasnjuje Poštuvanova, sodelavka slovenskega dela raziskave.
Bomo samomore kdaj preprečili?
Psihiater in vodja Slovenskega centra za raziskovanje in preprečevanje samomora Diego De Leo o tem dvomi. Meni, da to zapleteno vedenje še premalo poznamo, k boljšim rezultatom pa bi se lahko približali s povezovanjem različnih strokovnjakov, ki se s samomorom tako ali drugače ukvarjajo in srečujejo. »Na področju raziskovanja samomora še veliko stvari ne vemo in ne razumemo. Paradoks je, da velika večina raziskovalcev samomora ni suicidologov, temveč so to strokovnjaki vsak s svojega področja. Vsak se z njimi ukvarja zelo individualno in tako nimamo jasne slike o globalnem dogajanju. V državah vzhodne Evrope se denimo soočamo z izjemnim padcem samomorilnosti, čeprav tamkajšnje države za preventivo niso naredile ničesar. Potem pa imamo Avstralijo, ki je v preprečevanje samomorov doslej vložila največ denarja, a številke niso padle. Prepričan sem, da na to vpliva mnogo zunanjih socioekonomskih dejavnikov, mi pa še nimamo jasne predstave, kateri ti dejavniki sploh so,« pojasnjuje De Leo, skeptičen, da bi bili nekoč lahko v preprečevanju samomora stoodstotno uspešni.