32-letno računovodkinjo Julie agresivna plat njene osebnosti plaši. »Občasno moj navadno uglajeni jaz izgine in zamenja ga žaljiva prepirljiva tujka. Pozneje to pripišem zaužitemu alkoholu ali stresu, ker se preveč bojim, da sem to res jaz sama.« Analitična psihologinja dr. Ann Casement ta strah razume. »Da bi si priznali, da naša senca obstaja, se moramo sprejeti kot nepopolna bitja. S soočenjem s svojimi platmi, ki niso privlačne niti prijazne, si včasih zadamo hud udarec.« Kaj pa, če senca ni naš sovražnik marveč zaveznik? Kaj, če je sprejetje sence ključ do lastnih resničnih zmožnosti in večjega razumevanja, kdo resnično smo?

Psihoanalitični koncept sence je razvil psihiater Carl Gustav Jung. Njegove teorije temeljijo na obstoju kolektivnega nezavednega – lastnosti, ki so nam skupne, npr. gon po preživetju. Prepričan je bil, da je senca le lastnost iz tega nabora. Senco je razumel kot živalski, gonski del naše psihe, ki ga nezavedno skušamo prikriti pred drugimi in kot nasprotje drugega arhetipa – persone, tj. javnega, socialnega jaza, ki ga kažemo navzven. Verjel je tudi, da nam senca omogoča preživetje, saj se pokaže vselej, kadar smo v nevarnosti.

Notranji upornik

Izraz senca sicer namiguje na človekovo nedobrohotnost in celo zlonamernost, dr. Michael Daniels, višji predavatelj na Univerzi v Liverpoolu, pa jo utemeljuje takole: »Senca lahko vsebuje tudi koristne, a nedovoljene lastnosti jaza.« Pojasnjuje, da se kot otroci zavemo, kaj je družbeno nesprejemljivo, a tudi tega, kar sem uvršča naša družina, npr. preveliko odprtost ali javno kazanje čustev. Te slabše ovrednotene vzorce vedenja se naučimo potlačiti v svojo senco. Ker jih ne izražamo, ne dozorijo in kakor poredni otroci čakajo, da nam zagodejo. Madonna priznava, da je stroga katoliška vzgoja v njej porodila večno iskro uporništva; otrok, ki ni prejemal dovolj pohvale, lahko svojemu drugemu jazu pritakne domišljavost.

Julie se strinja, da to lahko pojasni njene agresivne izbruhe. »V družini sem bila edina deklica. Kot otrok sem imela rada šport, toda oče in bratje so ravnali z menoj, kakor bi bila iz porcelana. Namesto da bi se jim enakovredno pridružila pri fantovski igri, sem se morala vesti kot pridna punčka. Brate so spodbujali k drznosti, podvigom in vragolijam, od mene pa so pričakovali, da sem bila zgledna in zadržana. Ker sem hlepela po odobravanju staršev, sem se podredila vzorcu.« Toda s tem, ko je Julie zanikala svojo agresivno plat duševnosti, si je nakopala težave. »Da sem po značaju nasilna, sem odkrila med študijem,« pravi. »Na predavanjih sem bila zgledna študentka, a kadar sem se sporekla s fantom, so mi popustile vse zavore. Vpila sem in metala stvari po stanovanju. Ko je minilo, sem vselej ostala odprtih ust, saj nisem mogla nikoli razumeti, od kod se je v meni vzela jeza.« Julie je doživljala razcepitev. Ta nastopi, kadar psiha nezavedno zavrača določene misli ali vedenjske vzorce in jih vlaga v ločeno identiteto – nekaj »drugega« od nas samih – kot pri liku v romanu Doktor Jekyll in gospod Hyde. Ta odklonjena identiteta se kaže v izbruhih neprimernega vedenja, ko se sprašujemo, kaj nas je obsedlo. »Ker naša temna plat ni vključena v našo duševnost, je groba, neusklajena in samouničujoča,« pojasnjuje Daniels.

»Leva v nas« lahko predramijo močna čustva, kot so jeza, stres ali zaljubljenost, enako alkohol in droge, ki ukinjajo zadržke. Jung je bil prepričan, da naš alter ego včasih prevzame nadzor tudi kadar smo šokirani, zmedeni ali paralizirani zaradi neodločnosti.

Zatiranje lastne sence se lahko izrazi tudi s projekcijo – obrambnim mehanizmom, s katerimi projiciramo svoje zastrte lastnosti na druge. Kadar nam je v bližini koga neprijetno ali smo zelo kritični do njegovega vedenja, je to dobra priložnost, da lastnosti, ki nas vznejevoljijo, povežemo s tistimi, ki smo jih zakopali globoko vase, v svojo senco.

Spoznajte ga

Senco ima vsakdo, le da je pri vsakemu posamezniku drugačna. Z odgovori na naslednja vprašanja boste bolje spoznali svojo:
Naštejte pet lastnosti, ki jih ne marate pri drugih. Spomnite se na priložnost, ko ste se razjezili ali se postavili v obrambno držo in ugotovite zakaj. Kako doživljate sanje ali fantazije, kjer počnete po vašem mnenju kaj šokantnega ali ostudnega? Ali ste bili, kadar je prijatelj opozoril na neko vašo značajsko lastnost, kdaj jezni in jo zanikali? Ali kdaj sanjate, da se ob pomembni priložnosti pojavite goli ali neprimerno oblečeni? Je to na zmenku, v službi/šoli, s prijatelji ali družino?

Lastnosti, ki se v odgovorih ponavljajo so prevladujoče značilnosti vaše sence. S šestim odgovorom lahko določite področja v svojem življenju, kjer je vaša senca najizrazitejša. Če sanjate o skupini prijateljev, ali ste v njihovi družbi iskreni do sebe ali igrate neko vlogo?

Ena korenina, dve drevesi

42-letna zdravstvena delavka Anna priznava, da je svojo senčno plat projicirala na kolegico. »Vedno se ji dogaja kaj dramatičnega, drugih pa nikoli ne vpraša, kako se počutijo. Pri delu se trudim biti mirna in razumna, zato mi gredo njeni teatralični izbruhi zelo na živce.« Ko sta Anna in njen mož zabredla v zakonsko krizo in je iskala strokovni nasvet, se je soočila z dejstvi, ki so jo streznila. »Mož se pritožuje predvsem, da moje vsakdanje krize vedno zasenčijo njegove skrbi. Ko mi je navedel nekaj primerov, sem morala priznati, da je res tako. Doma sem se vedla natanko tako kot kolegica v službi, ki mi gre tako na živce. Zdaj se zavestno trudim, da upoštevam njegove potrebe, in sem tudi veliko bolj potrpežljiva do kolegice.«

Zgolj z zavedanjem senca ne bo izginila – tudi zaradi tega smo ljudje – lahko pa jo imamo bolj na vajetih, potrjuje dr. Dale Mathers, jungovski analitik in psihiater. »Gre le za neznatno razliko v doživljanju – kot če bi vozili 45 km na uro namesto 30 – ki pa je zelo pomembna. Sposoben sem začutiti, da se bom odzval na določen način in svoj odziv spremenim.« Daniels pritrjuje, da ima soočenje z lastno senco še druge prednosti. »Z jungovskega gledišča smo si dolžni priznati vse svoje lastnosti. Če katere od svojih plati ne vidimo, se ne moremo razumeti. Lastnost moramo vključiti v svojo osebnost, sicer nas omejuje in smo le polovična oseba ter karikatura samih sebe.«

Daniels vztraja, da nam zavedanje lastne sence čim bolj pustoši, tem bolj razkriva ter sprošča naše resnične zmožnosti in nam omogoča bolje razumeti, kdo v resnici smo. »Jung pravi, da nam védenje, da imamo tega sovražnika v sebi, omogoča živeti bolj skromno in zadovoljno. Če energijo porabimo za upiranje in zatiranje delov sebe, ki jih ne želimo kazati, jo tratimo. Tega se lahko rešimo, čim uvidimo, kaj počnemo.«  Julie je ugotovila, da ji je prepoznava lastne sence koristila. »Zdaj se precej ukvarjam s športom. Po uri udarjanja teniške žogice se imam bolj na vajetih. Sem tudi samozavestnejša pri delu in v odnosih. Nič več me ni strah reči 'da, tudi to sem jaz'.«

Pridobite si zaveznika

Zapisujte si sanje. Drugi jaz pogosto predstavlja določen lik v vaših sanjah – oseba istega spola in približno enake starosti kot vi sami; nekdo, ki vam vzbuja nelagodne občutke, vas plaši ali zasleduje. Spremljanje vsebine in razpoloženja v sanjah, ki vam lahko dodobra rzakrijejo vaše želje in skrbi.

Ubesedujte si tok misli. Vsako jutro najprej vzemite list papirja in ga, ne da bi premišljevali, karseda naglo popišite. Utišajte cenzorja, lektorja in oblikovalca v sebi. Popišite najmanj dve strani formata A 4. To vam bo pomagalo, da se boste izmuznili zavestnim mislim in se povezali s svojo senco. Tehnika vam omogoča natančneje določiti občutja in misli, ki se skrivajo v vas.

Bodite ustvarjalni. Jung je verjel, da je tančico mogoče odstreti s slikanjem, risanjem in modeliranjem. Bistvo ni talent, ampak iskanje simbolov, ki predstavljajo našo senco. Če v upodabljanju niste doma, poskusite s poslušanjem ali izvajanjem glasbe, plesom, pisanjem, kuhanjem ali ustvarjanjem iz nič.

Eksperimentirajte. Jung je verjel, da je lastno senco mogoče ozavestiti in doseči svoje zmožnosti tako, da eksperimentiramo z neznanim. Napišite si seznam stvari, ki bi jih preizkusili, »če bi bili taki in taki«, npr. plezali, šli sami v kino, … in vsak mesec uresničite eno.

Mnogo knjig, iger in filmov, kot so Doktor Jekyll in gospod Hyde ter Vojna zvezd, upodablja senčno plat njihovih ustvarjalcev. Četudi nam morda ne bo uspelo napisati svetovne uspešnice, lahko poskusimo raziskati, kaj se skriva v naši senci, namesto da živimo v strahu pred njo.

Se svoje sence zavedate?

Da se je izrecno ne, dokazuje, da se posledično ogrožate z občasnimi vedenjskimi izbruhi ter zatirate svoje zmožnosti. O najrazličnejših temah in ljudeh imate izrazito črno-belo mnenje ter ne dojemate povezave med le-temi in seboj. Korak naprej ste naredili, če se zavedate, da obstaja del vas, ki ga ne razumete in ga zatirate. Živite v strahu pred tem, da bi izgubili nadzor nad seboj. Predstava o senčni plati osebnosti vam ni všeč, ker jo povezujete z zlim ali nemoralnim. Velikokrat se kaznujete za svoja dejanja, a menite, da ste svoja nagnjenja sposobni premagati z večjo samokontrolo.

Na naslednji stopnji vas močno zanima osebnostna rast in prizadevate si postati strpnejši, bolj ljubeči in obvladani. Občutek imate, da bo življenje, ko se boste naučili, kako biti boljši človek, teklo bolj gladko in si prizadevate za popolnejši in bolj srečen obstoj. Svoje senčne plati se zavedate, a menite, da ste jo z dovolj samozavedanja sposobni obvladati.

Ko že nekaj časa stopate po pravi poti, svojo senčno plat sprejemate. Zavedate se, da so določene predstave prijateljev in družine o vas netočne in da so mnoga t. i. negativna čustva ali odzivi zelo dragoceni. Ne bojite se priznati, da imate senčno plat, bolj vas privlači kot plaši. Pogosto jo prekanalizirate v ustvarjalno delo ali razmišljanje ali pa v dosego tistega, kar si želite.

 

Moje zdravje št. 24 / 17. oktober 2006