Dokler nam naši vzorci dajejo podporo v življenju, smo zadovoljni, ko pa se naše mišljenje ne ujema več z našimi željami in nas ovira pri osebnem ali kariernem napredku, se lahko znajdemo v slepi ulici, izgubimo se v lastnih strahovih in se začnemo umikati priložnostim, ki nam jih življenje nudi. Ste bili kdaj presenečeni in navdušeni nad lahkotnostjo ter spretnostjo komunikacije vašega sogovornika? Vam je kdaj uspela velika poteza, čeprav ste bili prepričani, da tega niste sposobni? Opazujete ljudi, ki nizajo uspehe za uspehom, so zadovoljni sami s seboj, vam pa to nikakor ne uspeva? V takem primeru morda ne potrebujemo psihoterapevtske pomoči, potrebujemo pa nekaj ali nekoga, ki nam bo odprl oči in nam pomagal najti pot iz tega sklenjenega kroga. Nevrolingvistično programiranje (NLP) je model učenja učinkovite komunikacije, praktiki te metode pravijo, da je to metoda razkrivanja vašega osebnega genija, »velikana« v vas.

Software v glavi je mogoče spremeniti

Ne ustrašite se besede programiranja, s tehniko in računalniki nima nikakršne veze. »Tudi mene je beseda programiranje na začetku odvračala. Res je izraz neposrečen, ker deluje tehnicistično. A v resnici imamo v glavi res nekakšen software oziroma sistem vrednot, ki nam ga vgradita družba in okolje, v katerem odraščamo. To tudi ne pomeni, da je z njim avtomatično nekaj narobe, pomeni pa, da se lahko zavedamo, katera naša prepričanja in sistemi vrednot nam dobro služijo in nas podpirajo ter kaj nas v določenih okoliščinah ovira. In vedno kadar naletimo na osebne ovire ali težave v službi, ugotovimo, da za tem stoji naš sistem prepričanj. Če nekje globoko v nezavednem verjamemo, da kar koli storimo, nič ne deluje, potem bo najbrž – če se ne bomo zavedali, da je naš sofware v glavi mogoče spremeniti – vedno ostalo tako, kot je zdaj. Gre za to, da dobiš uvid, da so to samo vzorci o tem, kaj je za nas res in kaj ne (zato temu rečemo programiranje),« razlaga Nada Mulej, strokovnjakinja s področja nevrolingvističnega programiranja, s katerim se profesionalno ukvarja že dobrih petnajst let. Kot navaja Mulejeva, izraz NLP lahko razložimo kot metodo dela z »jezikom možganov«, s povezavami med telesnimi procesi (nevro), z jezikom (lingvistično) in notranjimi procesi mišljenja in čustvovanja (programiranje). Z NLP prepoznamo povezave med doživljanjem, mišljenjem, čustvovanjem, delovanjem in govorom, kar nam omogoča, da se naučimo zavestno vplivati nanje.

Najbolj uspešna v kombinaciji z drugimi pristopi

Metoda je dokaj sodobna in ima svoj izvor v psihoterapiji. »V bistvu je to zbirka metod, pristopov in orodij, ki so jih v 70. letih razvili v Ameriki. Zanimalo jih je namreč, kako delajo najbolj znani psihoterapevti, ki z močnim vplivom in izrazito popolno prisotnostjo pomagajo tako hitro in intenzivno ljudem s težavami. V Ameriki so bili takrat najbolj znani in spoštovani Milton Erickson na področju hipnoterpije, Virginia Satir kot družinska terapevtka in Fritz Perls kot gestalt terapevt. Potem sta se našla takrat še študenta psihologije Richard Bandler in lingvistike John Grinder, ki sta začela snemati psihoterapevtske seanse s klienti, opazovati, kakšen jezik uporabljajo, kako se vedejo, s kakšnimi sredstvi ti terapevti vplivajo na ljudi, in ugotovila, da je mogoče narediti neke vrste ekstrakt, zbirko orodij, ki bi jih bilo možno uporabiti vsepovsod, kjer se ljudje sporazumevamo. Ugotovila sta tudi, da je temelj našega delovanja odličen stik. Ko sta dve osebi na enaki valovni dolžini, lahko drug pri drugem veliko dosežeta. Razvila sta celo zbirko jezikovnih vzorcev, s katerimi lahko na drugega vplivamo, da usmeri pozornost navznoter, v samoopazovanje, stik z nezavednim, spet z drugimi orodji pa ravno nasprotno, da znamo postaviti zelo konkretna vprašanja, ko želimo jasne odgovore,« razlaga Mulejeva in dodaja, da NLP ni toliko terapevtska metoda kot zbirka orodij in tehnik, ki so najbolj uspešne v kombinaciji z drugimi pristopi. »V današnjem času je veliko več problemov zaradi sprememb, ko ne znamo upravljati z njimi, krizna obdobja so vedno pogostejša in ljudje ne vedo, kako te težave rešiti. NLP je namenjen delu na samem sebi in podpori drugim, vendar menim, da samo NLP ni dovolj in ni čudežno orodje (kot ga tržijo nekateri), ampak ga je zelo koristno dopolniti z drugimi pristopi, kot so na primer realitetna terapija, transakcijska analiza, gestalt terapija, EFT (tehnika čustvene svobode) itn. Osebno menim, da dober terapevt ali svetovalec pozna še kaj drugega. Tudi poslovnež v menedžmentu mora poznati še marsikaj drugega, če hoče dobro delati.«

Vsak se orientira po svojem zemljevidu

Pri NLP gre preprosto za zbirko pristopov, modelov, načel in tehnik o osebni odličnosti za učenje procesnega mišljenja, prepoznavanje lastnega načina mišljenja in sistema prepričanj, iz katerega izhajamo. Pomaga nam razumeti sebe in druge, da z njimi lažje shajamo in sodelujemo ter da se sami znebimo svojih notranjih ovir. Značilnosti NLP so, povedano kratko, usmerjenost k ciljem in ne k problemom, k dosežkom namesto napakam, možnostim namesto omejitvam in k radovednosti in čudenju namesto k domnevam. Avtorji izhajajo iz nekaterih njihovih aksiomov, kot je na primer prispodoba, da »zemljevid še ni pokrajina«.

Mulejeva razlaga: »To je eden od tako imenovanih aksiomov NLP, ki jih predpostavljamo kot resnice, iz katerih izhajamo. Ena med njimi je tudi, da ni napak, so le povratne informacije, kar pomeni, da je vsaka napaka informacija o tem, kako učinkovita sta bila v določeni situaciji naše mišljenje in delovanje, ter da ni razloga, da se za to »napako« obtožujemo, to je samo nov cilj za učenje. To je zelo spodbudno, saj tako ne vidimo svojih težav in napak kot dokaz nesposobnosti. Prispodoba o zemljevidu pomeni, da nosi vsak v sebi svoj model sveta in da pri drugih prav tako vidimo le zemljevide, ki jih oddajajo skozi svoj jezik, vedenje, in da so samo odsev realnosti. Torej to, kar pri drugemu slišimo, vidimo in čutimo, še ni resnica, tudi moja predstava o svetu še ni resnica. Navsezadnje tudi jaz delujem samo s svojega zemljevida, pri tem pa je pomembno, da se te relativnosti realnosti tudi zavedam. Tako velja, da stari zemljevidi ne zadoščajo vedno našemu načinu življenja in da je treba namesto kolovoza zgraditi cesto ali avtocesto, torej da star način mišljenja ni več dovolj. To je zame silno zanimivo delo, je, kot da bi odkrivala neke tuje pokrajine. Vendar dokler zemljevidi dobro služijo, jih seveda nima smisla spreminjati.«

Za vsakogar se najde nekaj

Metoda NLP je uporabna za vsakogar, saj gre za izrazito delo na sebi. To pa nam lahko pride prav tako v zasebnem kot poklicnem življenju. Z učenjem vzpostavljanja dobrega stike, čutne ostrine, strategije postavljanja učinkovitih ciljev, z uporabo notranjih virov moči, reševanjem problemov iz preteklosti in uporabo jezika kot orodja moči posamezniki lahko odpravijo notranje ovire, omejujoča čustva, miselne vzorce in dosežejo samozavestno vedenje. NLP pozna veliko tehnik in orodij, nekatere so enostavnejše, druge zahtevne, določene pa so z mednarodnimi standardi. Katere uporabimo, je odvisno od posameznika: »Lahko uporabi samo tisto, kar tisti hip potrebuje, lahko pa želi osvojiti celotno zbirko orodij, v čemer je tudi velika dragocenost. To je tudi prednost NLP, da metodo lahko uporabljamo in vadimo vsak hip življenja, v vsaki situaciji. Prav v tem, da imamo zelo malo teoretičnega dela in veliko prakse, je drugačen od drugih metod, saj zahteva precej lastne aktivnosti in pripravljenosti za delo na sebi in z drugimi. Vse skupaj je pragmatična pot pripeljati nekoga od problema do rešitve, kjer se naučimo določenih procesov, po tej poti pa potem lahko vodimo tudi drugo osebo,« zatrjuje Mulejeva. NLP je zato učinkovit pri vsakdanjih problemih, na primer pri javnem nastopanju, izražanju, odpravljanju nesamozavesti, pri učinkovitih metodah učenja ali pa pri čem vsakdanjem, kot je na primer osvajanje nasprotnega spola. Tega vas neposredno sicer ne bodo učili, ampak ko osvojite metode dobrega stika, opazovanja in vplivanja, so veščine, ki vam lahko pomagajo tudi pri tem. Prav tako obstajajo tehnike za odpravljanje prisilnih oblik vedenja, kot je na primer kajenje ali grizenje nohtov, ali odpravljajo fobije: »V primeru strahu pred pajki je tipična metoda dvojne disociacije, dvojnega odmika, pogleda iz varne razdalje. To pomeni, da se čustveno odmaknete in si v mislih ustvarite takšno sliko, ki jo možgani ne zaznajo kot ogrožajočo. Če poenostavimo: vstavite si nov film.« Pri tako intenzivnem učenju upravljanja s seboj se morda komu poraja vprašanja, da nas orodja in metoda ne privedeta do pretirane samokontrole ali samokritičnosti. Mulejeva meni, da bi takšna nevarnost obstajala pri tistih, ki na NLP gledajo zgolj kot na tehnično orodje, saj te metoda sicer uči tudi občutljivosti, s katero razvijaš občutek, ko veš, kdaj prestopaš zdravo mero kritičnosti.

 

Moje zdravje št. 24 / 17. oktober 2006