Naj se (računalniška) igra začne!

Številne študije so dokazale prednosti, ki jih ima možganska telovadba za kognitivne sposobnosti, zato je Kaspar vedel, da ni edini, ki se trudi za oster um. Študija, ki jo je leta 2002 financirala ameriška vlada, je črno na belem dokazala, da redno urjenje možganov izboljša razumevanje in spomin pri starostnikih. Podjetja so zaslutila tržno nišo in bila z elektronskimi sestavljankami in posebnimi igrami več kot pripravljena pomagati. Samo Nintendo, katerega izključna ciljna skupina so dolgo bili najstniki z uničujoče hitrimi refleksi, je denimo samo na Japonskem prodal več kot pet milijonov računalniških iger za urjenje možganov. Ena od najbolj znanih iz zbirke iger, namenjenih pretežno starejši populaciji, je Brain Training, avtorski otrok Ryuta Kawashime, profesorja računalništva na Univerzi v Tohuki. Glavni cilj igralca, ki se je postopil, je čimbolj znižati svojo možgansko starost, pri čemer je idealna orientacijska vrednost 20 let. Vendar je do tja daleč, zato je za začetek čisto dovolj možgane (znova) spraviti v pogon do te mere, da je njihova starost enaka dejanski telesni starosti. Krivuljo določanja starosti možganov je Kawashima povzel po študiji, v kateri je testiral »realne« sposobnosti ljudi v starosti od 20 do 70 let. Ena od nalog je, denimo, glasno izgovarjanje barv, ki se pojavljajo na zaslonu. Z eno težavo: včasih so črke obarvane pravilno (torej napis rdeča z rdečo), včasih pa ne, kar v možganih povzroča interferenco. Miffru je šla kar dobro od rok, kot tudi, kot je bil prepričan sam, vse ostale. Toda veselja je bilo kmalu konec, saj je Kawashima razglasil, da so možgani 34-letnega biofizika stari kar 51 let. Znak za alarm in skoraj obveza po vsakdanjem igranju. Rezultat: po dobrem tednu intenzivne možganske (telo)vadbe je Miffer ugotovil, da se je njegov kratkotrajni spomin bistveno izboljšal in da brez težav v glavi drži tri desetmestna števila in hkrati na papir zapisuje četrto.

Urjenje ohranja možgane sveže

Kako se sploh starajo naši možgani in ali je teoretično možno, da imamo pri sedemdesetih možgane tridesetletnika?

Dr. Alenka Sever, klinična nevropsihologinja iz Nevrološke klinike v Ljubljani pojasnjuje: »Možgani se starajo tako kot ostalo telo. Spremembe se dogajajo na celičnem nivoju, opažamo atrofijo možganskega substrata. Bistvenega pomena je, kakšne narave je atrofija, in sicer ali gre za degenerativno bolezen ali posledico normalnega procesa staranja. S starostjo narašča upočasnjenost, s katero so včasih povezane motnje pozornosti in tudi motnje spomina. Bistvenega pomena je, koliko smo ljudje mentalno aktivni sicer v življenju. Pri mentalno lenih ljudeh je učinek staranja prej opazen, če pa je človek na starost pripravljen tako, da ohranja svojo intelektualno in mentalno aktivnost, je proces manj drastičen. Za možgane, ki so organ, ki je izrazito povezan in odvisen od dražljajov, ki prihajajo iz okolja, je aktivnost izjemno pomembna. In to vse življenje, do zadnjega dne.«

Bolezni ne moremo preprečiti, lahko jo odložimo

»Mnoge bolezni staranja se začnejo z zelo nespecifično obliko, ki ji rečemo minimalna kognitivna motnja,« nadaljuje dr. Alenka Sever. »Lahko gre za spominsko motnjo, ki presega stopnjo, ki jo še pričakujemo za določeno starost, lahko za kakšno drugo težavo, denimo v pozornosti ali načinu razmišljanja. Iz te blage kognitivne motnje se lahko razvije Alzheimerjeva bolezen, kjer so spominske motnje primarne. Če so v ospredju bolj čustvene spremembe, motnje načrtovanja ali značajske spremembe, se lahko razvije frontotemporalna demenca. Če so motnje posledice cerebovaskularne bolezni, govorimo o vaskularni demenci.

Če nekdo opravlja intelektualno zelo zahtevno delo, lahko spremembe navzven dolgo časa ostajajo neopažene. Ti ljudje na psihodiagnostičnih testih dolgo dosegajo nadpovprečne rezultate in šele, če slednje primerjamo s tistimi pred boleznijo, se vidi upad sposobnosti. Bolezni s možgansko vadbo ne moremo preprečiti, lahko pa jo odložimo. Svežino možganov pri starejših osebah lahko ohranjamo na različne načine: z družabnimi igrami, sestavljankami, križankami .. . Z njimi urimo pozornost, sledenje in urimo spomin ter razvijanje strategij, za njihovo izvajanje pa zadostuje minimalna motorična odzivnost. Nesmiselno je delati vaje, ki so same sebi namen, pač pa morajo biti vaje smiselne, take, da nam podpirajo vsakodnevno funkcioniranje. Ohranjati je treba logične povezave do spominskega fonda, brati in se o prebranem pogovarjati, dobro je tudi ohranjati sposobnost učenja, za kar so univerze za tretje življenje izjemno dobrodošle.«

Optimalna rehabilitacija le za pet odstotkov ljudi z motnjami

»Zdravljenje bolezenskih stanj, povezanih z motnjami delovanja možganov, je nevrološko, z zdravili in psihološko, kjer poskušamo z rehabilitacijskimi postopki ohranjati kognitivne sposobnosti,« pojasnjuje dr. Alenka Sever. »Posebni računalniški programi za tovrstne bolnike pri nas že obstajajo, velik problem pa je, da v Sloveniji nimamo organiziranega enotnega in sistemiziranega zdravstvenega varstva zanje, kar v končni fazi privede do tega, da program rehabilitacije dobi le 3 do 5 odstotkov oseb, ki bi ga potrebovale. Nabora bolnikov namreč ne sestavljajo le ostareli, pač pa gre za vse bolezni, ki prizadenejo možgane na način, da je motena pozornost, koncentracija in spomin: možganske poškodbe, bolezni možganskega žilja, tumorji, infekcijske bolezni možganov, visoka hipertenzija, srčno žilne bolezni, diabetes … . Računalnik za vsako osebo z motnjami, vodi podatkovno bazo. Bolnika spremljamo ves čas. Osnova so vaje za krepitev pozornosti in ko se ta primerno izboljša, gremo sistemsko na odpravljanje ostalih ugotovljenih motenj. Če pri prizadetih osebah z rehabilitacijo, ki jo nevropsihološko vodi klinični nevropsiholog, začnemo dovolj zgodaj, jih lahko vrnemo v normalno življenje. Ne gre samo za izvajanje vaj, pač pa tudi za ustrezno psihoterapevtsko podporo tako bolniku kot njegovim svojcem. Nesistematična nevropsiholiška rehabilitacija pa predstavlja velik problem tudi za družno kot tako. Čeprav ni nujno povezana z motorično oviranostjo, je pogosto vzrok za hudo delovno invalidnost. Zdravljenje je daljše, saj je zdravnik dolžan že ob blagih motnjah zdravstveno zaščititi bolnika, kar posledično pomeni dolgotrajne bolniške, svojci za nego porabijo več časa, poraba zdravil je večja, nevarnost sindroma izgorelosti pa velika. Nenazadnje nevropsihološka rehabilitacija zaradi jezikovnih ovir ni možna v tujini in tudi ni nadomestljiva z nobeno medikamentozno ali kirurško obliko zdravljenja.«

Od pomlajevanja možganov do revolucije v šolstvu

Medicinci pa niso edini z novimi in drznimi vizijami uporabe računalniški igric. Še eno področje kar kliče po akciji, ki bo po mnenju številnih postavila nove mejnike v zgodovini človeštva. Združenje ameriških znanstvenikov, ki se običajno ukvarja z jedrskim orožjem in državnimi skrivnostmi, je sredi oktobra javno oznanilo, da bodo računalniške igrice v kratkem redefinirale izobraževalni sistem. Po letu dni študija so namreč ugotovili, kako je mogoče pestro paleto računalniških video igric spremeniti v resno šolsko orodje, ki za razliko od tradicionalnih učnih metod razvija za posel – ali odraslost, če hočete, izjemno pomembne veščine: analitično razmišljanje, timsko delo, sočasnost opravljanja nalog in reševanje problemov pod pritiskom. Ob tem so video igrice tudi druga narava večini otrok, nekaj, pri čemer se počutijo kot riba v vodi. Naslednji nujno potrebni korak je raziskava (ki je privatni sektor ni sposoben izpeljati niti finančno niti organizacijsko, zato jo je prevzela ameriška država, točneje oddelek za izobraževanje pri Združenju ameriških znanstvenikov), ki bo na eni strani izločila tiste komponente igric, ki so najbolj pomembne za učenje, na drugi strani pa postavila sitem testiranj veščin, pridobljenih na ta način. Zaledje je res fantastično, kar 45 milijonov ameriških gospodinjstev ima doma računalniško video igralno konzolo, število državljanov starosti 10 do 30 let, ki jih bo redizajn izobraževanja neposredno prizadel, pa bo kmalu naraslo na 75 milijonov. Potem pa jih čaka še ena, mogoče najtežja naloga, to je prepričati učitelje in ostalo »odraslo« javnost, da video računalniške igre niso zgolj in samo izguba časa.

 

Moje zdravje št. 26 / 21. november 2006