Želja po izpostavljanju nevarnosti je navzoča v vseh kulturah, obdobjih, družbenih razredih in starostnih skupinah. Klicu nevarnosti se odzivajo mnogi. – James Dean v Uporniku brez razloga igra Jima, ki simbolizira nemirno mlado generacijo 50. let. Ta je svoj jaz iskala v preizkušanju, kako daleč je še mogoče potisniti mejo tveganja in preživeti. Lahkomiselni vozniki drvijo po vseh cestah sveta, plezalci visijo s skorajda gladkih sten, smučarji se poganjajo po prepadnih strminah, poročeni imajo skrivna razmerja, na zabavah popijemo preveč …
Zakaj se vdajamo strasti do nevarnih okoliščin, čeprav vemo, da se lahko razpletejo usodno? In zakaj nas um nagrajuje za tvegano vedenje? Seveda je njegov glas tudi dovolj močan, da nam prepove nevarna ugodja, a ga zelo pogosto ne poslušamo. Psihologi poskušajo dognati, zakaj se zdi, kakor da ne moremo drugače, kot da silimo v težave.

Prevlada pustolovcev

Od kod v nas sla po nevarnosti, si prizadevamo razložiti že dolgo. Po teoriji biologa Jaya Phelana in ekonomista Terryja Bruhama nagnjenje izvira iz pradavnine, ko sta svet poseljevali le dve vrsti ljudi  lovci in nabiralci. Nabiralci so se zadrževali večinoma v jamah in v bližini gojili rastline ter redili male živali. Bili so previdni. Pustolovci so križarili po deželi. Kot drzni raziskovalci so bili sicer večkrat v smrtni nevarnosti, a jedli so okusnejše sadeže, odkrivali rodovitnejšo zemljo in si izpopolnjevali veščine preživetja. Pogosto so živeli dovolj dolgo, da so se jim rodili številni otroci, in so torej uspešno prenašali svoje gene, dokler ni njihov tip ljudi v človeški vrsti naposled prevladal. Strast do tveganja je torej naša biološka dediščina in nagnjenost k takšnemu vedenju je v družbi navzoče še danes.

Razumsko razmišljanje v 21. stoletju lahko s takšnimi nagibi seveda v hipu opravi. Vseeno pa težko zanikamo, da si um razlaga tvegano vedenje kot znamenje moči. Psihologi so na primer dokazali, da dekleta bolj privlačijo »nevarni« kakor »krotki« moški. Eden od razlogov, da je tako, je, da »jezdec na ostrini noža« v konfliktih redkeje potegne krajšo. Ženski obeta močnejšo zaščito preživetja. To se potrjuje zlasti v kulturah, ki so se v zgodovini malo spreminjale. Ameriški antropolog Napoleon A. Chagnon je v 60. in 70. letih preučeval indijansko pleme Janomano ob brazilsko-venezuelski meji. Ugotovil je, da pogumni bojevniki živijo z veliko več ženskami in imajo več otrok kakor pohlevnejši člani plemena. Sklepal je, da geni, ki skrbijo za agresivnost, odločajo tudi o človekovem razmnoževanju.

Zasvojeni z dopaminom

Napredujoče vedenje je pokazalo, da ljudi v nevarnost »odnaša«, in čim bolj se ji predajamo, tem strastneje si jo želimo.

V minulem desetletju so raziskave kemičnih snovi, ki se sproščajo v možganih, pokazale, da hlepimo po vznemirjenju zaradi navala nevrotransmiterja dopamina ter ugodnih občutij, ki jih sproža ta nevrotransmiter. Ta sila deluje seveda v velikem razponu. Nekaterim zadostuje že, da stavijo drobiž pri pokru s prijatelji, drugi uživajo v skakanju s padalom. Razlika je deloma posledica količine dopamina in njegove pretočnosti med nevroni. Najstrastnejše iskalce vznemirjenja dobesedno opaja; več kot ga sproža vznemirjenje, silovitejši zanos jih preplavlja. Takšno vedenje je mešanica fizičnih in psiholoških dejavnikov. Ljudje z večjo potrebo po tem, da jih podžiga dopamin, sprejemajo fizično, družbeno in finančno tveganje, ki spremljajo lov za vznemirjenjem, kot samoumevno.

Kaj pa povzroča tako močan odziv dopamina? Psiholog Marvin Zuckerman meni, da je za to kriv encim monoamin-oksidaza B. Ta je eden od zaviralcev dopamina. Manj kot ga ima človek, verjetneje je, da podlega tveganju.
Nekoliko pripomorejo tudi geni. Znanstveniki so leta 1996 odkrili receptor dopamina D4. Ta gen naj bi bil odgovoren za to, da pri tveganem vedenju občutimo minimalen strah. Ljudje, ki ga imajo, potrebujejo skrajnosti, da začutijo silovita čustva. Običajne okoliščine jih ne spodbujajo, prej dolgočasijo.

Nepremagljivi jaz

Za nekatere psihologe pa je posameznikovo vdajanje skušnjavi iskanja vznemirjenja le skrajen odsev splošnejše človeške lastnosti, tj., nagnjenja k podcenjevanju nevarnosti in precenjevanju verjetnosti dobrega izida. Raziskave kažejo, da večina ljudi misli o sebi, da so bolj zdravi od povprečja in da pametneje presojajo možnosti za pridobitev dobička. Pojav strokovnjaki imenujejo »nagnjenost k optimizmu«. Nastopi, kadar dojamemo nevarnost, stopnje tveganja pa ne povsem. To pojasnjuje, zakaj strastni kadilec bolj podcenjuje tveganje, da bo zbolel za rakom kakor enako star zmerni kadilec istega spola.

Podcenjevanje nevarnosti tudi uduši strah. Predpostavimo pač, da se nas nekaj ne bo dotaknilo ali vsaj, da smo bolj trdoživi kot drugi. Zato nam je manj do tega, da bi bili previdni. Študije kažejo, da se ljudje pogosto z užitkom predajamo nezdravemu in tveganemu vedenju, čeprav se docela zavedamo nevarnosti, ki ga spremlja.

Za nameček smo na splošno še »slepi za verjetnost«. Če se kroglica na ruleti petkrat zapored ustavi na rdečem polju, mnogi zmotno verjamejo, da se bo naslednjič ustavila na črnem polju. Matematična verjetnost, da bo pristala na rdeči ali črni, je seveda enaka pri vsakem metu. Iz istega razloga se ljudje veliko bolj bojijo letalskih nesreč kakor avtomobilskih, ker so prve bolj dramatične, veliko večji odstotek potnikov pa umre na cestah. Široko razširjen je, enako, strah pred nenavadnim vzrokom smrti, na primer umorom, udarcem strele, zaradi strupenega ugriza, čeprav zanj obstaja zelo majhna možnost. Lastniki igralnic, prodajalci stavnih listkov in zavarovalniški agentje izrabljajo našo pomanjkljivo presojo in nam prodajo »dobitno« srečko ali določeno zavarovalno polico, čeprav je vsebina njune uresničitve skorajda neverjetna.

Kako to, da si človeški um, ki zmore doumeti veliko bolj zapletena matematična razmerja, zlahka dopušča osnovne napake pri presojanju? Tudi tu nam lahko odgovori evolucija. V tisočletjih razvoja so bili napadi sovražnikov in kačji ugrizi resnična nevarnost, ki se je močno vtisnila v naše živčne tokovne kroge. Naši strahovi torej niso povsem neosnovani, čeprav »niso iz tega sveta«.

Lažni ponaredki

Slaba presoja, podcenjevanje tveganja in precenjevanje lastne moči nas v nevarnosti zavedejo, da več izgubimo kakor pridobimo. Matematiki, ki preučujejo igranje na srečo, so izračunali, da imajo igralci dolgoročno vedno izgubo. Sociologi igranje iger te vrste pogosto enačijo s plačevanjem »davka na neumnost«.

Obenem bredemo v težave tudi zavestno. Kadar se obeta vznemirjenje, mnogi dovolijo svojemu razumu odklop. Zato so najboljši način za upiranje skušnjavi premišljeni previdnostni ukrepi. Ena od preizkušenih priporočenih strategij je, da si vnaprej postavimo meje ravnanja. Strastni igralci na srečo, na primer, naj obiskujejo igralnico le s toliko denarja, kot si ga vnaprej dovolijo zapraviti, ali naročijo prijateljem, naj jih ob določenem času napotijo ven, četudi na silo. Grški junak Odisej, ki si je želel slišati zapeljivo prepevanje siren, je preslepil smrt tako, da je tovarišem ukazal, da ga privežejo na jambor, sebi pa zamašijo ušesa z voskom, da ne bodo slišali petja, ki bi jih pripravilo do tega, da bi obrnili ladjo proti čerem.

Druga strategija je, da resnično nevarnost nadomestimo s ponarejeno. Dopaminskega opoja se nam ni treba popolnoma vzdržati, niti tvegati zdravja ali imetja. Moderna družba ponuja mnogo varnih poti do vznemirjenja: dih jemajočo vožnjo z vlakci, grozo, ki nam jo zbujajo filmi, stopnjujočo se intenzivnost videoigric … Ta doživetja nam dvigajo raven dopamina in zbujajo intenziven občutek živosti. Naši možgani ne ločijo, ali so silovita čustva in občutja, ki nas preplavijo, pristna ali konstrukt. Na robu lahko živimo, ne da bi nam bilo treba tvegati, da bomo stopili čezenj.

 

Moje zdravje št. 08 / 28. februar 2006