Ljudje s sposobnostjo sinestezije – soobčutenja ali hkratnega doživljanja ─ so dragoceni informatorji za razumevanje organiziranosti in delovanja možganov.

Moderni znanstveniki vedo za sinestezijo od leta 1880, ko je Francis Galton, bratranec Charlesa Darwina, objavil strokovno delo o njej. Toda večina je pojav omalovažujoče odrinila kot posledico jemanja zdravil oziroma kot redkost. Zanimivo je, da je med Slovenci že leta 1917 pisal o njej A. Debeljak v Ljubljanskem zvonu, v reviji Jezik in slovstvo pa v 60. letih D. Ludvik. Ameriški nevroznanstveniki so se v razkrivanje možganskih procesov, ki jih je mogoče opredeliti kot sinestezijo, spet poglobili pred šestimi leti. Ob tem so nekoliko razkrili tudi neznanko, kako se v umu porajata abstraktna misel in metafora.

Razširjena razlaga sinestezije pravi, da ljudje, ki so obdarjeni z njo, le povezujejo trenutno stvarnost s spomini, ki so se jim usidrali v otroštvu. Teorija ne pojasnjuje, zakaj ohranijo žive čutne spomine le nekateri posamezniki. Kadar zagledamo sliko ledene kocke, lahko pomislimo na mraz, toda mraza najbrž ne občutimo vsi, ne glede na to, kolikokrat smo se v mladosti soočili z ledom in snegom.

Druga poljudna predstava o sinesteziji meni, da takrat, kadar pravimo, da je ton C rdeč, srajca kričeča, sir pa oster, zgolj uporabljamo besede v prenesenem pomenu. Jezik premore obilico s čuti povezanih metafor in morda so sinesteti le posebno nadarjeni v tem pogledu.

Poskuse, ki naj bi pokazali, ali je sinestezija izkustvo naših čutov, so v ZDA začeli leta 1999. Poskusne osebe so najprej vprašali naravnost: »Se barve spominjate ali jo zares vidite?«, vendar jih odgovori niso pripeljali prav daleč. Nekateri so sicer rekli, da barvo jasno vidijo, večina pa se ni mogla opredeliti, ali barvo vidi ali ne in niti, ali gre za spomin ali ne.

Da bi dognali, ali gre zares za zaznavanje, psihologi pogosto uporabljajo preprost preskus s povezovanjem. Pokazalo se je, da s pomočjo mentalne povezave v množici vidnih znakov zlahka razberemo lik, ki ga sestavljajo elementi enake barve ali elementi v liniji. To pa nam ne uspe, kadar naj bi lik zagledali v množici dvojih številk iste barve.

Raziskovalce je zamikalo preveriti, kako bi se pri tem odrezali sinesteti tiste vrste, ki na primer zagledajo rdečo barvo, kadar se zazrejo v petico, in zeleno, kadar naletijo na dvojko. Dvojke so med peticami razporedili v obliki trikotnika. Rezultati poskusa so bili popolnoma nedvoumni. V nasprotju z navadnimi ljudmi je zagledalo trikotnik 90 odstotkov sinestetov. Ta delež je bil natanko tolikšen kot pri nesinestetih, ki so opazovali številke različnih barv. Rezultat je dokaz, da sinesteti barve resnično zaznavajo s čuti in si ničesar ne domišljajo, saj jim to kako drugače ne more uspeti.

Obdelava vidnih podatkov

Potrditev, da je sinestezija resnična, poraja vprašanje, zakaj ta nenavadni pojav doživljajo le nekateri ljudje. Ugotovitve kažejo, da so informacijske mreže v možganih sinestetov bolj razvejene ali prožnejše in da v njih prihaja do »nadstandardnih« povezav med posameznimi območji. Zamisel je v osnovi stara približno sto let, zdaj pa vemo, kje in kako ta pojav nastaja.

Da bi razumeli nevrobiološke dejavnike, ki sodelujejo pri tem, moramo vedeti, kako možgani obdelujejo vidne podatke. Ko svetloba, ki se odbije od predmeta, zadene receptorje za barvo v očesu, živčni signali potujejo z mrežnice na območje 17, okcipitalni reženj v zadnjem delu možganov. Podoba se tam obdela naprej po posameznih osnovnih lastnostih: barva, gibanje, oblika, globina. Informacija o vsem tem pripotuje do več oddaljenih območij v temporalnem in parietalnem režnju. Informacija o barvi potuje do območja V4 v fuziformnem girusu temporalnega režnja. Od tam potuje do območij više na hierarhični lestvici centrov za barvo, tudi v območje skorje, imenovano TPO (temporalni, parietalni in okcipitalni reženj). Ta opravljajo finejšo obdelavo podatkov o barvah. Zato je listje, na primer, videti enako zeleno v mraku kot opoldne, čeprav je mešanica valovnih dolžin, ki se odbija od njega, popolnoma različna.

Kot kaže, tudi obdelava številskih podatkov poteka po fazah. Prva steče v fuziformnem girusu, kjer se števila predstavijo po obliki, zadnja pa v angularem girusu, delu TPO, ki je odgovoren za prepoznavanje njihovega zaporedja in velikosti. Če je angularni girus prizadet zaradi kapi ali tumorja, števila še prepoznavamo, a jih ne znamo več deliti in odštevati. Sposobnost množenja se pogosto ohrani, ker se množenja naučimo na pamet. Raziskave o delovanju človeških možganov tudi kažejo, da vidno predstavljene črke in številke (grafemi) aktivirajo celice v fuziformnem girusu, zvoki (fonemi) pa se obdelujejo više, v bližini TPO.

Ker se tako barve kot števila najprej obdelujejo v fuziformnem girusu in nato v bližini angularnega girusa, menimo, da številčno-barvno sinestezijo morda povzroča povezava med V4 in območjem, odgovornim za dojemanje podobe števil (obe sta v fuziformnem girusu), ali med hierarhično višjim območjem za barvo in območjem, odgovornim za predstavo o številih (obe sta v TPO). Druge, eksotičnejše oblike sinestezije so morda posledica podobne povezanosti območij za obdelavo drugih čutnih zaznav. Bližina centra za sluh v temporalnih režnjih in višjih možganskih območjih, ki sprejemajo signale o barvah iz V4, morda pojasnjuje zvočno-barvno sinestezijo.

SINESTEZIJA

Sinestezija/soobčutje (iz grš. syn »skupaj« in aisthesis »zaznavanje«);

1. Zlitje zaznavnih motenj različnih čutnih področij, hkratno doživljanje (Veliki slovar tujk, CZ 2002);

2. Zamenjevanje ali združevanje različnih čutnih zaznav (slišanje barv, videnje zvokov, vonjanje barv) tudi v vsakdanjem govoru kot različne fraze: kričeča barva, vendar še pogostejše v knjiž.; poudarja subjektivnost pesniške govorice, zato predvsem v romantiki, novi romantiki, ekspresionizmu, od knjž. zvrsti najpogosteje v liriki.
Prim.: A. Debeljak, Slišanje barv, LZ 1917; D. Ludvik, Slišanje občutkov – igra vokalov, JiS IV/1958–9 idr. (Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija, 1983).

3. Domnevno nastaja zaradi tvorbe vezi med običajno nepovezanimi možganskimi območji in njihove posledične aktivacije.

4. Znanstveniki pri raziskovanju sinestezije odkrivajo tudi splošno obdelovanje zaznavnih informacij v možganih in nastajanje abstraktnih povezav med navidezno nepovezanimi vnosi.

Zakaj nastajajo nevronske vezi, za katere domnevamo, da so vzrok sinestezije? Vemo, da se sinestezija deduje. Morda vezi med možganskimi območji, ki so navadno ločena, nastajajo zaradi mutacije. Ali pa morda mutacija povzroča bolezensko krnitev že obstoječih vezi med območji, ki so navadno le šibko povezana. Če se mutacija izrazi v nekaterih možganskih območjih, v drugih pa ne, parcialna zastopanost morebiti pojasnjuje, zakaj pri nekaterih sinestetih dojemanje števil prehaja v dojemanje barv, pri drugih pa v slušne zaznave. Verjetno je, da ljudje z določeno vrsto sinestezije »obvladajo« tudi še katero drugo.

Čeprav smo na začetku pripisovali vso odgovornost fizičnim povezavam, zdaj vemo, da lahko enak učinek nastopi tudi, če je število vezi med območji običajno, porušeno pa je ravnovesje kemičnih snovi, ki potujejo med območji. Sosednja možganska območja pogosto zavirajo vzajemno aktivacijo. Kemično neravnovesje, ki zmanjšuje te ovire – na primer z blokiranjem delovanja zaviralnega nevrotransmiterja ali preprečevanjem nastajanja zaviralca ─ pa lahko povzroči, da dejavnost enega območja izzove dejavnost sosednjega. Takšna aktivacija bi, teoretično, lahko pojasnila nekaj manj pogostih vrst sinestezije.

Izzvano aktivacijo potrjujejo tudi drugi poskusi in deloma pojasnjujejo, zakaj je sinestezije toliko vrst. Eden izmed njih temelji na vidnem pojavu, ki ga poznamo kot »kopičenje«. Če gledamo znak plus na sliki s številko 5 na desni, petico zlahka opazimo, čeprav ne gledamo naravnost vanjo. Če pa številko 5 obdamo z drugimi številkami, na primer s trojkami, je ne razberemo več. Zdi se, kakor da je zunaj fokusa. Ljudje, ki zaznavajo normalno, razberejo številko zgolj naključno, in to ne zato, ker na robu vidnega polja vidimo nejasno; navsezadnje je bila petica očitna, ko ni bila obdana s trojkami. Ne razberemo je zato, ker je naša pozornost omejena, saj jo vso posrka obod trojk.

Veliko presenečenje pa je bilo, ko sta isti preskus opravila dva sinesteta. Ob pogledu na sliko sta izjavila: »Številke v sredini ne vidim. Nejasna je, ampak zdi se mi rdeča, tako da mislim, da je petica.« Čeprav sredinska številka ni bila zavestno registrirana, kaže, da so možgani nekje obdelali podatke o njej. Sinesteti lahko s pomočjo barve razumsko doženejo, za katero številko gre. Če ta teorija drži, se števila obdelujejo v fuziformnem girusu in izzovejo ustrezno barvo pred fazo, v kateri v možganih nastopi učinek kopičenja; paradoksalno je, da lahko povzroči sinestezijo tudi »nevidna« številka.

To potrjuje tudi naslednja ugotovitev. Ob manjšanju kontrasta med številko in ozadjem sinestezirana barva bledi, dokler pri nizkem kontrastu za opazovalce ni več vidna, čeprav je številko čisto dobro videti. Poskusi s kopičenjem kažejo, da nevidna številka lahko izzove barvo, poskus s kontrastom pa, da številko sicer lahko vidimo, ni pa nujno, da bomo videli tudi barvo. Morda številke pri nizkih kontrastih dovolj aktivirajo celice v fuziformu, da številko zavestno zaznamo, ne aktivirajo pa celic za barvo v V4.

Prav tako so ugotovili, da sinestet ob pogledu na rimsko številko, na primer V, ne bi zagledal barve, kar pomeni, da izzove barvo vidna podoba grafema, ne pa koncept števila. Tudi to opažanje kaže na aktivacijo znotraj fuziformnega girusa pri številčno-barvni sinesteziji, ker ta struktura v glavnem sodeluje pri analiziranju vidne oblike in ne pomena številke; analiziranje njenega pomena poteka na višjih hierarhičnih ravneh. Še ena zanimivost: predstavljajte si veliko petico, sestavljeno iz majhnih trojk; vidite jo lahko kot »gozd« (petic) ali pa se osredotočite na »drevesa« (trojke). Dva sinesteta sta povedala, da sta videla barvno menjavanje, odvisno od tega, na katero številko sta se osredotočila. Preskus kaže, da je, čeprav se sinestezija lahko pojavi zgolj kot posledica vidnega vtisa in ne kot zapleten koncept, način, kako kategoriziramo vidni vnos, kar temelji na pozornosti, prav tako pomemben.

Vsi sinesteti svojega sveta ne barvajo enako. Pri nekaterih izzovejo barve celo dnevi v tednu ali meseci. Edino, kar imajo skupnega dnevi v tednu, meseci in številke, je koncept številskega zaporedja. Pri nekaterih sinestetih bolj kakor vidna podoba številke izzove barvo abstraktni koncept številskega zaporedja. Ali je mogoče, da se pri teh posameznikih oblikuje povezava med angularnim girusom in višjimi hierarhičnimi območji blizu TPO, namesto med območji v fuziformu? Če to drži, vemo, zakaj celo abstraktne številske predstave ali predstava o številih izrazito izzovejo določene barve. Z drugimi besedami, vrsta pojavnosti sinestezije je lahko odvisna od mesta v možganih, kjer se izrazi gen zanjo – tako »višjo« sinestezijo izzove številska predstava, »nižjo« pa zgolj vidna podoba števila. Podobno lahko pri nekaterih nižjih oblikah poustvari barvo vidna podoba črke, pri višjih pa je to zvok ali fonem.

V enem primeru je aktivacija omogočila barvno slepemu sinestetu, da je videl obarvana števila, kakršnih sicer ne more zaznati; njegovi receptorji za barvo na mrežnici ne morejo obdelati določenih valovnih dolžin, območje njegovih možganov, odgovorno za barvo, pa deluje brezhibno, kadar vidi številke, in sodeluje v tvorbi »nadstandardnih vezi«.

Med slikanjem možganov smo že pred tem dobili dokaz o lokalni aktivaciji območja za barvo V4 na način, kot ga je predvidela naša teorija o aktivaciji pri sinesteziji. Ko smo sinestetom pokazali bele in črne številke, so se aktivirala ne le možganska območja za števila, kot bi se pri navadnih ljudeh, ampak tudi območja za barvo. Opazili smo tudi razlike med vrstami sinestetov. Pri posameznikih z nižjo sinestezijo je bila aktivacija veliko večja v zgodnejših fazah obdelave barv. Pri posameznikih s sinestezijo v višjih hierarhičnih območjih pa se je pokazalo, da je na teh zgodnejših ravneh aktivacija manjša.

POGOSTA VPRAŠANJA

- Obstaja več vrst sinestezije?

Znanstveniki so jih našteli okoli 50. Prenaša se dedno ter je pogostejša med ženskami in ustvarjalnimi ljudmi. Z njo se ponaša eden med 200 ljudmi. Prevladuje vrsta, pri kateri pogled na števila ali poslušanje tonov izzove barve. Barvna sinestezija je doživljanje barve, kadar dražimo katero koli čutilo, razen oči. Slušna sinestezija pomeni, da vidimo barve, kadar dražimo sluh.

- Sinesteti povezujejo barvo s posamezno črko ali številko. Kaj pa se zgodi, če vidijo črkovni ali številski par?

Vidijo barvo, ki ustreza posameznim črkam in številkam. Če si številki ali črki stojita preblizu, ena lahko izpodrine drugo (barva izgine) ali, če sprožata isto barvo, okrepita druga drugo.

- Je pomembno, ali so črke velike ali male?

Na splošno ne, le nekateri poročajo, da so pri malih črkah barve manj izrazite.

- Kakšne so videti cele besede?

Začetna črka pogosto obarva vso besedo.

- Ali je sinestezija večjezična?

En jezik ima lahko barvne grafeme, drugi pa tudi ne, morda zato, ker se posamezni jeziki predstavljajo v različnih možganskih območjih.

- Kaj se zgodi, če si človek številko ali črko zamisli?

Predstavljanje lahko izzove celo izrazitejše barve kakor opazovanje. Slednje morda aktivira ista možganska območja kot opazovanje resničnih barv – a ker z mrežnice ne prihajajo signali o dejanski številki, zamišljena poustvari izrazitejšo sinestetično barvo.

- Ali sinestezija izboljšuje spomin?

Lahko. Preminuli ruski nevrolog Aleksander R. Luria, je opisal človeka, ki je imel izreden spomin zato, ker je bilo pri njem povezanih vseh pet čutov. Pripomore že, če sta povezana dva čuta.

Resnica o metafori

Spoznanja o nevrološkem temelju sinestezije lahko deloma pomagajo pojasniti ustvarjalnost slikarjev, pesnikov in romanopiscev. V neki študiji se je pokazalo, da je pojav veliko pogostejši med ustvarjalnimi ljudmi kot med navadno populacijo.

Veščina, ki je skupna mnogim ustvarjalnim posameznikom, je uporabljanje metafor. Zdi se, kakor da so njihovi možgani naravnani na tvorjenje vezi med navidezno nepovezanimi entitetami. Pri sinesteziji gre za tvorbo naključnih vezi med navidezno nepovezanimi zaznavnimi entitetami, kot so barve in števila, pri metafori pa za povezovanje navidezno nepovezanih pojmovnih področij. A to morda ni le naključje.

Številčne hierarhično visoko umeščene predstave so najverjetneje zasidrane v določenih možganskih območjih ali mrežah. Nič ni abstraktnejšega od števila, vendar so, kot smo videli, predstavljena na razmeroma majhnem možganskem območju, v angularnem girusu. Recimo, da mutacija, za katero verjamemo, da privede do sinestezije, povzroča čezmerno komunikacijo med različnimi možganskimi zemljevidi – majhnimi območji skorje, ki predstavljajo določene zaznavne entitete, kot so ostrost ali oblost oblik ali pri barvah njihovi odtenki. To, kje in kako močno je lastnost v možganih izražena, lahko vodi tako v sinestezijo kot k nagnjenosti do povezovanja na videz nepovezanih predstav in zamisli – k ustvarjalnosti. To morda pojasnjuje, zakaj se je očitno nekoristen gen za sinestezijo sploh ohranil.

Ena od raziskav je pokazala, da imamo nagnjenost za sinestezijo v sebi vsi in da je ta lastnost morda zasnovala začetek za razvoj abstraktnega mišljenja, ki odlikuje človeka. TPO (in angularni girus v njem), ki ima pri tem pomembno vlogo, običajno sodeluje pri tvorbi večmodalnih povezav. Menimo, da se informacije tipa, sluha in vida stekajo v možgane, kjer se lahko oblikujejo višje zaznave. Mačka, na primer, ima mehko dlako (tip), mijavka in prede (sluh), je določenega videza (vid) in ima določen vonj (voh). Vse to hkrati izzove v nas spomin na mačko ali zvok besede mačka.

Bi bilo mogoče, da je bil angularni girus, ki je pri ljudeh nesorazmerno večji kot pri opičnjakih in opicah, prvotno namenjen medmodalnemu povezovanju, nato pa se je začel uporabljati za druge, bolj abstraktne funkcije, kakršna je metaforizacija?

Angularni girus tako opravlja zelo osnovno abstrahiranje – nizu zelo različnih entitet določa skupni imenovalec. Kako natančno to poteka, ne vemo. A sposobnost za medmodalno abstrahiranje je morda osnova za zapletenejše vrste abstraktnega mišljenja.

Ko smo začeli raziskovati sinestezijo, nismo vedeli, kam nas bo to pripeljalo. Nismo si mislili, da nam bo ta nenavadni pojav, ki je dolgo veljal le za zanimivost, odprl okno v naravo misli.

 

Moje zdravje št. 10 / 28. marec 2006