Kakor je napad za laika videti zelo hud, je za bolnika največkrat povsem neboleč oziroma se ga sploh ne spominja. Velika večina napadov traja manj kot pet minut in mine samodejno. Po napadu človek po navadi za nekaj minut zaspi, nato pa deluje popolnoma normalno. Napadi so večinoma nenapovedani, čeprav epileptiki včasih zaznajo njegove prve znake, kar jim omogoči, da se izognejo nevarnim dražljajem oziroma se postavijo na čim varnejši prostor, kjer je nevarnost za zlome in druge poškodbe pri padcu kar najmanjša.
Pri nekaterih napadih, zlasti tistih, ki jih spremlja nenadna sprememba mišičnega tonusa, se bolnik lahko tudi huje poškoduje. Če smo navzoči, ga med napadom zavarujemo pred poškodbami tako, da odstranimo iz njegove bližine nevarne in ostre predmete, mu razpnemo ovratnik, ga obrnemo na bok in mu odstranimo iz ust morebitne izločke, ki bi lahko ovirali dihanje. Mnogi verjamejo, da je treba epileptiku potisniti v usta trd predmet, da se ne bi ugriznil v jezik, vendar je to zmotno. Bolniku ne potiskamo v usta ničesar.
Epileptične napade razvrščajo na takšne, ki se začnejo v omejenem območju možganov (v eni hemisferi), in na takšne, ki domnevno že na začetku zajamejo obe hemisferi. Prvi so delni (parcialni), drugi generalizirani. Generalizirane spremlja motnja zavesti, parcialne pa lahko spremlja motnja zavesti ali tudi ne, odvisno od tega, kje v možganih je nastala epileptična motnja in kam se širi.
Vzroki za epilepsijo so najrazličnejši, delež posameznih vzrokov pa je v različnih življenjskih obdobjih različen. Epilepsijo povzročajo dedna nagnjenost, okvara možganskega tkiva zaradi nepravilnega razvoja možganov, vnetja ali poškodbe možganovine, žilne bolezni, zastrupitve (zlasti pri kroničnem alkoholizmu) itd. Pri marsikaterem bolniku ostane vprašanje o vzroku epilepsije brez odgovora.
Medicinska obravnava je nujna ob prvih napadih, ko je treba ugotoviti, ali gre v resnici za epileptične napade, in opredeliti, za katero vrsto napadov gre. Takrat skušajo ugotoviti tudi vzrok epilepsije in določijo najustreznejše zdravljenje. Pri večini bolnikov so protiepileptična zdravila tako učinkovita, da ob njihovem rednem jemanju (pogosto kombinacije več zdravil) več let ne doživijo napada. Nato jim zdravnik postopno ukine zdravila in večini se napadi kasneje ne ponovijo več.
Moje zdravje št. 10 / 28. marec 2006