Vsem se nam je že pripetilo.

Ste na sestanku in nadrejeni vpraša navzoče: »Kako razmišljate vi?« Tišina. Njegove oči poromajo po krogu izmikajočih se brezizraznih obrazov in obstanejo na vašem. »Kaj menite vi?« Občutite njegovo upanje in pričakovanje pa tudi prizvok nestrpnosti. Odgovor želi slišati zdaj. V zagati ste, vaši možgani pa so le zdrizasta kaša. »Torej. No …« In tišina. Sophie, 35-letna predstavnica za stike z javnostjo, ob misli na to naguba čelo. Samozavestna je, uspešna in ambiciozna, toda v številnih položajih v službi in družbi jo še vedno premaga sindrom zajca pod žarometi. »Zgodilo se mi je že nič kolikokrat. A da se v danem trenutku ne spomnim najboljšega odgovora, še niti ni najhujše. Lučka se mi prižge čez deset minut, uro ali dan potem in tedaj se kaznujem z razmišljanjem: 'Ko bi vsaj rekla to in to'. Ta neprizanesljivi občutek me spodnese vsaj enkrat v tednu.«

Večina od nas si kot Sophie želi, da bi zmogla v danem trenutku razmišljati učinkoviteje, in se sprašuje, zakaj to nekateri dosežejo lažje kot drugi. Sposobnost hitrega razmišljanja nam je v prid vedno in povsod. Pronicljivo mnenje ali analiza ali stavek, ki z nekaj besedami pove vse, nas poveže tako hitro kot elektronska pošta v primerjavi z običajno.

Katera čarobna kombinacija elementov bi nam torej omogočila uživati to prednost?

Po mnenju delovnega psihologa dr. Marka Parkinsona o hitrosti mišljenja v delovnem okolju odločajo trije dejavniki. »Najprej šteje, ali ste po naravi usmerjeni v zunanji ali notranji svet. Ekstravertirani delujejo po vzorcu deluj-misli-deluj, intravertirani pa v zaporedju misli-deluj-misli.«

40-letni Matthew, kreativni direktor v oglaševalski agenciji, je prepričan, da zahteva sposobnost delovati, misliti in zopet delovati nenehno zavedajoči se um in da je to stanje mogoče razviti; paradoks je, da sta ključnega pomena nepretrgano razmišljanje in premišljevanje. »Nenehno razglabljam o vsem mogočem, in ko me kdo kaj vpraša, imam v glavi že nekakšen odgovor.« Na vprašanja, ali so mu ljubši Beatli ali Rolling Stonsi, zakaj po njegovem mnenju Tony Blair ne želi odstopiti in kaj meni o Jordanovih pisateljskih poskusih brez oklevanja postreže s tremi premišljenimi in verjetnimi odgovori. »Sem tudi zelo odkritosrčen in se ne obremenjujem s tem, kaj si mislijo drugi. Sodbe se bojijo neodločneži. Ključnega pomena je zdrav razum, prostosrčnost ali preprosto obvladanje veščine preživetja, kar pomeni sposobnost ravnati trenutku primerno.«

Veliko je odvisno tudi od možganov.

Raziskave so namreč dokazale, da se pri delovanju živčnega sistema nekaterih pojavljajo številčnejše napake kot pri drugih in da pri nekaterih ljudeh možganski impulzi potujejo hitreje kot pri drugih.

Glede možganskega potenciala ne moremo veliko storiti, razveseljivo pa je, da je učinkovito razmišljanje odvisno tudi od čustvenih dejavnikov, na katere pa lahko vplivamo ter jih z ustreznim učenjem in tehniko tudi spremenimo. Ena od poti za izboljšanje sposobnosti naglega in jasnega odzivanja je dvig samozavesti. Kot je rekel Henry Ford: »Če mislite, da zmorete ali da ne zmorete, imate prav.« Če nam kdo postavi kočljivo vprašanje, pa se ne počutimo dobro v svoji koži, bomo verjetno zavzeli obrambno držo ter se počutili napadene in izpostavljene. Če imamo visoko samopodobo, bomo vprašanje dojeli kot priložnost, da pokažemo, kaj vemo, dokažemo, kako dobri smo, in se še kaj naučimo.

Skoraj vedno je res, da »je vse v glavi«. Zato namesto da si domišljamo, da je sposobna učinkovito razmišljati le srečna in blagoslovljena elita, razmišljajmo o tej spretnosti kot o nečem, česar se je mogoče naučiti.

Tako kot pri veliko drugih veščinah, pripovedovanju šal, pomenkovanju, ki se zdijo spontane, je zelo pomembna priprava. Razmisliti morate, kakšna vprašanja nam utegne kdo postaviti. (Zato se človek, ki je na tekočem s čenčami in aferami in rad brska za novostmi, verjetno tudi naglo in inteligentno znajde v široki paleti položajev in pogovorov). To je prav tako ključnega pomena v družabnem okolju. Če nimamo časa ali volje, da bi bili na tekočem z novicami, se omejimo na določeno področje. Če si resnično želimo, narediti vtis na slavnostni večerji, se vnaprej pozanimajmo o povabljenih in se pripravimo za nekaj tem, o katerih predvidevamo, da bo tekla beseda, svetujejo psihologi.

Načrtujemo, kaj bomo oblekli in kakšno buteljko bomo odnesli na zabavo, zakaj torej ne bi, kaj bomo govorili?

Sogovornika prosite, naj vam pojasni vprašanje, da se boste medtem lahko zbrali. Če natančnega odgovora ne poznate, se omejite na splošno. Če vam postavijo splošnejše vprašanje, vedno postrezite z določnejšim primerom, npr.: »Elektronska pošta je sama izguba časa, ali ne?« »No, nezaželena pošta je nadležna, a za ohranjanje stikov med kolegi je zelo dobrodošla.« Delovali boste premišljeno, če boste svoj odgovor utemeljili s treh različnih gledišč. Vaši odgovori naj bodo preprosti in brez balasta. Sogovorniku razložite, s katerimi koraki logičnega razmišljanja ste od a prešli do b. Kadar vam postavijo težavno vprašanje, povejte, kar resnično občutite, in presenečeni boste, kako dober odziv boste poželi. Če odgovora ne poznate, to povejte. In naposled, sestavite si seznam desetih vprašanj, na katera bi najmanj z veseljem odgovarjali, in si sami, vnaprej, pripravite odgovore nanje.

Smiselno pa se je tudi zavedati, da naglim odgovorom in odločitvam včasih pripisujemo preveliko težo. Resnična veščina je vedeti, kdaj »misliti, delovati, misliti« oziroma obratno, in ta kaže na pravo družbeno inteligenco posameznika. »Na področju družabnosti, bi rekel, je preprosto bolje tvegati brez oklevanja,« svetuje dr. Parkinson. »Pri delu je smiselna previdnost. Model misli, deluj, misli je morda priporočljivejši v bolj tveganih položajih.« John Maule, profesor psihologije na Poslovni šoli Univerze v Leedsu, se strinja. »Ker se izvedenci odločajo hitro, ljudje mislijo, da so vse hitre odločitve strokovno utemeljene, kar pa sploh ne drži.« Pa naj zmoremo še tako naglo poiskati misel, ne moremo odvzeti teže pregovornemu 'dvakrat premisli, enkrat govori'. Treba je pač pretehtati, kdaj si z eksplozivnim odzivom lahko bolj škodimo kot koristimo.

Moje zdravje št. 23 / 3. oktober 2006