Od vsepovsod nas zasipavajo s knjigami in z revijami z nasveti o pravilni vzgoji. Iz njih izvemo, da otrokom škoduje skoraj vse, kar v imenu ljubezni počnemo z njimi. Svarijo nas, kaj moramo storiti in česa nikakor ne smemo, da bi bil naš otrok v življenju uspešen. Ko vključimo televizijo, je pogosto na sporedu drama o otrocih, ki jih niso dovolj ljubili. Mrki vzgledi v slogu Cankarjeve Francke, ki zaman teče za vozom, so nas že v otroštvu prepričevali, da je starševstvo eno samo odrekanje in žrtvovanje,« je v spremni besedi zapisala Sanja Rozman, dr. med., in dodala: »Starševstvo je postalo resnoben posel, ki ga lahko dobro opravijo le popolni nadljudje. Vsi preostali pa moramo pošteno priznati, da temu nismo kos in najbrž ljubimo premalo. In potem ti ponudijo knjigo o starših, ki ljubijo preveč. Sprva čutiš olajšanje, potem novo skrb. Če je mogoče otroke preveč ljubiti, ali smo potem krivi še za ta greh? Knjiga V kletki ljubezni opisuje soodvisnost oziroma odvisnost od odnosov, kakor se izraža v odnosu med starši in otroki. Soodvisnost je oblika bolezni zasvojenosti, obsedenosti s posebno vrsto škodljivega odnosa, na primer odnosa z alkoholikom ali s čustveno nedostopno osebo. Soodvisen je tisti človek, ki dovoljuje, da ga prizadene vedenje druge osebe in ki je obseden s potrebo, da bi to osebo nadzoroval.«

Ko splete se svinčeno okovje

Problem soodvisnosti je v odnosu med straši in otroki veliko težje prepoznati kot v odnosu, ki velja med partnerji. »Partnerski odnos se razvije med odraslima osebama; v sodobnih zakonih naj bi bilo približno jasno, da sta partnerja enakovredna. Odnos med starši in otroki pa je močno polariziran in neenak. V začetku so otroci povsem odvisni od svojih staršev, ki skrbijo za njihove telesne, duševne, socialne in duhovne potrebe. Starši otroku sprva predstavljajo svet v malem. Tudi smisel in cilj starševske ljubezni se razlikujeta od drugih odnosov: otroka moramo hkrati zaščititi, vendar mu moramo tudi omogočiti, da odvisnost od nas preseže in postane neodvisen,« poudari Rozmanova, dr. med., in opozori, da se proces individualizacije, zorenja k samostojnosti lahko tudi ustavi, kadar starši ali otroci ne zmorejo sprejeti spremembe, ki jo zorenje zahteva. Takrat se vezi med starši in otroki napenjajo in močno bolijo, tako da včasih zbežimo pred bolečino na drugi konec sveta, vendar ji ne moremo uiti. Odrasli otroci soodvisnih ljudi imajo težave zaradi nezavednih strahov, ki so posledica negativnih izkušenj v odnosu s preveč ljubečimi starši. »Odnos do staršev je model za vse odnose, ki jih imamo do sveta in drugih ljudi, zato se tisto, kar nas je bolelo v odnosu s starši, ponavlja v vseh drugih odnosih. Odrasli otroci soodvisnikov se bojijo približati drugim ljudem, ker pričakujejo, da jih bodo zadušili in 'pogoltnili' s svojo zahtevno ljubeznijo. Cvetijo samo ob pohvali drugih ljudi, saj si niso ustvarili avtonomnega temelja za občutek samozavesti znotraj sebe. Prežema jih občutek krivde tudi za stvari, za katere niso odgovorni. Življenje se jim zdi nepravično, saj ne najdejo več takega popolnega oboževanja svoje nadarjenosti kot doma,« svoja opažanja zapiše znana slovenska avtorica knjižnih uspešnic – Zaljubljeni v sanje, Sanje o rdečem oblaku, Sprememba v srcu in Peklenska gugalnica – in priznana terapevtka nekemičnih odvisnosti oblik odvisnosti Sanja Rozman, dr. med.

Ali me ljubi ali me ljubi preveč?

Avtorja knjige V kletki ljubezni psihoterapevta Laurie Ashner in Mitch Meyerson opozarjata, da lahko otroci, ki imajo preveč ljubeče starše, živijo v varnem zapredku svoje družine, v toplini, ki jih usmerja in vodi. Sočasno pa se neredko zgodi, da pričakovanja staršev grobo posežejo v osebni prostor in svet otroka, posledica pa je lahko tudi raztapljanje lastnega jaza in ustvarjanje lažne podobe, ki je staršem blizu. Neredko se nato zgodi, da takšni otroci ne znajo več živeti svojega življenja, starši pa žal tudi ne. Postanejo nedeljiva, nezrela gmota zamer, odvisnosti, odtegovanj, izsiljevanj, ki nazadnje škoduje obema stranema. Vendar kako razumeti pojem 'preveč ljubiti' in po čem se ločuje od zdravega odnosa? Starši, ki preveč ljubijo, se vpletajo v vsakdanje življenje svojih otrok in jih doživljajo kot podaljšek sebe. Starši, ki ljubijo, so odločeni, da bodo kar se da dobri starši, pri tem pa se zavedajo, da ne morejo biti popolni. A starši, ki ljubijo preveč, »pretiravajo« s starševstvom in pretirano ščitijo svoje otroke, da bi pregnali strah pred tem, da ne bi bili »dobri« starši ali pa da bi nadomestili tisto, za kar so bili prikrajšani v lastnem otroštvu. Starši, ki ljubijo, spodbujajo samostojnost in razvoj, s postavljanjem primernih meja pa ustvarjajo varno okolje, v katerem otroci lahko raziskujejo in razvijajo svojo neodvisnost. Starši, ki ljubijo preveč, preprečujejo samostojnost otrok, prizadevajo si, da bi nadzorovali njihove misli in dejanja, ter želijo otroka oblikovati v podobo, ki je skladna z njihovimi najvišjimi pričakovanji. Starši, ki ljubijo, sprejemajo dejstvo, da imajo njihovi otroci dobre in slabe lastnosti, in poskrbijo za razumevajoče vzdušje, v katerem se krepi pozitivna samopodoba. S svojimi otroki se sporazumevajo jasno, odkrito in pošteno ter tako ustvarjajo vzdušje varnosti in zaupanja. Svoje otroke poslušajo in se jim razdajajo v želji, da bi zadovoljili njihove potrebe. Starši, ki ljubijo preveč, pa nezavedno dajejo, da bi zadovoljili svoje nezadovoljene želje in neizpolnjene upe, pri tem pa se le malo ozirajo na to, kaj njihovi otroci v resnici potrebujejo. Pogosto tudi ustvarjajo vzdušje negotovosti in nezaupanja, saj s svojimi otroki komunicirajo po ovinkih, ker nezavedno težijo k manipulaciji in nadzoru.

Zrcalce, zrcalce na steni povej

Če ste mogoče tudi vi zrasli v okolju, kjer bi lahko eden od staršev ali celo starši na splošno veljali za starše, ki so preveč ljubili, torej z dušečo pozornostjo, s pretirano skrbjo in z nerealno visokimi pričakovanji, boste mogoče pri sebi prepoznali katero izmed našteti značilnosti, ki veljajo za otroke iz takšnih starševskih sredin: težave imate z zaupnostjo in odnosi, cvetite ob pohvali drugih, prežema vas občutek krivde, tudi kadar niste odgovorni, življenje se vam zdi nepravično in s težavo zaupate drugim ljudem, morate imeti nadzor, s težavo izpeljete stvari do konca, nagnjeni ste k samokritičnosti, imate podzavesten občutek, da ste »upravičeni« do posebnega odnosa okolice, težko se zabavate ali uživate v trenutku, težko se odločate, bojite se uspeha, nagnjeni ste k motnjam v prehranjevanju ali »preveč« ljubite svoje starše.

V obilju vsega zmanjka za trdne temelje

Staršem, ki preveč dajejo, se pogosto zdi, da poznajo potrebe svojih otrok bolje kot kdor koli drug, zlasti pa otroci sami. Takšni starši so prepričani, da več kot dajejo in vodijo, bolj »ljubeči« so, rezultat tega bodo srečnejši otroci. Ljubezen so: hrana, ki jo pripravljajo, denar, ki ga dajejo, večeri, ki jih z otroki presedijo ob domačih nalogah, in gmotne dobrine, s katerimi jih presenečajo. Ljubezen je vse, kar lahko naredijo, da svojim otrokom olajšajo pot. »Vemo, da smo imeli dom, hrano, pozornost in stik s starši. Zdi se nam, da smo imeli srečno otroštvo, ker so nam starši toliko dajali. Vendar je, da bi uresničili vse svoje zmožnosti, potrebno nekaj, česar nismo dobili,« zapišeta avtorja in menita, da so otroci iz takšnih družin potrebovali naslednje: da bi bili sprejeti za takšne, kot v resnici so, da bi jih starši spoštovali in jim dopustili prave misli in čustva, da bi lahko svobodno raziskovali in se sami odločali, da bi jim starši pomagali pri spodbujanju dobrih lastnosti in sprejeli njihove omejitve, da bi starši podpirali ustvarjalnost, da bi lahko razvili občutek za uspešnost, da bi obvladali ali nadzorovali lastno življenje in da bi lahko pokazali občutke izgube, žalosti in jeze.

Objem strahu, iluzija samopodobe

V strahu, dvomu in v negotovosti se nato pogosto zgodi, da se potreba po olepševanju naše podobe in ustvarjanju lažnega jaza razvije kot osnova za odnose, v katere otroci, ki so bili preveč ljubljeni, nato stopajo. Strah in občutek, da smo nepopolni, nam namreč onemogoča, da okolici sporočamo, kako nepopolno in zmotljivo človeško bitje smo. Prav ta slaba samopodoba lahko takšne odrasle pogosto žene do roba, ko se nekateri le zbudijo in zavejo resnice o sebi in vzgoji, ki so je bili deležni. A če zavedanja in posledične spremembe ni, lahko otroci, ki so bili preveč ljubljeni, postanejo odrasli, ki skrivajo prizadetost, potlačijo občutke jeze in zamere, rečejo, da je vse v redu, čeprav ni, nikoli ne prosijo za pomoč, mislijo, da morajo biti vedno popolni in imeti vedno prav, so zelo kritični do svojega telesa, zdravja in do fizične podobe, jih hromi strah pred lastno napako, se bojijo, da bodo drugi začutili njihovo ranljivost, in so prepričani, da drugi ne bi sprejeli resnične osebe, ki jo nosijo v sebi, če bi jim to pokazali. Lahko postanejo tudi zelo oblastni, ne znajo prisluhniti drugim, radi govorijo le o sebi, se predstavljajo kot reveži in pričakujejo, da bodo drugi poskrbeli za njihove finančne težave, najdejo vrsto izgovorov, zakaj ne morejo delati nadur, krivijo druge, da jim ne pomagajo kadar koli oni to hočejo, si nadenejo žalosten videz, da bi jih drugi vprašali, kaj je narobe, nenehno zamujajo, da morajo drugi čakati nanje. Pri vsem tem gre za občutek, da so do nečesa upravičeni, to pa v resnici pomeni le način opravičevanja dejstva, da se izognejo odgovornosti. Odgovornost jim namreč povzroča občutke strahu in nesposobnosti.

Iskanje princese ali princa na belem konju

»Saj ne iščem tako veliko. Le pametna naj bo. Samostojna. Čedna. Vitka. Vznemirljiva. Dobro oblečena. Ne bi bilo slabo, če bi imela kaj denarja,« v eni izmed veliko zgodb, ki slikovito ponazarjajo to obliko nekemične odvisnosti, zaupa pripovedovalec Tom. V svoji knjigi Popolne ženske avtorica Collete Dowling piše prav o takšnem iskanju princa ali princese na belem konju, kot jo zapiše Tom. Dowlingova je prepričana, da gre pri tem za veliko več kot le za iskanje osebe, ki nas bo imela zares rada. Pogosto gre za iskanje popolnosti v drugi osebi, ki svoj izvor najde prav v močnem občutku osebne pomanjkljivosti. »Odrasli otroci, ki so izkusili pretirano starševstvo, pogosto postanejo vneti iskalci ideala. V svojem življenju so bili deležni premalo spodbude, da bi razvili močen občutek lastnega jaza ali sposobnosti, zato je potreba po nekom, ki bi jih dopolnil, tako močna,« zapišeta psihoterapevta Laurie Ashner in Mitch Meyerson.

Strategija za preživetje

»Preživeti ob preveč ljubečih starših ne pomeni, da ne smete biti sočutni do njih ali jih imeti radi. Vezi, ki nas vežejo na starše, lahko razrahljamo, pa kljub temu ohranimo živ in ljubeč odnos. Da bi to dosegli, se bomo morali osredinjati nase, ne pa upati, da bomo spremenili njih. To pa pomeni, da moramo sprejeti izziv in možnost za neodvisnost in ločenost,« poudarita avtorja. Na poti k osvoboditvi je pomembno ponovno občutiti. Na čustva glejmo kot na nekaj, kar nam razlaga življenje in daje prebivanju pravo globino. In ne kot na nekaj, kar je treba skrivati, potlačiti ali spremeniti. Mirna samozadostnost je mogoče nekaj, kar pride prav v poslovnem svetu, ne pa v intimnih odnosih. Razvijte zmožnost, da ste ob ljudeh tudi ranljivi, le tako se ne boste več bali intimnosti in zaživeli boste polnejše življenje. Prenehajte se s starši boriti ali jih kakor koli obsojati. Zavedajte se položaja, nato pa odrastite in čutite moč odpuščanja, predvsem pa sprejemanja. Na poti k osamosvojitvi si ne dovolite več jemati sredstev od staršev in zaupajte, da so ti veliko močnejši, kot bi si lahko mislili. Precenite, kdaj je njihova čustvena drama na mestu in kdaj z vami manipulirajo. S tem ko boste spregledali njihovo igro, boste pomagali obema. Ne gre pa za lov na čarovnice, ampak za iskanje resnice, ki lahko vse osvobodi.

 

Moje zdravje št. 132 / 4. januar 2011