Herpesvirusi so velika skupina virusov, ki so prisotni v naravi, saj poznamo vsaj 100 različnih tipov. Pri človeku okužbo povzroča le osem tipov herpesvirusov, za vse pa so značilni dosmrtna okužba, prikritost in ponavljanje zagonov bolezni.

Okužimo se običajno v otroštvu

Herpes, s katerim označujemo gručico mehurčkastih sprememb na koži in sluznici obraza, najpogosteje povzroča virus herpes simpleks tipa 1 (HSV-1). Herpes obraza in ustne votline oziroma oralni herpes se pojavi na ustnicah, na meji med kožo in sluznico, in se lahko razširi na lica, nos in na brado. V ustih se redkokdaj pojavi, če že, pa se to običajno zgodi na trdem nebu ali dlesnih, kar je pogosteje pri dojenčkih in majhnih otrocih, ki imajo hkrati povišano telesno temperaturo. Bolezenske spremembe lahko dosežejo tudi oči, okužbo pa lahko sami prenesemo z okuženimi prsti na kateri koli del telesa. Z virusom herpes simpleks tipa 1 je v odraslem obdobju okuženega 60–80 % prebivalstva, največ okužb se zgodi že v otroštvu, včasih pa mati na otroka prenese virus že ob rojstvu.

Skrit pred obrambo

Pri 70–90 % okuženih prvi stik z virusom, t. i. primarna okužba, poteka brez značilnih bolezenskih znakov, pri preostalih pa se odrazi z značilno klinično sliko. Tam, kjer virus vstopi v telo, se najprej po inkubacijski dobi pojavi občutek skelenja, srbenja ali neprijetne napetosti, nato pa se pojavijo mehurčki, obdani z blago rdečim kolobarčkom, ki počijo, kar povzroči nastanek razjede. Postopoma se ta prekrije s krasto, ki nato odpade. Primarni okužbi so lahko pridruženi tudi gripi podobni znaki v obliki splošnega slabega počutja, zvišane telesne temperature, bolečin v mišicah in sklepih, največkrat pa so prisotne tudi otekle in boleče področne bezgavke. Virus, ki ga bolnik v veliki količini izloča v prvih dneh, najdemo v bolnikovi slini in na rokah, prenaša pa se z neposrednim stikom okužene telesne tekočine ali izločka, z zdravo sluznico oziroma s kožo. Od tu se z limfno tekočino in s krvjo prenaša v druga tkiva. Najraje se nastani v najbližjih živčnih celicah, kjer je skrit pred človekovo obrambo.

Izbruh zaradi imunske oslabelosti

Kot rečeno, je okužba z virusom dosmrtna, zato lahko okuženi izločajo virus vse življenje v obdobju, ko je virus »zbujen« in ko povzroči značilno gručico mehurčkov, ali pa so spremembe precej neznačilne, npr. le skelenje ali blago rdečkasta kožna sprememba ali pa celo ni nobenih sprememb na koži ali sluznici. 20–40 % okuženih ima bolj ali manj pogoste ponavljajoče se zagone herpesa na ustnici, med njimi slaba četrtina vsak mesec. Izbruh herpesa povzročajo: zvišana temperatura, prebavne motnje, zmanjšana odpornost, stres, operacije, menstruacija in prehladna obolenja pa tudi ponovna okužba, ultravijolična svetloba, alkoholne pijače, kava in cigarete. Spremembe se skoraj vedno pokažejo na istem mestu, kjer je bila prvotna okužba.

Ključna je higiena

Ker se okužba prenaša ob neposrednem stiku s kužnimi izločki oz. kožno-sluznično površino, sta prva preventivna ukrepa izogibanje takim stikom in ustrezna higiena rok. Starši s herpesom na ustnici naj med njegovim izbruhom ne ljubkujejo svojih otrok neposredno z okuženim delom, izogibati pa se je treba tudi souporabi kozarcev ter jedilnega in higienskega pribora. Čeprav je verjetnost prenašanja virusa prek vode majhna, naj se oboleli med izbruhom izogiba kopanju v bazenih. Virusi herpesa so zelo občutljivi in zunaj organizma v nekaj urah propadejo. Toplota, svetloba, mila, vroča voda, klorovi preparati in antiseptiki jih uničijo, zato je skrb za higieno ključnega pomena. Nevarno je, če herpes zanesemo v oči, ker lahko trajno okvari vid.

Sistemsko zdravljenje običajno ni potrebno

Večina izbruhov herpesa je blažje oblike, zato ne potrebujejo sistemskega zdravljenja s protivirusnimi zdravili. Če je izbruh hujši, pa ukrepamo s takimi zdravili, vendar zelo hitro, v prvih 48 urah aciklovir. S protivirusnim zdravilom bolezen omilimo in skrajšamo njeno trajanje ter čas izločanja virusa, ne moremo pa odstraniti virusa iz telesa. Oralnega herpesa navadno ne zdravimo, razen če so kožno-sluznične spremembe zelo obsežne in moteče ter če se jim pridružijo hujša vnetna reakcija in splošni bolezenski znaki. Z zdravili se preventivno zdravijo ljudje, ki imajo zelo pogoste izbruhe virusa; teh sicer tudi s tabletami ne moremo popolnoma preprečiti, so pa blažji in manj pogosti.

Mazila na osnovi cinka

Protivirusna zdravila za lokalno rabo, ki jih dobimo v obliki mazil, niso posebej učinkovita. Pri nas je na trgu na voljo aciklovir, uporabiti pa ga je treba čim prej ob pojavu sprememb na obolelem mestu. Če so se mehurčki že pojavili, njegova raba ni smiselna. Prav tako lahko takoj na začetku, ko začutimo značilno srbenje in koža še ni ranjena, uporabimo sredstvo, ki vsebuje antiseptik: alkohol, propolis ali vodikov peroksid. Kadar se mehurčki že pojavijo, uporabimo mazila s sredstvi za odtegnitev vode. Takšna mazila vsebujejo cinkov oksid, ki suši mehurčke suši, ter snovi, ki blažijo bolečino in občutek napetosti na koži. Mazilo večkrat dnevno s čistimi rokami v tankem sloju namažemo na obolelo mesto, roke pa po tem spet umijemo, da preprečimo prenos virusa.

Uživajte veliko vitaminov

Poleg uporabe omenjenih zdravil lahko stanje izboljšamo tudi z izogibanjem in uživanjem določene vrste hrane. Herpesvirus potrebuje za razmnoževanje aminokislino l-arginin. Živil, bogatih z argininom (čokolada, orehi, mandlji, arašidi, lešniki), naj bi se torej med okužbo izogibali. Nasprotno pa l-lizin zavira absorbcijo l-arginina iz črevesja. Poleg tega naj bi zaviral tudi sintezo z argininom bogatih beljakovin, ki jih herpes virus potrebuje za razmnoževanje. Predvsem kombinacija z argininom revne in lizinom bogate hrane (piščanec, ribe, mleko, jajca, skuta) naj bi ugodno vplivala na boj organizma z virusom. Po podatkih iz novejše literature naj bi pomagal tudi česen s svojim protivirusnim delovanjem; v pomoč je tudi, če zaužijete veliko vitaminov, cinka in železa. Številne rastline in njihovi izvlečki (melisa, ameriški slamnik, sladki koren, ginseg), ki so bili zaužiti ali uporabljeni zunanje, so pokazali izboljšanje obolenja.

 

januar 2011