Ko se znojimo, prihajajo na površino kože različne snovi, ki se pomešajo z izločkom lojnic, tj. maščobnimi snovmi. Z vsem tem se sprime še umazanija, ki prihaja od zunaj … in ko se maščobne snovi na neumiti koži razkrajajo, povzročajo neprijeten telesni vonj. Zato je pomembno redno umivanje z vodo in milom ter je tudi osnova pred uporabo dezodoranta ali antiperspiranta. Toda včasih lahko nastane neprijeten vonj kljub temeljitemu umivanju. Razlog za to je uporaba navadnega ali tekočega mila, ki uničita normalno bakterijsko floro na površini kože. Ker je znoj laže zmiti z gole kože, je priporočljivo britje podpazduh, saj bakterije tako nimajo na voljo velike površine za spreminjanje znoja v neprijetne vonjave. In poleg tega lahko antiperspiranti in dezodoranti na koži ustvarijo še neprepustni zaščitni sloj.

Dezodoranti nevtralizirajo vonj potu in delujejo kot antiseptik; s tem, ko preprečujejo razmnoževanje bakterij na koži, zadržujejo razkrajanje znoja. Antiperspiranti pa zamašijo oziroma zaprejo/zožijo pore z močnimi adstringenti, kakršni so na primer aluminijeve soli, ki posledično zmanjšajo potenje od 20 do 50 odstotkov. V tem pogledu imajo dezodoranti prednost, saj se ne vmešavajo v naravni proces potenja. Mogoče pa je, da koža takšnih sredstev ne prenaša najbolje. Na to opozarjajo srbeči oziroma pekoči izpuščaji ali rdeči madeži. Vzrok za to je lahko alergija na kemične snovi, ki jih vsebujejo izdelki, alkohol, ki kožo izsuši in se potem zlahka vname, ali pa si pred tem nismo dobro obrisali pazduh.

Takšne nevšečnosti si lahko prihranimo, vendar ne s pitjem žajbljevega čaja, v kar morebiti verjamejo bralci Kromarjeve knjige o zdravilnih rastlinah. Iz novejše literature se namreč lahko oprimemo tega, da žajbelj deluje kot razkužilo in si s čajem iz njega lahko od časa do časa umijemo pazduhe. Naravni baktericid, ki ga je mogoče kupiti v lekarnah in je v obliki pršila, pa je eterično olje čajevca.

Prej omenjenim težavam (kožnim reakcijam) se lahko izognemo tudi s kristalnim kamnom. Uporabljamo ga tako, da ga zmočimo z vodo in z njim nežno podrgnemo pod pazduhami; na voljo je še v dveh oblikah – pršilo in roll-on. Ker je povsem naraven, ne vsebuje alkohola in kemikalij, kot so parfumi, olja, emulgatorji, aluminijev klorohidrat. O slednjem so pred leti začele krožiti govorice, da povzroča raka na dojkah. Slovenski Inštitut za varovanje zdravja je pred dobrima dvema letoma na podlagi zbranih informacij o povezavi dezodorantov/antiperspirantov in raka na dojkah objavil, da se nagiba k temu, da gre za zmotno interpretacijo fizioloških procesov in njihovega vpliva na razvoj bolezni. Tudi študija ameriških strokovnjakov iz National Cancer Instituta leta 2002 ni pokazala nobene povezave. Vendar se dr. Kris McGrath, imunolog in univerzitetni predavatelj, ni strinjal s to ugotovitvijo in se je lotil svoje študije. Ta je pokazala na možnost, da se pri ženskah, ki se pogosto brijejo (ali so zgodaj začele) ter uporabljajo antiperspirante, pri nižji starosti razvije rak na dojkah. Kljub temu pa ameriška FDA (Food and Drug Administration), po zadnjih podatkih, o tej povezavi (dezodoranti/antiperspiranti – britje – rak) še ni rekla zadnje besede.

 

Moje zdravje št. 07 / 7. februar 2006

foto: www.sxc.hu