Prvi je leta 1880 poskusil znanstveno ugotoviti, kakšen je izvor in namen duševnih slik, priznani antropolog in statistik Francis Galton, bratranec Charlesa Darwina. Poskusne osebe je prosil, naj si zamislijo mizo, za katero so sedele pri zajtrku. Zanimalo ga je število podrobnosti, ki so si jih zapomnile, in kako živ je bil njihov spomin. Ugotovitve so ga presenetile: njihove spominske podobe so se precej razlikovale in mnogi so izjavili, da se spominjajo medlo, nejasno ali pa sploh ne. Kako je bilo to mogoče? Pozneje so se raziskovalci zavedeli, da miselnih podob posameznikov ni mogoče primerjati med seboj, če ti niso opazovali enakega dejanskega prizora.

Korak naprej je leta 1973 naredil angleški univerzitetni psiholog David F. Marks. Poskusne osebe so po vprašalniku primerjale jasnost svojih duševnih slik o nečem z dejansko zaznavo iste stvari in nato z lestvico od ena do pet ovrednotile, kako živa je njihova predstava. Vprašalnik se uporablja še danes. Ocena 1 pomeni povsem jasno in enako živo predstavo, kot bi predmet v resnici opazovali, 5 pa, da oseba nima slike pred duševnimi očmi in le »ve«, da razmišlja o predmetu.

Primerjanje lastnosti duševnih slik pa je povsem nekaj drugega kot razumevanje njihove podstati v možganih. Strokovnjaki trenutno na splošno soglašajo o verbalnih, t.j. neslikovnih predstavah. Menijo, da so take misli sestavljene iz t.i. prepozicij, to je povezav med predmetom in njegovimi lastnostmi. »Okrogla (žoga)« implicira, da je žoga navadno okrogla. Kompleksnejše misli nastajajo s povezovanjem številnih prepozicij. Pri duševnih slikah pa se mnenja razlikujejo. »Opisovalci« dokazujejo, da se tudi duševne slike predstavljajo v obliki skrajno preprostih izjav. Zagovorniki slikovnih predstav pa trdijo, da so duševne slike misli, ki se v možganih predstavljajo grafično, in ne v obliki prepozicij.

Leta 1971 so na univerzi v Stanfordu dokazali, da traja zasuk predmeta pred notranjimi očmi toliko dlje, čim večji je kot, za katerega ga želimo zasukati. Verjetni sklep na podlagi tega se glasi, da se predmeti v možganih predstavljajo v obliki podob, in to morda tridimenzionalnih. Naslednje lahko poskusite kar na sebi. Zamislite si veliko črko D in jo v nasprotni smeri urnega kazalca zasučite za 90 stopinj. Zdaj pa si zamislite črko J in jo prilepite na sredino spodnjega roba zasukane črke D. Kaj vidite? Najpogostejši odgovor se glasi, da je to risba dežnika. Sledi, da smo ljudje sposobni pripisovati nove pomene predmetom, ki jih vidimo z notranjimi očmi, enako kot podobam, ki jih vidimo v resnici. To bi bilo s podobami, nastalimi zgolj s povezavami posameznih prepozicij, komajda mogoče.

Najbolj znan zagovornik slikovnih predstav je harvardski psiholog Stephen M. Kosslyn. Meni, da so vidni spomini shranjeni v obliki prepozicij ali kodirani na podoben način – analogno delovanju digitalne kamere, ki slikovne podatke pred shranjevanjem stisne. Spomin nato prenese podatke v sistem, kjer se informacije o sliki v obliki prepozicij preoblikujejo v grafični zapis, podobno prikazu slik z digitalno kamero. Prepričan je, da sistem sestavljajo živčne celice v vidnem korteksu, katerih razmestitev zrcali razporeditev celic za zaznavanje svetlobe na mrežnici. Tako vzorec svetlobe, ki pada na mrežnico, stimulira nevrone v skorji, ki so urejeni v primerljivem vzorcu – živčne celice grafično tvorijo podobo videnega. Ko v duhu vidimo podobe, jih dejansko gledamo, le da vnos v center za vid prihaja iz spomina, ne iz čutil.

Če ta teorija drži, bi podobe, ki jih vidi naše notranje oko, morale izhajati iz vidnega korteksa po običajih korakih, potrebnih, da nekaj vidimo. Poskusi z zemljevidi kažejo, da je to morda res. Kosslyn je uporabil risbo otočka, na kateri je označil plažo, svetilnik, drevo in slona. Poskusne osebe so si morale zemljevid zapomniti, še zlasti lego označenih točk. Naročili so jim, naj si zamislijo plažo, in tehniku povedo, ko bodo zagledali duševno sliko. Takoj nato so na svojem mentalnem zemljevidu morali poiskati novo točko in pritisniti gumb, ko so jo »našli«. Med tem in podobnimi poskusi je Kosslyn ugotovil, da so osebe za »odkritje« točke na umišljenem zemljevidu potrebovale tem več časa, čim bolj oddaljeni sta bili točki. Sklepal je, da mora biti zemljevid v možganih prikazan kot slika in da jo mora notranje oko »pregledati«, da najde iskano točko – natanko tako, kot če bi si ogledovali resnični zemljevid. Če bi bilo védenje o legi na zemljevidu predstavljeno v obliki prepozicije, bi odgovori prihajali vselej po približno enakem času, pravi.

A četudi so empirični dokazi zagovornikov slikovnega pristopa še tako prepričljivi, se njihovi kritiki, zagovorniki opisov, ne vdajo. Posebno dejavni so v Avstraliji. Poleg tega so predmeti, ki jih vidijo naše notranje in telesne oči, po njihovem prepričanju podrejeni popolnoma različnim zakonitostim. »Slike na mrežnici/korteksu se morajo šele interpretirati, notranje slike pa so interpretacije,« pravijo.

Drugi raziskovalci podpirajo to stališče na podlagi študij bolnikov z okvaro možganov. Neki bolnik po poškodbi ni več razpoznaval predmetov, ki jih je videl v resničnem svetu, še naprej pa jih je videl v duhu in jih zmogel tudi natančno narisati, čeprav nato ni razpoznal, kaj je narisal. Take primanjkljaje je skorajda nemogoče spraviti v sklad s stališčem o enakem obdelovanju notranjih in resničnih slik.

Pogled v notranjost

Če ima Kosslyn prav, vidno predstavljanje in dejanski vid aktivirajo ista možganska območja. In prav to je leta 1997 tudi potrdil. Študija s pozitronsko emisijsko tomografijo (PET) dokazuje, da se dve tretjini možganskih območij, ki jih stimulirata vidno predstavljanje in dejanski vid, prekrivata. Kaže, da se med predstavljanjem še zlasti aktivira vidni korteks, ki ga Kosslyn pojmuje kot izvor naših notranjih podob.

Vseeno pa več drugim skupinam raziskovalcev ni uspelo ponoviti njegovih rezultatov. Dokazujejo, da centri, ki sodelujejo pri razpoznavanju predmetov, ne kažejo posebne dejavnosti, ko poskusne osebe namišljeno sučejo geometrijska telesa, pač pa takrat, kadar te predmete v resnici gledajo. Med sukanjem pa sodelujejo območja parietalnega režnja, ki uravnoveša vidne informacije in prostorsko umeščenost.
Ali nam ne bi bilo težko razločevati med notranjimi in zunanjimi slikami, če informacije potekajo po isti poti iz vidnega korteksa? Ali se nam te podobe ne bi nenehno mešale? In če gremo še naprej, ali naj ne bi bili sposobni ustvarjati razločnejših notranjih podob, če bi kar se da omejili to interferenco?

Vse razprave so skorajda prezrle en vidik duševnih slik: povezavo med vidnimi predstavami in spominom. Kosslyn meni, da notranji posnetki razmeroma hitro propadajo. Vsi sicer poznamo prav nasprotne izkušnje. Prizori iz knjig se nam včasih izjemno živo zarišejo v spomin. Pozneje, včasih leta kasneje, ko si ogledamo film z istim naslovom, smo razočarani, ker prizor na platnu še zdaleč ni tako močan kot tisti v naši glavi. Umišljeni spomini se včasih pretkejo s spomini na resnične dogodke.
Nas je empirični dokaz približal koncu 30-letne razprave o tem, kako nastajajo duševne slike? Mogoče. Zadnje desetletje obetajo odgovor nove tehnologije. Eno pa drži: zadnja beseda o duševnih slikah še ni bila izrečena.

 

Moje zdravje št. 14 / 30. maj 2006