Avtor knjige Eric Berne je pred več kot štiridesetimi leti začel razvijati svojevrstno metodo za preučevanje interakcij med posamezniki, ki se je kasneje razvila v teorijo osebnosti, teorijo komunikacije, psihoterapijo in tudi življenjsko filozofijo, razlaga Martin Bertok, predsednik slovenskega društva za transakcijsko analizo Sloventa. »V času, ko je nastala transakcijska analiza, je nastalo še kar nekaj smeri, na primer geštalt in bioenergetika. V približno šestih letih se je razširila kot požar, v Sloveniji pa imamo študij o njej že kar kako desetletje,« pojasnjuje Bertok.

Transakcijska analiza je disciplina socialne psihologije s poudarkom na humanizmu. Človeka subjektivizira in ga obravnava kot vrednoto. Tako kot je medicina v osnovi humanistična s tem, da zdravniki ne smejo delati škode, škode pa se ne dela ničemur, kar je dragoceno. Ta dragocenost je človek, pravi Bertok. V sebi nosimo »programe« iz osebne zgodovine. Ko nastanejo težave v odnosih, je jasno, da je del programov iz osebne preteklosti in še zlasti tistih iz otroštva v današnjem življenju problematičen. Kar je delovalo pri treh ali štirih letih, kar je delovalo z materjo ali očetom in v tistem okolju, danes ni nujno več uporabno in učinkovito. Filozofija, ki jo otrok oblikuje do šestega ali sedmega leta, lahko zdrži dlje, kot bi bilo zanj uporabno in perspektivno.

V sebi nosimo kup zastaranih programov, s tem pa smo omejili potencial. Cilj terapije je uporabiti potencial, ki je že nekje navzoč. Govorimo o zgodnjih odločitvah v življenju, zgodnjih opisih sebe, drugih ljudi in sveta. Ti opisi so življenjska stališča, kjer lahko vrednostno opredelimo sebe in druge kot »v redu« ali »ne v redu«, pojasni Bertok ključne človekove položaje v transakcijski analizi.

Rodimo se kot princi in princese

»Zdrav človek prihaja v svet konstruktiven, zato ga ne zanimajo slabi odnosi. Njegova glavna življenjska izkušnja je, da so odnosi nekaj dobrega. Rodimo se kot princi in princese – to je osnovni položaj, položaj zdravja. Pri otrocih vidimo, da uporabljajo svoje potenciale, da vstopajo v odnose in zadovoljujejo potrebe. V osnovi smo naravnani k zdravju, težave, ki so spremembe zdravega osnovnega položaja, nastopijo kasneje.«

Transakcijska analiza v enem od svojih izhodišč pri psihoterapevtski pomoči gleda na človekov jaz v treh dimenzijah. V zdravi osebi so tako ves čas navzoči in delujoči Starš, Odrasli in Otrok. »Starš je del našega jaza, ki nosi odgovornost, ni pa zmeraj doživet na način kot ne-naš. Kadar gremo v starševski jaz, mislimo, čutimo in čustvujemo kot eden od staršev. Odrasli del osebnosti je avtonomni del, s katerim smo v stiku z realnostjo. Tukaj so naša lastna zavest, s katero se sučemo v svetu, mišljenje in čustvovanje. To sem jaz-jaz. V sebi imamo še Otroka, kjer in kadar čutimo, mislimo in se vedemo kot otrok v smislu svoje osebne zgodovine, nekega svojega razvojnega obdobja. Takšno pojmovanje osebnosti seveda ni tako preprosto, kot ga prikazujem,« opozori Bertok.

V procesu terapije si terapevt želi prepoznati posamične dele osebnosti in načine, kako jih prizadeti uporablja. Skozi diagnostične postopke ugotovi, v katerem delu osebnosti deluje v svoji težavi in katere zdrave dele ima. »Tisto, kar nadzoruje Otrok, lahko nadzoruje tudi Odrasli, ki lahko prevzame tudi področje Starša. Dostikrat tisto, kar ste prej nezavedno počeli, zdaj ozavestite in lahko izbirate,« pojasnjuje Bertok in zatrdi, da pri tem ne gre za pranje možganov. »Prizadeti si sam zastavlja cilje svoje osebnostne spremembe in sodeluje v procesu že od vsega začetka. Ne gre za postopke, v katerih bi izgubil nadzor. Ves čas je vabljen in tudi konfrontiran s tem, da se odloča o nadaljevanju ali ustavitvi svoje terapije. On je glavni subjekt.«

Beg po sobi brez vrat

Težave, s katerimi prihajajo ljudje na terapijo transakcijske analize, pogosto onemogočajo, da bi si sami že na začetku postavili cilje. »Velik del ljudi ve, česa nočejo in jim je jasno, česa se hočejo znebiti. Zato ni treba, da prizadeti človek opisuje tisto, česar noče. Želimo si, da si postavi cilje. Če ne veš, kam bi rad šel, je tako, kot bi bežal po sobi, ki nima vrat. Pogosta je faza procesa, kadar se tisti, ki mu pomagamo, usmeri k tistemu, kar hoče, ne samo k tistemu, česar noče. To, kar hoče, običajno ni v zavesti,« razloži Bertok, ki ljudem z nejasno predstavo o svojih željah velikokrat pomaga spremeniti življenjsko stališče do sebe. »Nasvetov ni. Ni svetovalne potrebe. Pri prizadetem želimo doseči dogovor o tem, kaj hoče, in za to je potrebnega kar precej časa,« poudarja.

Največ težav imajo ljudje v partnerskih odnosih, opaža Bertok. »Radi bi imeli dobro partnerstvo. Toda ali je dobro partnerstvo brez konflikta? Sam mislim, da ni,« razmišlja. Včasih so namreč lahko tudi cilji nerealni, ko človek zahteva preveč in nemogoče od sebe. Potemtakem ima problem s konflikti. »Vemo, da bomo o tem morali govoriti, da je ta problem na neki način povezan z njegovo izkušnjo v družini – pojma nimamo kako, ampak je neki nerealen pogled. Terapevt se bo vprašal, na kakšne težave naleti ta človek, ker ima takšno stališče,« razlaga Bertok. Sam ima izkušnje tudi z zdravljenjem odnosa 72 in 74 let starega para. »Najstarejši par, ki se je oglasil pri meni, je prišel zaradi zakonskih težav in jih tudi uspešno rešil,« se namuzne.

V odnosih ne gre brez konfliktov

Če ima nekdo stališče, da je partnerstvo brez vsakega konflikta dobro partnerstvo, potem skušamo izvedeti, ali tako misli Otrok in je to pogruntavščina iz otroštva, ali tako misli kot Odrasli, ali pa so mu tako rekli ali nakazali, razmišlja Bertok. »Starši, ki se niso še nikoli kregali, ali so imeli konflikte, pa otrok ni vedel za to, svojega potomca niso opremili za konflikt. Včasih je potrebno iti dlje v otroštvo, saj ima takšen človek tudi zdaj dovolj travm zaradi tega.« Bertok pravi, da se ljudje pogosto gibljejo v zastaranih osebnostih, ki so še ostale v njih, a se tega ne zavedajo. »To je za terapevta zemljevid, po katerem potuje s svojimi intervencijami in svojo terapijo. Ljudje se precej razlikujemo po načinu uporabe stanj jaza. Človek, ki ima denimo pretirano poudarjeno stanje jaza, ki mu rečemo Starš, je preveč odgovoren, vedno zaskrbljen, skrben in se ne zna sprostiti.«

In v čem se transakcijska analiza najbolj razlikuje od drugih psihoterapevtskih pristopov? »Ne bi rekel, da so med pristopi velike razlike. Bolj kot večino neoanalitičnih in psihoanalitičnih pristopov jo zanimata odnos in komunikacija – kako uporabljamo drug drugega, da vzdržujemo patologijo,« pojasni Bertok med smehom. »Patologija je nekaj, kar živimo in drugi ljudje utegnejo v tem sodelovati. Drug drugemu pomagamo vzdrževati disfunkcionalne predstave o sebi, svetu, ženskah, moških, uspehu, neuspehu, šefih, sodelavcih, otrocih itd.« Pred terapijo se je zato vsekakor dobro vprašati, kakšno bo življenje brez težav, zaradi katerih se ljudje sploh odpravijo k terapevtu.

 

Moje zdravje št. 13 / 16. maj 2006

ilustracija: Emil Vega