ZGODOVINA RASTLINE

Uporabnost Cinnamomum cassia, vrste cimetovca, znanega tudi kot kitajski cimetovec ali kasijevec, so Kitajci poznali že pred petimi tisočletji. Čeprav ta vrsta cimetovca po uporabnosti zaostaja za svojim tekmecem s Cejlona (Šrilanke), pa so do zgodnjega srednjega veka po vsej verjetnosti uporabljali samo to vrsto. V Evropo so cimet prinesli iz Indije Babilonci in Feničani, cenili pa so ga tako Židje kot Grki in Rimljani.

Prvi podatki o Cinnamomum zeylanicum, bolj znanem kot cejlonski cimet, segajo v 13. stoletje. To najkakovostnejšo vrsto cimeta so začeli uporabljati šele v srednjem veku in je od 16. do 18. stoletja v Evropi veljala za zelo drago in cenjeno začimbo. Trgovec Anton Fugger, na primer, je leta 1530 svoje neizmerno bogastvo demonstriral tako, da je zadolžnice Karla V. sežgal v ognju iz cimetovih paličic.

UPORABNOST RASTLINE

Cimet je dišavna začimba, ki smo jo vajeni uporabljati predvsem za pripravo sladkih jedi in napitkov. Značilni vonj mu daje eterično olje, ki ga pridobivajo iz skorje cimetovca (in se dodaja likerjem) ali iz listov te rastline (in se uporablja v industriji parfumov in dišav). Tradicionalne medicine poznajo celo vrsto njegovih zdravilnih učinkov. Tako naj bi cimet lajšal diarejo, težave z vetrovi in blažil črevesne krče, po arabskem zeliščarskem izročilu naj bi izboljševal razpoloženje, zato ga priporočajo potrtim in brezvoljnim, povrh pa naj bi krepil tudi miselno zbranost in spomin. Poleg tega naj bi bil zelo učinkovito sredstvo proti morski bolezni.

Kar zadeva zdravilno delovanje cimeta, so v zadnjem času zbudili največ pozornosti izsledki raziskav o morebitni njegovi uporabnosti pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa II.

CIMET IN SLADKORNA BOLEZEN

Konec leta 2003 je bila objavljena študija, ki so jo izvedli znanstveniki univerze za agrikulturo v Pešavaru v Pakistanu. Šestdesetim ljudem, obolelim za sladkorno boleznijo tipa II, so vsak dan odmerjali po 1, 3 ali 6 gramov kasijevca v obliki kapsul, kontrolna skupina pa je dobivala placebo. Po štiridesetih dneh so rezultati pokazali, da se je pri vseh treh skupinah ljudi, ki so jemali različne odmerke cimeta v kapsulah, raven sladkorja v krvi zmanjšala za 18 do 29 odstotkov, trigliceridov za 23 do 30 odstotkov, LDL-holesterola za 7 do 27 odstotkov in skupaj holesterola za 12 do 26 odstotkov, medtem ko pri skupini, ki je jemala placebo, ni bilo opaznejših sprememb.

Aprila letos so bile kot del znanstvenega programa American society for nutrition objavljene še dodatne študije in prinesle nov biokemični dokaz, da snovi v cimetu pospešujejo delovanje inzulina, hkrati pa so identificirali tudi kemične strukture aktivnih sestavin cimeta.

MHCP (methyl hydroxy chalcone polymer) je naravna snov, katere največji delež je v cimetovih ekstraktih, ki so na voljo v obliki prehranskih dopolnil, na primer kapsul. Delovanje te snovi je zelo podobno delovanju inzulina, vendar ga MHCP ne more popolnoma nadomestiti; spojini delujeta sinergično, ker MHCP povečuje odzivnosti celic na inzulin.

Poleg tega so pozitivni tudi stranski učinki uživanja cimeta, saj je MHCP močan antioksidant in učinkovito varuje organizem pred škodljivimi prostimi radikali ter prezgodnjim staranjem. Raziskave kažejo tudi, da lahko uživanje cimetovih ekstraktov znižuje krvni tlak, pomaga pri razgradnji maščob v prebavnem sistemu in varuje pred bakterijskimi in glivičnimi infekcijami, tudi candido.

 

Moje zdravje št. 13 / 16. maj 2006