Živo rdeča? Oranžna? Morda zlata ali zelena? Pogodimo se za zamolklo rožnato, takšno, v kateri bi še vedno lahko filirala ribe, sekljala šalotko in razkosala celo jagnje. A droben frizer še vedno negoduje. Moje roke se mu zdijo nekako prerobate, prevelike, morda grobe? Zato dlani pregnetejo še z osvežilnim pilingom, ki mu sledi krepčilna maska, in končno smem vsa lepa, sijoča in skoraj samozavestna zapustiti mučilnico. Skrivaj si nenehno ogledujem natančno prebarvane nohte, ki so tri tedne v garanciji.
Kamera ugasne in spet je tu nov delovni dan. Bela kuharska jakna, ki jo v kuhinji nosim vsak dan, se stilsko z zamolklo rožnato pač ne ujema, zato se preoblečem v črno. Natakarji se muzajo; od triurnega truda treh strokovnjakov so namreč ostali samo še – nohti. Zapleteno frizuro sem že zdavnaj razpletla in ličila temeljito sprala z obraza.
Z vsako uro rezanja, sekljanja in gnetenja je lak postajal temnejši in na robovih so se že začele kazati prve razpoke. Zvečer sem se zgroženo zagledala v škodo in se zato odločila za dokončno eliminacijo zadnjega ostanka moje stilske preobrazbe; dobesedno sem se namočila v različne alkoholne razkrojevalce in odstranjevalce, a – glej ga, zlomka – zamolkla rožnata barva se ni dala.
Grotesknih razpok in nenavadnih lis je bilo na nohtih vsak dan več, tako da sem ves teden svoje uradno urejene roke skrivala pred radovednimi pogledi gostov. Kako sem se trdoglavega laka dokončno znebila, sodi v drugo zgodbo, pomembna je morala moje pripovedi: moj poklic je kuhar. Moji lasje so zato največkrat speti in roke… roke so pač delovne roke.
