»Večina ledvičnih bolezni, ki pripelje do končne ledvične odpovedi in potrebe po dializi ali presaditvi ledvic, poteka brez bolečin, pogosto pa tudi brez drugih simptomov,« je poudarila zdravnica. Šele v napredovali fazi ima bolnik lahko simptome, kot so utrujenost, izguba teka, pogosto uriniranje in zatekanje. So pa tudi ledvične bolezni, pri katerih čutimo bolečine, kot so ledvični kamni, okužbe sečil in tumorji, vendar te redkeje povzročajo odpoved ledvic. Kronično ledvično bolezen pogosto odkrijejo pri bolnikih, ki so prišli na preiskavo krvi in urina na primer zaradi sladkorne bolezni ali povišanega krvnega tlaka.

prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar, dr. med.

Nekateri so k bolezni bolj nagnjeni

Z naključnim pregledom krvi in urina lahko ledvično bolezen odkrijemo v zelo zgodnji fazi. Takšen pregled je še posebno priporočljiv za tiste s sladkorno boleznijo ali povišanim krvnim tlakom. Večje tveganje za pojav kronične ledvične bolezni je tudi pri ljudeh z avtoimunskimi boleznimi, sistemskimi okužbami, družinsko obremenitvijo, okužbo ledvic zaradi ledvičnih kamnov in pri tistih, ki so se zdravili zaradi akutne ledvične odpovedi ali imajo le eno ledvico.

Kazalec kronične ledvične bolezni v urinu je navzočnost beljakovin in krvi. Če je količina beljakovin v urinu večja od 30 miligramov na dan, gre za ledvično okvaro. Pri pregledu krvi pa merijo koncentracijo serumskega kreatinina, za katerega je zgornja meja okoli 100 mikromolov na liter. »Na višino serumskega kreatinina vpliva tudi mišična masa, zato je pri moških vrednost višja,« je še povedala Jadranka Buturović Ponikvar.

Ultrazvok pomaga pri diagnozi

Bolezen lahko diagnosticirajo tudi z ultrazvokom. Vendar je ultrazvočna slika pri diabetikih lahko normalna celo do zadnje stopnje bolezni. Pri večini drugih kroničnih bolezni pa se ledvica počasi krči in v fazi odpovedi je že čisto majhna. Pri dedni policistični bolezni so ledvice običajno celo povečane in imajo številne ciste. Sočasno zdravniki pogosto vključijo v preiskavo še oceno okvare majhnega ledvičnega žilja (dopplerska preiskava). »To nam pomaga oceniti, koliko se je za ledvico vredno 'boriti'. Laže tudi presodimo, ali bi z določenim terapevtskim posegom naredili več škode kot koristi,« je vlogo preiskav opisala zdravnica.

»Pri kronični bolezni gre za bolezen obeh ledvic oziroma ene ledvice v primeru, če ima bolnik samo eno ledvico. Ena ledvica je namreč dovolj za normalno delovanje in v tem primeru šele ultrazvok pokaže, ali je morda obolela le ena ledvica,« je razložila zdravnica. So pa ljudje z eno ledvico bolj nagnjeni k pojavu kronične ledvične bolezni.

Stopnja kronične ledvične bolezni

"Izračunavanje glomerulne filtracije (GFR) iz vrednosti serumskega kreatinina je pomemben korak v postavitvi diagnoze in obravnavi bolnika s kronično ledvično boleznijo. Ta ocenjena vrednost namreč poenostavljeno pomeni odstotek normalnega ledvičnega delovanja in omogoča uvrstitev bolnika v eno od petih stopenj kronične ledvične bolezni. Prva stopnja pomeni več kot 90-odstotno oziroma normalno delovanje ledvic, druga od 60- do 90-odstotno. Pri tem je izvid urina patološki. Tretja do peta stopnja so opredeljene glede na ledvično delovanje, četudi je izvid urina normalen. Pri tretji stopnji ledvice delujejo od 30- do 60-odstotno, pri četrti le od 15- do 30-odstotno, peta pa je končna odpoved ledvic, ko ledvice delujejo le še manj kot 15-odstotno in je potrebno zdravljenje z dializo ali presaditev ledvice.
 

Moje zdravje št. 12 / 25. april 2006