Številne raziskave kažejo, da se z bolezenskimi stanji, katerih glavni vzrok leži v duši, srečuje vse več ljudi. Davek stresa, hitrega tempa življenja, razčlovečenosti je pač treba plačati; po nekaterih ocenah vsaj 40 odstotkov ljudi, starih od 18 do 65 let, najmanj enkrat v življenju prizadene duševna motnja, vsak četrti odrasli jo je imel v zadnjih dvanajstih mesecih. Ker bolnik z duševno motnjo stvari doživlja drugače, ga to lahko iztrga iz socialnega okolja. Življenje z njim velikokrat vodi v neobičajen trajni stres, psihične obremenitve svojcev pa so kar dvakrat večje, kot je to običajno v populaciji. Helena S., mati bolnika s ponavljajočo se duševno motnjo (paranoidno psihozo), pravi, da so svojci ob spoznanju, da je član družine zbolel, veliko bolj pretreseni, kot bi bili, če bi zbolel za katero koli drugo boleznijo, in nadaljuje: »Pojavi se vrsta vprašanj, zakaj je do bolezni prišlo, občutek krivde in strah, kaj bodo rekli ljudje. Navadno svojci sploh ne vemo, da gre za duševno bolezen, vsaj na začetku ne. Dokler se da, se prilagajamo čudnemu vedenju in govorjenju, včasih celo nasilništvu. Šele ko pride do nemogočih okoliščin, poiščemo pomoč zdravnika. Najteže je sprejeti bolnika takšnega, kakršen je v fazi bolezni, torej popolnoma spremenjenega. Pri prvi krizi ob izbruhu duševne motnje tudi nimamo še nobenih izkušenj. Ne vemo, kako reagirati, kje in kako iskati informacije in pomoč. Splošni zdravnik in psihiater običajno povesta samo to, da gre za bolezen in da jo je treba zdraviti.«
Prisilna hospitalizacija v skrajni sili
Čeprav ima bolnik, ki pride v psihiatrično ambulanto ali bolnišnico, za seboj že veliko stisk, za svojce lahko rečemo enako: ob nekom, ki boleha za duševno boleznijo, so še pred postavitvijo diagnoze preživeli veliko hudega. Mnoge izkušnje celo kažejo, da se hospitalizacija zgodi natančno v trenutku, ko sobivanje v družini postane nemogoče. Helena S. pravi, da je hospitalizacija vedno problematična, čeprav je v večini primerov potrebna, in nadaljuje: »Nekateri bolniki to sami spoznajo in se odločijo za zdravljenje v bolnišnici. Nekateri pa ne bodo nikoli ne sebi in ne drugim priznali, da so bolni ─ torej ne potrebujejo zdravil, še manj pa bolnišnice. Prav pri njih je problem, kako jih čim bolj humano prepričati, da zdravila in zdravljenje potrebujejo. Osnovna in največja napaka, ki jo delamo, je, da ob izbruhu krize ne odreagiramo pravilno. Mnogokrat predolgo prenašamo bolnikove 'muhe', včasih tudi nasilje. Takrat, ko se pojavi kriza, moramo ohraniti mirno kri in realno oceniti bolnikove reakcije, predvsem pa se veliko pogovarjati z njim, če to sprejme. Moramo ga soočiti z njegovim vedenjem, mu povedati, da tako ne gre več, in mu predlagati, da skupaj poiščemo pomoč. Včasih je potrebno tudi prisilno zdravljenje, ki pa ga lahko odredi le zdravnik. Ob tem je treba povedati, da vse postopke, ukrepe in načine zanj ureja kar nekaj zakonov, ki pa niso najbolj usklajeni med seboj, kar v praksi povzroča zagato, 'kdo bo kaj naredil'. Svojci upamo, da bo zakon o duševnem zdravju, ki se pripravlja že desetletje, letos sprejet. Tako bodo rešene vsaj pravne težave, medčloveške na relaciji svojci-bolniki-stroka pa se bodo lahko reševale samo z več znanja in humanosti.«
Svojci so na začetku s svojim bolnikom sami. Ne znajo ali nočejo prepoznati bolezni, ne zanjo vprašati in zahtevati, kar bolniku pripada, in po navadi ne znajo pravilno pomagati. Skratka, nimajo izkušenj. Za bolnike pa je prav to izredno pomembno, saj pravilna reakcija njegovih najbližjih prepreči marsikatero hospitalizacijo, pa tudi rehabilitacija po odpustu iz bolnišnice je boljša. O dilemah, ki se ob duševni bolezni porajajo svojcem bolnikov, smo se pogovarjali z enim od vodilnih slovenskih strokovnjakov in dolgoletnim direktorjem Psihiatrične bolnišnice Idrija, specialistom nevropsihiatrom prim. dr. Jožetom Felcem.
Kako se odzovejo svojci, ko je njihov bližnji napoten v psihiatrično bolnišnico?
»Ko je človek napoten v psihiatrično bolnišnico, se navadno med svojci in drugimi bolnikovimi bližnjimi sproži tako imenovani 'halo efekt'. Psihiatrije, ene izmed medicinskih panog, se ljudje še vedno bojijo. Delno je ta prastrah utemeljen, v glavnem pa ne. Nekatere duševne motnje in še to v manjšem odstotku, se slabše zazdravijo, skoraj vse pa se zadovoljivo ali dobro. Zdi se mi prav, da ljudem in njihovim svojcem, ki poiščejo psihiatrično pomoč, povemo, da so glede duševnega življenja 'rahli'. Morda bodo zato potrebovali podporno ali katero drugačno psihiatrično pomoč vse življenje. S tem pa ni rečeno, da so uporabniki psihiatrične pomoči nesposobni za samostojno življenje, za pridobitev poklica itn. Zaupanje med uporabnikom in tistim, ki pomoč ponuja, je največkrat temeljnega pomena za človekovo osebno in socialno orientacijo glede sedanjosti in perspektive.«
Ali bi se bolniki in svojci laže odločili za pomoč, če bi bile psihiatrične ambulante v zdravstvenih domovih in ne v bolnišnicah?
»Prvi pogovor s psihiatrom je za človeka zmeraj preizkušnja. Od prvega pogovora je namreč precej odvisno, kakšen bo njegov odnos do psihiatrije tudi kasneje. Mislim, da ni toliko pomembno, kdo je tisti, ki organizira pomoč, kot to, kakšna ta je. Beseda, pogled, neavtoritaren odnos do uporabnika, neizumetničeno sprejetje tistega, ki potrebuje pomoč, so bistveni za človekovo sodelovanje s strokovnjakom in ne nazadnje tudi za rezultat obravnave. Težko je obravnavi vedno reči zdravljenje. Pogojno pa je ta pojem uporaben in zdi se mi neškodljiv.«
»V Sloveniji je nekaj bolnišnic, v katerih so psihoterapevtski oddelki. Stvar strokovnjaka, njegovega pogleda na duševno motnjo in njegove človeške formiranosti je, kdaj se odloči za v glavnem psihoterapevtsko obravnavo. Sam menim, da je biološke vzroke za nastanek motnje treba zdraviti z biološkimi sredstvi – tabletami. Psihološke, ki so velikokrat za človekovo počutje važni, pa s psihoterapijo. A največkrat je v posrečeni kombinaciji treba izrabiti vse objektivne in subjektivne poti do človeka. Zdravnikovo znanje, izkušnje, modrost in vest so tiste lastnosti, ki pripomorejo k temu, da je odločitev za obliko zdravljenja najboljša.«
Kako kot zdravnik ravnate pri prvem srečanju z bolnikom, ki zavrača tako zdravnika kot zdravljenje?
»Redki so primeri, ko uporabnik radikalno odkloni pomoč. Včasih se to res zgodi, vendar se ta 'notranji halo', ki ga je pri bolniku mogoče podoživeti, omili, ko zagleda ob sebi zdravnika, ki mu je pripravljen pomagati. S tableto ali z besedo (v teh primerih je beseda konj). Zaupanje med uporabnikom in tistim, ki ponuja pomoč, je preizkusni kamen strokovnjakove moči in šibkosti.«
Svojci očitajo stroki, da ob prvi hospitalizaciji takoj in preveč poseže po zdravilih, čeprav diagnoza še ni postavljena. Zakaj je tako oziroma kaj bi takrat morali svojci vedeti, pa ne vedo?
»Tudi sam mislim, da se v sodobni psihiatriji doma in po svetu prehitro in prepovršno poseže po zdravilih, čeprav diagnoza še ni postavljena; le sluti se, za kaj pravzaprav gre. Toda povedati je treba nekaj, kar laična javnost in tudi nekateri zdravniki spregledujejo. Za predpis zdravil ni vedno najpomembnejša diagnoza, važen je simptom (prisluh, blodnje, tesnoba, depresija itn.). Sam celo mislim, da je le z velikimi pridržki mogoče govoriti, kako to in to zdravilo zdravi shizofrenijo, drugo zdravilo bipolarno motnjo, tretje zdravilo nevrotična stanja, četrto osebnostne motenosti itn. Takšna delitev se mi zdi s strokovnega vidika vprašljiva. Človek, ki potrebuje pomoč, naj dobi tisto zdravilo, ki zazdravi simptom, zaradi katerega se je oglasil pri zdravniku. Zdi se mi, da bo šele kdaj v prihodnosti mogoče govoriti o zdravilih, ki so samo za to in to bolezen. Za zdaj raje govorimo o simptomatskem zdravljenju. Vsaj v začetku. Iz 'svoje' bolnišnice povzemam, da se je diagnoza shizofrenija postavila povprečno šele po drugem ali tretjem zdravljenju v bolnišnici. Pred tem je bil bolnik na daljši diferencialno diagnostični obravnavi. To sestavljajo dolgotrajen in usmerjen pogovor, psihološko testiranje, nevrofiziološke preiskave in tudi opazovanje. Ko je enkrat povsem jasno, kateri je glavni človekov psihični problem, se mi zdi še kako važno, v kakšnem sorazmerju sta tableta in beseda, če se izrazim nekoliko poenostavljeno. Psihoterapevtskega pristopa je zaradi pomanjkanja medicinskega psihiatričnega osebja, ki ponuja takšno obliko zdravljenja, premalo. Skratka, kot sicer v življenju je tudi v psihiatriji premalo besede in preveč 'tablet'.«
Kaj bi vi spremenili v psihiatriji, če bi imeli popolnoma proste roke in ustrezne finančne možnosti?
»V skoraj štiridesetih letih, kar sem v psihiatriji aktivno navzoč, se je marsikaj spremenilo. Z občudovanjem se spominjam starejših kolegov, tudi svojih učiteljev, kako so v težkih ubikacijskih razmerah in mnogokrat po krivici okrivljeni etičnih in drugih zlorab prenašali pezo neznanskih zadolžitev. Drznem si glasno razmišljati, da je privrženost stroki in ljubezen do duševno bolnih vzdrževala njihovo psihično kondicijo. In kaj bi spremenil jaz? Bom konkreten, financiranje v psihiatriji se mi zdi porazno, tudi škodljivo. Toda to ne zadeva mojih konkretnih zadolžitev. Jaz sem zdravnik z dušo in telesom. Moti me sumničavost nekaterih, ki na psihiatre in psihiatrično pomoč gledajo s skepso. Ta temelji na slabem poznavanju stroke in na posledicah osebne prizadetosti. Zato so nekatere psihiatrične storitve razumljene kot nasilje nad človekom. Čeprav v resnici ni tako. Vedeti je namreč treba, da si v psihiatrični ustanovi stojita nasproti dva človeka, od katerih je eden zaradi napačnega prepoznavanja sebe in okolja potreben hitre in včasih na videz ne preveč prijazne pomoči. V kakovosti ponujanja pomoči vidim veličino in šibkost tistega, ki jo ponuja, in zrelost družbe, ki laično presoja dejavnost neke zelo specifične medicinske panoge, ki pa jo slabo pozna in je pri presoji njenega dela pavšalna, žal velikokrat presplošna. Sicer pa, družba ima takšno psihiatrijo, kot si jo zasluži.«
Moje zdravje št. 10 / 28. marec 2006
