Ko mi je zdravnik pred tremi leti sporočil, da je mami po dolgi bolezni preostalo le še nekaj dni življenja, me je najprej popolnoma nerazumno spreletelo, da to ne more biti res. Čez dva tedna naj bi se poročila. Ogorčeno dekletce pod plastmi šoka, žalosti in zanikanja ni moglo dojeti, da je na njen veliki dan ne bo videl nobeden od staršev. Očeta je izgubilo pri desetih letih.

Odločila sem se, da poroke ne bom odložila, saj je v tisti žalosti prav vsak od nas potreboval iskrico upanja. Bil je prelep in ganljiv dan in nosil me je val brezmejne neizrečene ljubezni ter podpore mojih najbližjih prijateljev in sorodnikov. Bili pa so tudi trenutki, ko sem komaj zmogla. Tam, kjer naj bi stali starši, sem čutila ost praznine.

V prvih dnevih po maminem odhodu sem bila ranljiva kakor otrok »Čeprav ste odrasli, imate kariero, partnerja in potomce, ste, dokler živi eden od staršev, še vedno njihov otrok,« pojasnjuje psiholog in avtor Alexander Levy. »Šele s smrtjo drugega roditelja ta plat vaše identitete izgine in s tem iluzija varnosti ter stalnosti, ki se je morda niste niti zavedali, a ste se nanjo zanašali.«
Ponosna in zaščitniška navzočnost, ki nas je spodbujala, izgine, nihče več se ne spominja množice otroških doživetij, ki so nas izoblikovala v to, kar smo. In ni več zavetja, kamor bi se zatekli, kadar je vsega preveč. Napoči trenutek, da se dokončno poslovimo od otroštva.

Slovo od varnega zavetja

Med odraščanjem je starševsko vlogo pri meni in mojih dveh sestrah v celoti in požrtvovalno prevzela mama. Preden nas je rodila, je bila računovodkinja. Ko je leta 1982 umrl oče in je njena veščina z razmahom računalnikov postala nerabna, je začela delati kot čistilka v bolnišnici. Kmalu je zbolela za revmatoidnim artritisom. Kljub bolezni, dolgim delavnikom in denarnim težavam se spominjam smeha, s katerim je podajala roko trdemu življenju.

Bili sva prijateljici. Mož se je nekoč pošalil, da bi, čeprav je živela 450 kilometrov stran, lahko po dotiku prepoznala vse moje kolegice, tako je bila »navzoča« v mojem vsakdanjem življenju. Ko je nisem več mogla poklicati, da bi ji povedala za drobno zanimivost po televiziji, ali se ji hotela potožiti nad sestrama, je občutek »doma« izginil. Kjer je bilo prej moje varno zavetje, je zdaj zijala praznina.

V svoji žalosti sem se nepričakovano znašla osamljena. Zdaj vem, da je, razen če izgubimo starše že zelo zgodaj, sočutje ob izgubi, ki nam ga pokažejo drugi, veliko veliko manjše, kakor če izgubimo partnerja ali katerega drugega družinskega člana. »Ko pridemo v srednja leta, izguba staršev velja za nekaj naravnega, za nekaj, kar nas pač čaka,« pravi Annie Kiff-Wood, predstavnica dobrodelne organizacije za pomoč ob izgubi bližnjih. Pravi, da zdaj zaprosi za pomoč skoraj toliko ljudi, ki so starše izgubili, kot tistih, katerim so umrli. »Mnogi izgubo staršev še posebno težko prenašajo zdaj, v moderni družbi, ki je čedalje bolj mobilna. Selimo se iz kraja svojega otroštva, ne ostajamo nujno z enim partnerjem, in za mnoge so starši edina stalnica v življenju.«

Učenje žalovanja

Če izgube iskreno in odprto ne priznamo navzven, žalovanje prikrito tli v nas. Na dan ga prikličejo le posamezni dogodki – družinska praznovanja in obletnice, rojstvo lastnih otrok, prvo spoprijemanje s krizo brez starševske rame pa tudi, ko sami dočakamo starost, v kateri nas je zapustil roditelj. »Ko izgubimo še drugega roditelja, se bolj zavemo lastne smrtnosti,« pravi Levy. »Med nami in smrtjo ni več nobene generacije.«

Žalovanje za prvim roditeljem nas ne pripravi na dokončno slovo od staršev. »Nekoč je veljalo prepričanje, da se je na drugo izgubo mogoče pripraviti z 'žalovanjem vnaprej', a raziskave tega ne potrjujejo,« pravi Levy. »Vsakič, ko nas doleti izguba, se spominjamo tudi žalosti, ki smo jih preživljali ob prejšnjih izgubah, in jih podoživljamo.«

Seveda se s smrtjo enega od staršev zavemo najmanj tega, da teče življenje naprej. Obenem pa je osirotelost lahko tudi osvobajajoča. Odkar mi je umrla mama, sem odkrila, da sem lahko kos življenjskim izzivom brez nje. Ko so za menoj, me navda olajšujoč ponos: vzdržala sem. Šlo je za majhno stvar, a ker sem prestala ta trenutek, vem, da sem sposobna doseči še veliko več. Izkušnje me obogatijo z močnim občutkom samozavesti.
Izguba staršev v odraslosti je nedvomno pomembna stopnica v osebnostni rasti, pravi dr. Shari Butler: »Smrt staršev lahko obudi v nas nerazrešena vprašanja in je priložnost, da jih znova predelamo.« Za tiste, ki zmorejo, je to priložnost, da odkrijejo svoj pravi jaz, ki ga mnogi starši zastrejo.

Okrevanje po izgubi

»Kdo smo, spoznavamo iz odseva v očeh drugih in eno naših najpomembnejših ogledal so starši,« pravi svetovalka Mary Emswiler. Za nekoga je zadnje slovo od kritičnega roditelja olajšujoče. Drugi ga občuti le kot konec dolgoletnih družinskih vlog. »Ko umrejo, si moramo temeljiteje odgovoriti na to, kdo smo.«

Kot pravi Butlerjeva, ni naključje, da so mnogi največji talenti, na primer Bach, Orson Wells in Mary Shelly, dosegli vrhunec po smrti staršev. To izkustvo nam lahko odpre poti, ki so nam bile v otroštvu zaprte.

Pri meni so bile spremembe majhne, a pomembne. Počutim se močnejšo in bolj zaupam v svoje sposobnosti. Ranljivejša sem in zavedam se, da lahko izgubim ljubljenega človeka v katerem koli trenutku, a tudi bolj zaupam vase, da bi dejstvo pokončno prenesla.
Bolj, kot je mogoče povedati, boli, da starši nikoli ne bodo videli moje hčerke. Vem, da jih bom vselej pogrešala. Moški, ki nam je pel za lahko noč, in ženska z druge strani telefonske žice bi znala to bolje povedati. Žalost vedno boli. Ampak zdaj vem, da boleči spomini naposled izgubijo ostrino in nam dajo moč, da zaživimo znova kot svobodnejši in samostojnejši ljudje.


Moje zdravje št. 12 / 25. april 2006