»Če gledamo s strogo biološkega stališča, je vse, kar se s človekom dogaja, odvisno od genov. Gensko so pogojeni naše vedenje, naše želje, potreba po hrani in presnova. Vendar je takšen biološki pogled na človeka preozek. Ljudje smo poleg tega, da smo biološko opredeljeni z geni, tudi socialna, humana bitja in lahko na svoje vedenje vplivamo z voljo in odločitvami,« je uvodoma povedal prof. dr. Tadej Battelino, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike v Ljubljani, ki se s problemom debelosti ukvarja že 15 let. Tudi volja je do neke mere odvisna od genov, vendar je volja pri človeku svobodna in posameznik jo lahko uravnava sebi v prid. Z ustreznimi navadami, »treningom«, lahko vedenjske vzorce hranjenja spremenimo oziroma znamo nanje ustrezno odreagirati. Celo v redkih, izjemnih primerih, ki so v populaciji navzoči pri 0,01 odstotka ljudi, lahko s spremembo vedenja vplivamo na telesno težo.

Lakota izvira iz možganov

Hipotalamus leži v sredini možganov in je središče ontogenetsko najstarejših impulzov, ki so povezani z najbolj osnovnimi potrebami posameznika in potrebami za ohranitev vrste. Sem sodi tudi občutek lakote. Nekoč smo mislili, da je občutek lahkote preprosto uravnavan, danes vemo, da pri uravnavanju občutka lakote in sitosti sodeluje več kot 32 hormonov in signalnih peptidov.

Z leptinom nad debelost?

Najbolj znan hormon, ki ga izloča maščevje in deluje v hipotalamusu, je leptin. »Dokazali so, da lahko pri miših (velika večina raziskav s tega področja je bila narejena na živalih), ki jim okvarimo gen za leptin, bistveno vplivamo na telesno težo. Leptin je bil tako prva snov, za katero so verjeli, da bo ozdravila debelost. Vendar se je kasneje pokazalo, da pri človeku uravnavanje sitosti in lakote ni tako preprosto,« je povedal dr. Battelino. Doslej so našli le nekaj družin v vsej svetovni populaciji, ki imajo okvarjen gen oziroma receptor za leptin, pri vseh drugih pa leptin ni okvarjen oziroma ne igra tolikšne vloge.
Strokovnjaki so odkrili tudi nekatere druge peptide, ki imajo vlogo pri človeški presnovi in uravnavanju potrebe po hrani. Ena takih je snov Y. Pokazalo pa se je, da nobena od teh snovi ne more povsem spremeniti človekove navade hranjenja in ga čez noč rešiti debelosti.

Nenadzorovano iskanje hrane in hranjenje

»Še ena snov v centralnem živčnem sistemu, ki bistveno vpliva na tek, je receptor za promelanokortin. Tudi v Sloveniji imamo bolnika, ki ima ta receptor okvarjen. Med bolj pogostimi so bolniki s sindromom Prade Willi. Ti ljudje imajo dejansko nenadzorovan tek, saj ne čutijo občutka sitosti – ne glede na to, koliko pojedo, so še vedno lačni,« je poudaril dr. Battelino. Takšni bolniki imajo obliko vedenja, ki ji pravimo »iskalec hrane«. Nenehno iščejo hrano in jo takoj, ko jo najdejo, tudi použijejo. Ponoči gredo neštetokrat brskat po hladilniku, včasih v skrajnih primerih jedo celo odpadno hrano, če ne najdejo česa drugega bolj užitnega. To je ekstremno vedenje, ki je povezano z neposredno gensko okvaro. Vendar se da tudi te redke bolnike s procesom vzgoje in socializacije navaditi, da do neke meje spoznajo svoje vedenje in ga izboljšajo. V nekaterih primerih gre to našim bolnikom celo zelo dobro od rok. Na srečo so te vrste bolezni in okvare izjemno redke.

Najbolj neposreden dokaz, da je tek uravnavan v centralnem živčnem sistemu, vidimo pri bolnikih, ki so jih operirali zaradi tumorja centralnega živčnega sistem in pri katerih so z operacijo odstranili del možganovine oziroma poškodovali hipotalamus. Tudi ti bolniki kažejo vedenje »iskalca hrane«.

Nam je debelost dana ob spočtju?

 

Samo izjemoma je debelost neposredno odvisna od genov

»Kot smo omenili, večina debelih ljudi nima neposredne genske okvare, debelost pri njih je predvsem posledica socioloških sprememb. Ena teh je, da se ljudje manj gibljemo,« je o vzrokih in rešitvah debelosti spregovoril dr. Battelino. Še pred 50 leti so se ljudje pri katerem koli poklicu bistveno več gibali kot danes. Zato je tako pri biološko pogojeni debelosti kot pri debelosti, ki je povsem posledica naših navad in razvad, prvi odgovor gibanje. Tudi gibanje je v najširšem smislu odvisno od genov; nekateri ljudje se raje gibljemo kot drugi. Ampak kot socialna, humana bitja lahko ljudje svojo navado gibanja spodbudimo.

Vse več je debelih tudi zaradi izbora hrane. Še enkrat: tudi naše preference glede hrane so biološko pogojene, vendar pa imamo možnost izbire. Izbor ogljikovih hidratov, predvsem preprostih ogljikovih hidratov, kot so sokovi ali sladke gazirane pijače, je treba kar se da zmanjšati. Prav tako moramo umakniti iz prehrane vse preproste ogljikove hidrate v obliki slaščic in hitro pripravljene prehrane, ki je nesporno dokazano glavni vir čezmernih kalorij. Ontogenetsko človek ni razvil občutka sitosti na podlagi ogljikovih hidratov. To pomeni, da ljudje zelo dobro zaznamo, če se najemo beljakovin ali maščob, ker imamo za to razvite mehanizme, ogljikovih hidratov pa ne. Na preproste ogljikove hidrate, ki so prišli v prehrano izredno pozno (v štiri milijone let dolgi zgodovini človeka poznamo preproste ogljikove hidrate največ štiri tisoč let, sladkor pa še veliko manj), človek razvojno ni pripravljen in mu zato še bolj škodijo.

Seveda pa bodo zaradi razširjenosti debelosti in njenih izredno škodljivih učinkov na zdravje potekale raziskave o genskih in hormonskih mehanizmih debelosti v vedno večjem obsegu še naprej, tako da nas gotovo čakajo zanimiva nova spoznanja na tem področju.

 

 Moje zdravje št. 08 / 28. februar 2006