Strupene rastline, ki lahko povzročijo toksično reakcijo že po enem samem odmerku, se v tradicionalni medicini redko uporabljajo. Do zastrupitev pride večinoma nehote, navadno zaradi zamenjave pri nabiranju. Tako se je še pred nedavnim v naših krajih zgodilo, da so nabiralci zamenjali liste strupene šmarnice za užiten čemaž. Čemaž je dišavnica, ki ima blag vonj ter okus po česnu in jo v zdravilstvu cenimo kot blažjo obliko česna. Listi se uporabljajo tudi v kulinariki za izdelavo zeliščnega kisa in namazov. Šmarnica, ki ima na videz zelo podobne liste, pa vsebuje konvalatoksin, srčni glikozid, ki povečuje krčenje srčne mišice. Pri zastrupitvi s šmarnico pride do slabosti, bruhanja, motenj vida in omotice, v najhujših primerih celo do zastoja srca ter smrti.
Poleg strupenih rastlin, katerih učinek je opazen takoj, najdemo v naravi tudi rastline, katerih škodljivo delovanje je mogoče manj poznano in se pokaže šele po dolgotrajni uporabi.
Kronična toksičnost je znana iz izkušenj z gabezom (Symphytum spp) pri 13-letnemu dečku in 49-letni ženski.
Pri obeh se je po daljšem uživanju gabezovega pripravka pojavila kronična jetrna zastrupitev. Gabez, lapuh in repuh so rastline, ki vsebujejo pirolizidinske alkaloide. To so snovi, ki po dolgotrajnem uživanju (6 tednov in več) lahko poškodujejo jetrne celice in povzročijo venookluzivno bolezen jeter. Zato uživanje pripravkov iz teh rastlin ne priporočamo, v nekaterih državah je celo prepovedano.
Gabez danes uporabljamo predvsem v obliki gabezovega mazila za zdravljenje oteklin in zvinov na nepoškodovani koži. Lapuh (Tussilago farfara) in repuh (Petasites hybridum) sta bila nekoč priljubljena v čajnih mešanicah za blaženje kašlja in za lajšanje težav pri vnetju žrela, saj sluzi iz teh rastlin blagodejno delujejo na vneto sluznico. Iz previdnosti danes v te namene svetujemo raje liste trpotca v sirupu ali čaju in korenine sleza, namočene v hladni vodi.
Antrakinonski glikozidi so snovi, ki delujejo odvajalno. Zasledimo jih v različnih zeliščnih odvajalih, ki vsebujejo krhliko (Rhamnus spp.) in seno (Cassia acutifolia in angustifolia) ter v nekaterih pripravkih za hujšanje. Antrakinonske spojine razpadejo v aktivne snovi šele v črevesju, kjer preprečijo absorpcijo vode in pospešijo krčenje črevesja. Včasih je krčev celo malo preveč in to občutimo kot neprijetno ščipanje v trebuhu. Po dolgotrajni uporabi takšnih odvajal se debelo črevo nanje navadi in normalno izločanje blata brez zaužitja odmerka odvajala ni več mogoče.
Alergične reakcije so pogostejše v rastlinski skupini, ki jo imenujemo košarnice. Sem sodi poleg kamilice in regrata tudi arnika, ki je pri različnih poškodbah kože, sklepov in mišic koristna kot obkladek ali mazilo. Dobro je vedeti, da se po daljši uporabi lahko na koži pojavi srbeč izpuščaj. Preobčutljivi ljudje naj previdno uporabljajo tudi kreme in gele s kamilico. Alergična reakcija se lahko pojavi že po spiranju oči s kamilico. V takšnem primeru uporabimo raje fiziološko raztopino.
Fototoksična reakcija je značilna za liste nekaterih trav, fige, zelene, angelike. Koža postane bolj občutljiva na sonce in ultravijolične žarke. Že po nekaj minutah se na mestu dotika pokaže rdečina in oteklina, ki močno srbi. Takšen izpuščaj je treba čim prej sprati z mrzlo vodo. Dobrodošel bo hladen obkladek in seveda senca. Fototoksična reakcija je možna tudi med uživanjem šentjanževke (Hypericum perforatum), ki pridobiva svoje mesto v zdravljenju blagih in srednje hudih depresij. Čeprav je reakcijo pričakovati šele pri višjih odmerkih od predpisanih, previdnost ne bo odveč. Sicer je uporaba pripravkov iz šentjanževke varna in ima manj stranskih učinkov kot klasična zdravila. Ob začetku zdravljenja moramo upoštevati le, da šentjanževka pospeši presnovo nekaterih zdravil in je treba odmerek zdravil včasih prilagoditi. Dobro vprašati za nasvet farmacevta, še posebno takrat, ko je »v igri« več zdravil hkrati.
Medsebojno delovanje tako klasičnih kot naravnih zdravil je v mnogih primerih znano in škoda je, da bi morali stranske učinke preizkušati na svoji koži. To je lahko tudi zelo nevarno početje. Naj navedem za primer ginko (Ginko biloba), ki se uporablja predvsem za izboljšanje sposobnosti pomnjenja in motenj ravnotežja. Ginko hkrati tudi zmanjša strjevanje krvi in lahko se pojavijo krvavitve. To je možno posebno v kombinaciji z zdravili, ki upočasnijo strjevanje krvi (acetilsalicilna kislina, varfarin) in z zdravilnimi rastlinami, ki delujejo podobno (česen, ginseng). Zdaj si pa predstavljajte, da jemljete nekatera od teh zdravil in greste k zobozdravniku, da vam izpuli zob…
Pravilo, da z nobeno dobro stvarjo ne gre pretiravati, velja torej tudi za zdravilne rastline. Dobro je, da se držimo navodil glede odmerjanja in trajanja zdravljenja. Zdravilne rastline bodo le ob pravilni uporabi izpolnile pričakovanja.
Pred začetkom zdravljenja se pogovorite s farmacevtom o tem:
- kaj pričakujete od terapije z zdravilnimi rastlinami,
- kakšne so vaše težave in s čim ste si do zdaj že pomagali,
- ali redno jemljete katera zdravila.
Povprašajte o:
- učinkih in stranskih učinkih,
- ali je zdravilo primerno za vaše težave, mogoče obstaja kaj boljšega,
- koliko časa je treba zdravilo jemati, da doseže svoj optimalni učinek,
- kako dolgo lahko jemljete določen rastlinski pripravek in za koliko časa je treba jemanje prekiniti.
Moje zdravje št. 21 / 5. september 2006
