Antibiotik bistveno poseže v sam življenjski proces bakterij tako, da ovira njihovo rast. Razmerje moči med gostiteljem in škodljivim organizmom se premakne, tako da se človekove obrambne moči zvišajo in boj med njima se konča z zmago prvega. Pri tem je izredno pomembno, da imajo obrambna krvna telesca podporo antibiotikov toliko časa, da »pometejo« s še zadnjimi klicami. Zato mora antibiotično zdravljenje trajati tudi še takrat, ko bolezenskih znakov ni več. Zdravljenje s prenizkimi odmerki zdravila oziroma njegova prezgodnja ukinitev lahko pri bolniku povzroči odpornost tistih nekaj bakterij, ki so vendarle preživele boj z antibiotikom. Ko bo prihodnjič zbolel in bo nujno potreboval antibiotično terapijo, antibiotik, ki ga je užival prejšnjič, ne bo več deloval. Rečemo, da je bolnik rezistenten na določeno vrsto antibiotika. Zaradi prepogostega in nepravilnega uživanja antibiotikov žal narašča število bakterij, odpornih proti trenutno dostopnim antibiotikom. Zato je treba ves čas razvijati nove in nove vrste antibiotikov.
Antibiotike delimo po delovanju na baktericidne, ki bakterije tudi ubijejo, in na bakteriostatične, ki preprečujejo njihovo razmnoževanje in pomagajo telesu, da odstrani preostale bakterije. Baktericidno delovanje je odločujoče, kadar so bolnikove obrambne sposobnosti še dodatno oslabljene, na primer pri srčnih oziroma pljučnih in pri krvnih boleznih, sladkornih bolnikih, presaditvi organov idr.

Gramnegativne bakterije so bakterije, ki se pri barvanju po Gramu ne obarvajo: obdajata jih citoplazemska membrana in mnogo tanjša celična stena kot pri grampozitivnih bakterijah.

Grampozitivne bakterije so bakterije, ki se pri barvanju po Gramu obarvajo vijolično: obdajata jih citoplazemska membrana in debela celična stena, sestavljena iz peptidoglikanov in poliolpolifosfatnih polimerov, imenovanih teikojske kisline.

 Nove generacije antibiotikov

Po odkritju penicilina so s prizadevnim delom našli še številne druge antibiotične snovi. Nekatere imajo ozek obseg delovanja, druge pa so učinkovite pri širokem spektru bakterij  takšne učinkovine imenujemo antibiotiki širokega spektra. Osnovne skupine antibiotikov so penicilin, cefalosposrini, makrolidi, tetraciklini, aminoglikozidi in kinoloni. Obstajajo še drugi antibiotiki, ki se predpišejo pri specifičnih obolenjih, kot so tuberkoloza, sifilis in druge trdovratne okužbe.
Izbira antibiotika je težka celo takrat, ko bolniku naredijo antibiogram, torej v laboratoriju opredelijo občutljivost za antibiotike, saj tako dognana občutljivost ni nujno enaka resnični občutljivosti bakterije pri okuženem človeku.
Pri hudih bakterijskih okužbah je včasih treba predpisati dva ali celo tri vrste antibiotikov hkrati. Na začetku jih je treba dajati intravensko in šele, ko je okužba pod nadzorom, bolnik začne dobivati zdravilo peroralno. Takšen način zdravljenja se imenuje sekvenčno zdravljenje.

Tudi do razvoja nekaterih antibiotikov druge in tretje generacije, kamor sodijo tudi fluorokinoloni, je prišlo po naključju. Tako so leta 1962 odkrili prvi kinolon povsem naključno, in sicer med raziskavami o sredstvih proti malariji. Prvi kinolon so razvili iz nalidiksne kisline, ki je bila učinkovita predvsem proti po Gramu negativnim bakterijam. Toda zaradi slabe resorpcije iz prebavil in zaradi ozkega protibakterijskega spektra je bila njegova uporaba omejena samo na okužbe spodnjega dela sečil. Dodatek fluorovega atoma kinolonski molekuli pa je omogočil razvoj fluorokinolonov, ki učinkoviteje delujejo na po Gramu negativne bakterije, imajo boljšo biološko uporabnost in bolje prehajajo v tkiva. Učinkovitejši pa so pri po Gramu negativnih bakterijah kot pri pozitivnih ter imajo omejeno delovanje proti »atipičnim« bolezenskim bakterijam in anaerobnim organizmom.

Antibiogram prikazuje izolirane bakterije in njihovo odpornost proti različnim antibiotikom. Odpornost vsake izolirane vrste bakterij je opisana z vektorjem rezistentnosti.
Na osnovi antibiograma zdravnik določi terapijo: predpiše antibiotik ali kombinacijo antibiotikov. Odloča se na podlagi poznavanja bolnika in njegove bolezni ter znanja o antibiotikih, njihovi učinkovitosti, stranskih učinkih in klinični sliki.

Hi-tech antibiotik

Po naslednji izboljšavi fluorokinolonske molekule se je začel razvoj nove generacije fluorokinolonov. Eden najbolj izpopolnjenih je moksifloksacin.
Izboljšano zdravilo je na voljo tudi pri nas, namenjeno pa je predvsem za zdravljenje pogostih okužb dihal: zunajbolnišnične pljučnice, akutne eksacerbacije kroničnega bronhitisa, akutnega bakterijskega sinusitisa in za zdravljenje zapletenih okužb kože in kožnih struktur (podkožja, na primer šen, celulit, fasciitis…).
V klinični praksi je moksifloksacin (avelox) v enkratnem dnevnem odmerku 400 mg enako učinkovit kot večkratni dnevni odmerki drugih antibiotikov, ki jih uporabljamo za zdravljenje omenjenih bolezni dihal, vendar se razlikuje od drugih po hitrosti delovanja oziroma okrevanja bolnikov. Bolniki moksifloksacin dobro prenašajo, neželeni učinki so blagi in redki, najpogosteje so zabeleženi slabost (0,3 odstotka) ali driska (2,7 odstotka) ter le v redkih primerih glavobol in omotica (0,9 odstotka). Hrana ne vpliva na absorpcijo moksifloksacina. Kot pri drugih kinolonih pa vsrkavanje moksifloksacina zavirajo železovi ioni, sukralfat in antacidi. Zdravilo dobro prehaja v celice tkiv, njegov široki protibakterijski spekter pa mu omogoča delovanje tudi na »atipične« bakterije, povzročiteljice nekaterih vrst pljučnic (Mycoplasma pneumoniae, Legionella pneumoniae in Chlamydia pneumoniae). Velika prednost moksifloksacina (aveloxa) je poleg tega ta, da ga zaužijemo le enkrat na dan in da ne povzroča fototoksičnosti kot drugi predstavniki starejših kinolov.

 

 Moje zdravje št. 08 / 28. februar 2006