Stanje v Sloveniji
V Sloveniji odkrijejo več kot 1100 novih bolnikov z rakom pljuč na leto. Kot v svetu tudi pri nas žal pri večini bolnikov bolezen odkrijejo pozno, ko je rak že razsejan v druge organe, kar slabo vpliva na učinkovitost zdravljenja. Nove možnosti zdravljenja, še posebno uvajanje t.i. tarčnih zdravil, dajejo novo upanje tudi bolnikom pri nas, vendar hkrati pomenijo izjemno veliko finančno obremenitev za zdravstveni sistem. Za zagotavljanje ustrezne obravnave onkoloških bolnikov bomo morali kmalu poiskati načine financiranja zdravljenja z novimi zdravili. Poleg novih možnosti zdravljenja bi bilo tudi v Sloveniji treba poskrbeti za zmanjšanje kajenja, ki je glavni krivec za pojav raka na pljučih.
Samo okoli 15 odstotkov pljučnega raka odkrijejo v zgodnjem stadiju, ko lahko spremenjeno tkivo še operativno odstranijo. Pri drugih bolnikih je žal prepozno za operacijo, saj se je bolezen že razširila iz pljuč še drugam. Možnosti za zdravljenje so takrat bistveno slabše.
Pri pljučnem raku bolezenski znaki namreč pogosto niso izraziti in jih bolniki velikokrat ne jemljejo dovolj resno. Od prvih znakov bolezni do ugotovitve raka na pljučih mine povprečno več mesecev. Vse prevečkrat raka na pljučih odkrijejo naključno, na primer pri rentgenski preiskavi prsnega koša, ki jo opravijo iz povsem drugega razloga.
Zato je ob bolezenskih znakih, kot je dalj časa trajajoči kašelj, izkašljevanje sluzi ali krvi, oteženo dihanje ali bolečine v prsih brez znanega vzroka, najbolje obiskati zdravnika, čeprav so ti simptomi lahko povezani s številnimi drugimi, manj nevarnimi boleznimi.
Rak pljuč in kajenje
Cigaretni dim vsebuje več kot 430 kemičnih snovi, za katere je dokazano, da povzročajo raka. Povezava med kajenjem in pljučnim rakom je bila prvič znanstveno dokazana v 50. letih prejšnjega stoletja, po letu 1960 pa so se povezave začele zavedati tudi ustanove javnega zdravstva in regulatorne ustanove po svetu. Znano je, da je kajenje kar pri 90 odstotkih bolnikov s pljučnim rakom ključni krivec za razvoj bolezni.
Tveganje za pojav raka na pljučih je pri kadilcih od 8- do 15-krat večje kot pri nekadilcih, raven tveganja pa je premosorazmerna s kadilskim stažem. Žal so večji nevarnosti izpostavljeni tudi pasivni kadilci. Zakonci kadilcev, ki sami ne kadijo, so za 20 do 30 odstotkov bolj izpostavljeni pljučnemu raku kot tisti, ki živijo z nekadilcem.
Zdravljenje pljučnega raka
Raven kajenja se žal ne zmanjšuje preveč oziroma pri ženskah celo narašča, veliko večino bolnikov pa odkrijejo pozno, ko je bolezen že napredovala. Velikokrat je prepozno tudi za kirurško odstranitev tumorja, za zdravljenje v tem stadiju pa je bilo do nedavnega na voljo obsevanje (radioterapija) in zdravljenje s citostatiki (kemoterapija). Zdravljenje praviloma spremljata slabost in bruhanje, zaradi vpliva kemoterapije na vse hitro deleče se celice pa so bolniki tudi bolj izpostavljeni okužbam in izpadanju las.
O tem, kako pomembno je zgodnje odkrivanje raka, pričajo naslednji podatki:
Pri raku na pljučih, ki je ugotovljen v zgodnjem stadiju, preživi po petih letih kar 70 odstotkov bolnikov.
Pri veliki večini bolnikov (v Sloveniji več kot 850 na leto) je rak žal odkrit v stadiju razraščanja zunaj samih pljuč, ko je prognoza bistveno slabša, glavno orožje onkologov v teh stadijih pa je zdravljenje z zdravili.
Farmakološko zdravljenje raka od celičnih strupov do tarčnega zdravljenja
Zdravljenje raka z zdravili se je začelo na prelomu 20. stoletja, ko so raziskovalci z Univerze Yale objavili prve izjemne rezultate kliničnih raziskav z učinkovino, sorodno bojnemu plinu iperitu (mehurjevec). Po tem začetnem obdobju zdravljenja raka se je začela kemoterapija hitro razvijati, leta 1955 pa je Ameriški nacionalni onkološki inštitut (NCI, National Cancer Intitute) ustanovil program za razvoj onkoloških zdravil. Ta program že več kot 50 let omogoča sistematsko iskanje učinkovin naravnega ali sintetičnega izvora. Na njegovi osnovi so našli številne učinkovine, ki so kasneje prišle v klinično uporabo in nekatere so še danes temelj moderne kemoterapije.
Za zdravljenje raka na pljučih so leta 1978 v ZDA odobrili kemoterapevtik, imenovan cisplatin. Zdravilo, ki ga številni bolniki sicer ne prenašajo najbolje, je še vedno osnova zdravljenja pri bolnikih z najpogostejšo obliko napredovalega raka pljuč. Zaradi večje učinkovitosti se pri teh bolnikih uporabljajo kombinacije, pri čemer cisplatinu najpogosteje dodajo zdravilo gemcitabin ali t.i. taksane. Slednje so v sedemdesetih letih najprej izolirali iz skorje pacifiške tise (Taxus brevifolia) (slika 1), danes pa jih pridobivajo s kemično sintezo. Z njimi zdravijo tudi bolnice z rakom na dojki.
Nova dognanja so v zadnjem desetletju privedla do razvoja tarčnih zdravil. To zdravljenje se razlikuje od kemoterapije po usmerjenem delovanju zgolj na rakave celice. Sicer pa se tako po zgradbi kot po mehanizmu delovanja tarčna zdravila precej razlikujejo med seboj. Medtem ko gre pri bioloških tarčnih zdravilih za molekule, ki jih ustvarjajo s pomočjo genske tehnologije, pridobivajo nekatera druga tarčna zdravila na bolj tradicionalen način, s kemično sintezo ali izolacijo iz naravnih virov.Skupna značilnost tarčnih zdravil je selektivnost in posledično boljše prenašanje zdravljenja.
Novost pri zdravljenju pljučnega raka »male molekule«
Tarčna zdravila iz skupine »malih molekul« pomenijo novo upanje predvsem za bolnike z napredovalo boleznijo. Erlotinib (tarceva) je tarčno zdravilo, ki ga prištevamo v skupino »malih molekul«, delujočih na vezavno mesto za epidermalni rastni dejavnik (angl. EGF Epidermal Growth Factor) znotraj rakave celice. V nasprotju z drugo skupino tarčnih zdravil, ki delujejo od zunaj (zunaj rakave celice), imajo »male molekule« velikost in strukturo, ki omogoča prehod zdravila v celico (slika 2). Zdravilo se jemlje v obliki tablet.
Moje zdravje št. 08 / 28. februar 2006
