Savne delimo, glede na količino vlage, na več vrst. Pri infrardeči savni, ki med drugim spodbuja hitrejše celjenje ran in brazgotin, gre za obsevanje telesa z infrardečo toploto (od 50 do 60 stopinj Celzija, vlaga je 50-odstotna). V suhi oziroma finski savni je temperatura med 70 in 100 stopinjami Celzija, pri čemer ima zrak 10-odstotno relativno vlažnost, ki jo dosežejo z brizganjem/polivanjem pregretih kamnov. Zaradi visoke vročine se močno potimo, s tem pa se krepita krvni obtok in žilje, izboljšujemo telesno pripravljenost, pomaga pa tudi pri začetnem prehladu in zmanjšuje bolečine v mišicah. Vlažna savna ima od 25- do 35-odstotno vlažnost, temperatura v njej se giblje od 70 do 90 stopinj Celzija. Temperature v turški/parni savni so nižje kot v naštetih (tj. 40 ali 45 do največ 65 stopinj Celzija), relativna vlažnost, za katero skrbi parni generator s pihanjem vroče pare, pa je veliko večja, in sicer od 40- do 65-odstotna (lahko celo 100-odstotna). Pripomore k lepši koži, sicer pa so njeni učinki takšni kot pri finski. Zeliščna savna je različica parne in zrak odišavi z zdravilnim vonjem, kar ima blagodejni učinek na dihala in imunski sistem.

Na splošno je savna odlična za čiščenje telesa, saj se s potenjem izločijo umazanija, odmrla koža in odvečen loj. Po nekaterih podatkih učinek savne poveča metabolizem kar za 200 do 300 odstotkov. Koža pa postane zaradi povečane cirkulacije krvi, ki je posledica pospešenega bitja srca (za 50 odstotkov povečanega pulza), dobro prekrvavljena. Prav zato obisk savne odsvetujejo ljudem z zdravstvenimi težavami, kot so na primer srčne bolezni, previsok ali prenizek krvni tlak, kožne bolezni, razširjene obrazne žilice, epilepsija, tuberkuloza idr.

Po savnanju, ki običajno traja okoli 15 minut, je nujno hlajenje telesa. To pomeni, da takoj zatem (po finski savni) zaplavamo v hladnem morju ali bazenu, kjer naj bi imela voda od 10 do 15 stopinj Celzija (po turški savni voda ne sme biti tako hladna), ali pa se samo oprhamo. Nato se moramo še enkrat oprhati in s sebe sprati znoj, potem pa se oviti v brisačo ali kopalni plašč ter počivati vsaj 15 minut. Po počitku ves postopek savnanja še enkrat do dvakrat ponovimo.

Hidroterapija, kot je povedala Nada Kljajić, dipl. fizioterapevtka z Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo, pa je ena najstarejših metod fizikalne terapije, pri kateri gre običajno za vaje, izvajane v vodi. Pojasnjuje, da je »v vodi telo lažje zaradi vzgona, kar vpliva na lažje gibanje pri oslabelih mišično-sklepnih obolenjih ter omogoča hojo pri poškodbah spodnjih udov, kjer obremenjevanje na suhem še ni dovoljeno«. Z uporabo tople vode se, po besedah fizioterapevtke, prekrvavitev tako na površini kože kot globlje še poveča, gibanje pa je posledično manj boleče in mišična napetost popusti. Poleg tega voda daje tudi enakomeren upor, kar omogoča izvajanje vaj za povečanje mišične moči in vzdržljivosti, dodaja. Sicer pa: »Vadba v vodi je primerna za plavalce in neplavalce, za otroke in odrasle oziroma za vse starosti. Previdni morajo biti ljudje z obolenji srca in žilja, s sladkorno boleznijo, epilepsijo ipd. Ljudem z odprtimi ranami, spolnimi in kužnimi obolenji, obolenji zgornjih dihalnih poti in drugimi infekcijskimi obolenji pa praviloma vstop v bazen ni dovoljen,« pravi Kljajićeva.
 

Moje zdravje št. 10 / 28. marec 2006