Zaprtje nima formalne definicije. Običajna frekvenca odvajanja blata se spreminja od trikrat na dan do trikrat na teden. Kar je za nekoga normalno, za drugega morda ni. Na splošno velja, da je posameznik »zaprt«, če odvaja trdo in suho blato manj kot trikrat na teden, če čuti v trebuhu napetost, ima občutek nepopolnega izpraznjenja črevesa, če je čas iztrebljanja podaljšan. Eden najpogostejših simptomov je prekinjeno izločanje. Večinoma ljudje tožijo nad napetostjo, plini in nelagodjem v trebuhu.  Zaprtje označimo kot kronično, če ti simptomi trajajo tri mesece ali več, in ga sami težko zdravimo.

Tatjana Sikošek, mag.farm., spec.

Simptomi, ki so posledica zaprtja, slabo vplivajo na posameznikovo socialno življenje in sposobnost opravljanja dnevnih aktivnosti.
Zaprtje prizadene do 25 odstotkov ljudi, pri čemer so ženske bolj prizadete kot moški. Vzroki so lahko primarni (idiopatski), pri katerih imajo bolniki zmanjšano gibljivost črevesa (motor dyscunction) in so posledica neznanega vzroka. Pogosto imajo simptome napenjanja in bolečine v trebuhu. Sekundarni vzroki pa so lahko endokrine, metabolične in nevrološke bolezni ter črevesni rak. Zaprtje se pojavlja tudi pri 11 do 38 odstotkih nosečnic, večinoma zaradi povečane ravni progesterona, pogosto pa ta težava nastane pri jemanju raznih dodatkov, ki vsebujejo železo. Tudi nekatera zdravila povzročajo zaprtje. Takšna so predvsem zdravila na osnovi opioidov, ki lajšajo bolečine (npr. kodein), triciklični antidepresivi (amitriptilin), antikonvulzivi (karbamazepin), železovi pripravki, nekateri antihipertenzivi, antacidi, ki vsebujejo aluminij, ter pogosta uporaba odvajal.

Simptomi , ki trajajo manj kot tri mesece, se obravnavajo kot občasno zaprtje. Stanje lahko izboljšamo že s spremenjenim načinom življenja in OTC-zdravili.

Pozorni moramo biti na nenadne spremembe v odvajanju blata, zlasti če jih spremljajo izguba telesne teže, kri v blatu, temno blato, trebušne bolečine, napihnjenost. V teh primerih moramo takoj k zdravniku.

Zaprtje je najbolje preprečevati, zdraviti pa s kombinacijo telesne aktivnosti in prehrane, bogate z vlakninami. Poskrbeti moramo za dobro hidracijo telesa (nadomeščanje tekočine ─ 1,5 do 2 litra na dan), vendar morajo biti predvsem starejši ljudje, posebno tvegani bolniki, pri tem pozorni, da ne popijejo preveč tekočine (na primer bolniki s srčnim obolenjem). Fizična aktivnost naj obsega hojo in/ali plavanje, vsaj 30 minut na dan. Bodimo pozorni, ko se pojavi dražljaj za odvajanje blata in takoj poiščimo stranišče. Sprememba življenjskega sloga vpliva na izboljšanje zdravja vsega organizma in bi ga moral spremeniti vsak, ki ima težave z občasnim zaprtjem, preden poseže po OTC-pripravkih.

Povečano jemanje vlaknin (najmanj 25g/dan) je osnovno zdravljenje zaprtja, zlasti če ga kombiniramo s pitjem tekočine. Vlaknine vežejo vodo v prebavnem traktu in povečajo maso blata, ga zmehčajo in omogočajo rednejše odvajanje. Vnos vlaknin povečamo z uživanjem primerne zelenjave (cvetača, fižol, brokoli, korenje), z 2 do 5 obroki sadja (jabolka, hruške, pomaranče, breskve) in 2 do 4 obroki z žiti, kosmiči ali testeninami na dan.

Moramo pa upoštevati tudi to, da pri nekaterih posameznikih hrana, bogata z vlakninami, poslabša simptome (poveča pline in napihnjenost).

Kadar samo sprememba življenjskega sloga ne odpravi zaprtja, posežemo po odvajalih. Na voljo imamo odvajala, ki povečajo volumen blata, mehčalce blata, osmozna in spodbujevalna odvajala. Izbira pravega sredstva za odvajanje je odvisna od specifičnih dejavnikov: od bolnikovih simptomov, ciljne terapije, tvegane skupine in stranskih učinkov. Odvajala, ki povečajo volumen blata (otrobi, psilij, metilceluloza), delujejo počasi (od 12 do 72 ur). Pri tem se priporoča pitje večjih količin vode (en kozarec na vsak odmerek). Moramo pa vedeti, da se fermentirajo z bakterijami in povzročajo pline ter napetost.

Mehčalci blata se običajno uporabljajo pri daljšem zdravljenju zaprtja. So razmeroma varna odvajala in jih pogosto priporočajo bolnikom, ki morajo imeti mehkejše blato, da laže odvajajo (po porodu, operaciji, pri hemeroidih). Zmanjšujejo napetost blata in omogočajo vodi, da ga zmehča, večja masa blata pa povzroči krčenje črevesa in odvajanje (docusate). Osmozna odvajala se ne absorbirajo, temveč ostanejo v črevesu in zadržujejo vodo, ki je že v črevesu, rezultat pa je zmehčanje blata. Najbolj pogosti so laktuloza, sorbitol in polietilenglikol. To vrsto odvajal lahko uporabljamo tudi dalj časa, saj so razmeroma varna. Delujejo med 24 in 48 urami. Lahko povzročajo napihnjenost in pline, vendar to nevšečnost omilimo, če zmanjšamo količino (odmerek) odvajala.

Solna odvajala so magnezijev hidroksid (magnezijevo mleko), magnezijev citrat in natrijev fosfat. Zadržujejo se v debelem črevesu ( kolonu) in privlačijo vodo, s tem pa mehčajo blato. Delujejo med 30 minutami in 3 urami. Uporabljajo se pri bolnikih, ki želijo hitro olajšanje. Pri bolnikih z boleznimi ledvic in srca pa se morajo uporabljati previdno. Magnezij se namreč izloča iz telesa prek ledvic in pri dolgotrajni uporabi se lahko raven magnezija v organizmu poviša.

Spodbujevalna odvajala delujejo na mišičje črevesa, in sicer tako, da se vsebina v črevesu pomika hitreje, obenem pa tudi zadržujejo vodo. Najbolj uporabljana odvajala so bisakodil, sena in aloe. Ta odvajala so zelo učinkovita in delujejo med 6 in 12 urami. Tudi pri teh odvajalih je potrebna previdnost. Lahko namreč porušijo elektrolitsko ravnotežje (hipokalimijo − zmanjšanje kalija v organizmu) in povzročajo pline.

Novejša odvajala so agonisti serotonergičnih receptorjev (tegaserod). Uporabljajo se pri kroničnem idiopatskem zaprtju in sindromu vzdraženega črevesa. Imajo malo stranskih učinkov.

Zaprtje je moteče in negativno vpliva na posameznika, na njegovo družbeno in profesionalno življenje. Zato živimo zdravo in se izogibajmo jedem, ki povzročajo zaprtje. Bodimo telesno aktivni in pijmo dovolj vode, po odvajalih pa sezimo le, ko nam nobena druga sprememba ne pomaga več.

 

Moje zdravje št. 13 / 16. maj 2006