“Prvo vsaditev polževega vsadka (kohlearnega implanta) so opravili v ZDA leta 1961. V Evropi so jo rutinsko začeli opravljati v zgodnjih devetdesetih letih, prvo vsaditev polževega vsadka pri nas pa je 6. marca 1996 opravil otokirurg prim. dr. Janez Zupančič,” pojasnjuje mag. dr. Saba Battelino s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo Kliničnega centra v Ljubljani. “Operacijo, pri kateri sem kot asistentka sodelovala tudi sama, smo opravili pri odraslem bolniku, ki je bil gluh približno 25 let. Kasneje smo jo začeli opravljati tudi pri otrocih. Zdaj naredimo kakih dvanajst takšnih operacij na leto, približno dve tretjini pri otrocih in tretjino pri odraslih bolnikih.” Do konca letošnjega marca je bilo vseh skupaj tako zdravljenih 137 gluhih bolnikov.
Elektroda obide nedelujoči del notranjega ušesa
Polžev vsadek je primeren za tiste bolnike, pri katerih ne gre za hudo okvaro slušnega živca in preostale slušne poti, temveč le za nepravilnosti v delovanju notranjega ušesa. “Za vsaditev polževega vsadka se odločamo, kadar je človek gluh ali ima hudo okvaro sluha in če pri njem dokažemo ali lahko sklepamo, da je delovanje slušne poti od zaznavnih – lasastih celic do možganske skorje, kjer se zaznava zvoka konča, še navzoče in da deluje. To so ljudje s prirojeno izgubo sluha, gluhi ljudje, ki so izgubili sluh po posameznih vrstah zdravljenja, gluhi ljudje po hudih vnetjih ušes in možganskih ovojnic, ljudje, ki so oglušeli po hujših poškodbah glave in senčnične kosti,” pojasnjuje mag. dr. Saba Battelino. Polžev vsadek privede zvočne signale, spremenjene v kodirane električne impulze, neposredno do slušnega živca. Poleg notranjega dela - implanta, ki ga sestavljata elektroda in stimulator in ki ju z operacijo vsadijo pod kožo, vsebuje še zunanji del – govorni procesor, ki se nosi za ušesom (izjemoma pri zelo majhnih otrocih tudi posebej). Govorni procesor sestavljajo nadzorna enota z mikrofonom, ki zazna zvok, govornim procesorjem, ki zvok analizira in ga spremeni v zaporedje električnih imulzov, ter oddajnik, ki impulze prenese skozi nepoškodovano kožo v notranji del ─ implant. Govorni procesor vsebuje računalniški program, v katerem so podatki o vrhovih frekvenc zvoka, glasnosti, časovnem zaporedju, in ki ga avdiolog, defektolog ali logoped nastavi tako, da je prilagojen vsakemu posamezniku. Čeprav je običajno potrebnega nekaj časa, da se uporabniki polževega vsadka naučijo razumeti zvoke, raziskave kažejo, da jih 95 odstotkov po posegu zaznava in prepoznava zvoke okolja, tri četrtine jih razumejo sogovornika, pri čemer si pomagajo z branjem z ustnic, 40 odstotkov jih razume pogovor brez ogledovanja, 15 odstotkov pa jih celo lahko uporablja telefon.
“Bolniki, ki jim bomo vstavili polžev vsadek, morajo imeti primerno anatomsko stanje srednjega in notranjega ušesa in morajo biti sposobni prenesti približno tri- do peturno operacijo v splošni anesteziji. Prav tako morajo biti sposobni za osnovno ravnanje z zunanjimi deli vsadka, pri čemer otrokom pomagajo starši. Bolniki ali starši gluhih otrok morajo imeti stvarna pričakovanja glede vrste in kakovosti sluha s pomočjo polževega vsadka. Poleg tega pa morajo biti pripravljeni oziroma sprejeti (re)habilitacijo, ki bo trajala vse življenje,” razlaga mag. dr. Saba Battelino. “Operacija poteka v splošni anesteziji. Bolniku pobrijejo del lasišča v okolici ušesa in naredijo kožni rez za uhljem. V senčnično kost zbrusijo ležišče za sprejemnik, nato pa še pot do srednjega ušesa tik nad obraznim živcem, ki v tem delu poteka po srednjem ušesu. Potem naredijo luknjico v kostno in mehko steno polža (notranjega ušesa) in vsadijo stimulirajočo elektrodo, ki izhaja iz sprejemnika, nameščenega v kostnem ležišču za ušesom. Vsajeni del implanta pritrdijo in pokrijejo s kožo ter jo zašijejo. Ko se rana popolnoma zaceli in oteklina splahni, dodajo bolniku zunanje dele implanta (kot nekakšen slušni aparat). Polžev vsadek se večinoma vstavlja le enostransko, v nekaterih državah pa ga svojim gluhim bolnikom vsajajo obojestransko. Mogoča je tudi souporaba polževega vsadka in klasičnega slušnega aparata. Proizvajalci predvidevajo, da je življenjska doba polževega vsadka približno trideset let, torej bi ga bilo treba enkrat v življenju zamenjati, če bi bila prva vsaditev opravljena v otroštvu. Včasih je potrebna predčasna zamenjava zaradi poškodb ali okvar vsadka, ali vnetij in drugih bolezenskih stanj v okolici polževega vsadka.”
Na operacijo že ob dopolnjenem letu starosti
Huda okvara sluha ali celo gluhost zelo slabo vpliva na kakovost življenja, še slabše pa je, ker sta od sluha bistveno odvisna razvoj govora in vse človekove psihe. Zato je pomembno, da se implantiranje, ki je kot način zdravljenja gluhosti za otroke zelo primerno, opravi čim prej. Mag. dr. Saba Battelino pojasnjuje: “Običajno se za vsaditev polževega vsadka odločamo po dopolnjenem letu starosti, če otrokovo celotno stanje to dopušča. Ob rojstvu sta notranje in večinoma tudi srednje uho že skoraj popolnoma razvita. Z otrokovo rastjo se le še malo daljša zunanji sluhovod in nekoliko zraste območje senčnične kosti za ušesom, srednje in notranje uho pa ne. Torej, če vsadimo polžev vsadek majhnemu otroku, je stimulirajoča elektroda, ki poteka iz sprejemnika v notranje uho (polža), aktivna dovolj dolgo. Tako njena dolžina ustreza tudi razmeram ob končani rasti otroka. Polževega vsadka med rastjo in po končani rasti ni treba zamenjati. Pri otrocih, ki dobijo polžev vsadek zgodaj, ko so stari približno dve ali tri leta, se govor skoraj normalno razvija in so večinoma vključeni v navadno osnovno šolo. Poudariti pa je treba, da zdravljenje gluhosti s polževim vsadkom zahteva usklajeno delovanje cele ekipe strokovnjakov, v kateri so otokirurgi, avdiologi, foniatri, logopedi in psihologi. Za uspešno delovanje programa »premoščanje gluhote z uporabo polževih vsadkov« pa so potrebni tudi dobro razvita mreža zgodnjega odkrivanja okvar sluha pri novorojenčkih, dobro delujoča povezava med pediatri in otorinolaringologi, aktivno vključevanje staršev gluhih otrok in svojcev gluhih bolnikov ter tudi razumevanje in podpora šolskega sistema in družbe v celoti.”
Moje zdravje št. 11 / 11. april 2006