Ne da bi človek opazil in imel kakršne koli težave zaradi tega, se na žilnih stenah desetletja nabirajo obloge, ki vplivajo na kakovost koronarnih žil. V nekem trenutku takšna obloga poči. Takrat naravni mehanizmi sprožijo strjevanje krvi (gre za isti mehanizem, ki ustavi krvavitev tudi na površini kože). V nekaj minutah nastane strdek, ki lahko žilo zamaši. Pri tem čuti človek izrazite težave. Spremlja ga topa, tiščoča ali pekoča bolečina v prsnem predelu, ki je lahko znak za začetek srčnega infarkta, pri katerem je možnost nenadnega srčnega zastoja zelo velika. Pogosto lahko prav v tem času, ko je žila še zamašena, kot splet določenih okoliščin nastane aritmija, ki srce hipoma povsem ustavi.

Ta zaplet ateroskleroze sicer ni edini, je pa najpogostejši vzrok za aritmijo, ki ustavi delovanje srca. Po statističnih podatkih največkrat prizadene starejše, moške, kadilce z visokim krvnim tlakom in preseženo stopnjo škodljivega holesterola v krvi.

Ženske v rodni dobi so nekoliko zaščitene s hormoni. Po menopavzi pa se pojavnost izenači z moškimi.


Primarni srčni zastoj ...

O primarnem srčnem zastoju govorimo, ko se srce, zaradi vzrokov v srcu samem, hipno ustavi. Glavni vzrok je aritmija, ki ga stroka imenuje vertikularna fibrilacija ali fibrilacija srčnih prekatov. Ta pa največkrat nastane zaradi pomanjkanja kisika v srčni mišici zaradi zamašene koronarne žile.

... in kako ga prepoznamo

Srčni zastoj pomeni hipno prenehanje delovanja srca. Človek, ki je trenutek prej videti še »popolnoma zdrav«, se nenadoma zgrudi. Je nezavesten, ne diha in nima pulza. Praktično umre.

Problem primarnega srčnega zastoja je to, da pogosto nastane brez opozorilnih znakov. Skoraj v polovici primerov ni opozorilne bolečine v prsih, ki bi napovedovala nevarnost.

Ko srce stoji, ne črpa krvi in posledično vsa tkiva začnejo odmirati. Najhitreje umirajo najbolj občutljiva tkiva, to so možgani, ki preživijo brez kisika le nekaj minut. Če v tem času srca spet ne poženemo, bo človek dokončno umrl.


Čas je zlato...

Čas, ki je na voljo za oživitev srca, merimo v sekundah.

Na voljo imamo nekaj sto sekund. Vse, kar je več, pušča, ne glede na kasnejšo oživitev, trajne posledice, ki so pogosto podobne kot pri možganski kapi. Masaža srca lahko sicer za nekaj minut za silo nadomesti bitje srca, srce pa lahko ponovno poženemo le s prekinitvijo aritmije z električnim šokom. Tega ne naredi ne masaža, ne umetno dihanje, ne zdravila, ne drugi posegi.

Po nekaj let starih podatkih potrebujejo reševalci v ljubljanski regiji povprečno 12 minut, da pridejo do bolnika in ga začnejo oživljati. Izkušnje dr. Toma Ploja kažejo, da priče v takih primerih hitro pokličejo reševalno službo, le redki pa naredijo kaj več. Samo 20 odstotkov prič naredi po klicu bolniku karkoli, še redkeje ukrepajo pravilno.

Če prizadetega pustimo čakati, se verjetnost preživetja vsako minuto zmanjša za skoraj 10 odstotkov.

Tudi če reševalci ob prihodu srce poženejo, so na možganih pogosto že nastale nepopravljive posledice.

Tekma s časom

Cilj, ki ga želijo zdravniki doseči, je skrajšati čas in srce ponovno pognati največ do 5 minut po zastoju. Na pobudo Centra za intenzivno interno medicino in s sodelovanjem Sveta za reanimacijo so lani kupili defibrilatorje za namestitev na tistih javnih krajih, kjer je frekvenca ljudi velika in je možnost, da se to zgodi, bolj verjetna. Tako so s pomočjo donatorja Krke iz Novega mesta dobili 16 naprednejših defibrilatorjev, ki so jih razdelili oddaljenim zdravstvenim domovom, in 18 avtomatskih defibrilatorjev, ki so prirejeni za laično uporabo ter so jih postavili na različne frekventne točke v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu, Piranu, Ptuju in Radovljici.

Navzočnost defibrilatorjev na javnih krajih lahko skrajša čas do defibrilacije in s tem bistveno poveča možnost preživetja ter kasnejše uspešne rehabilitacije.

Govoreči avtomatični defibrilatorji na javnih krajih

Z razvojem tehnologije se defibrilatorji manjšajo in njihova uporaba postaja tako preprosta, da jih lahko uporablja vsak laik. Uporabnika vodijo z enostavnimi zvočnimi (govornimi) navodili skozi ves postopek. Vse, kar mora priča narediti, je to, da vzame defibrilator iz omarice, nameščene na javnem kraju, odpre pokrov defibrilatorja, prilepi prizadetemu samolepilni elektrodi na kožo prsnega koša in sledi navodilom. Za sunek z električnim tokom pritisnemo utripajoči gumb. Defibrilatorji nam z dodatnimi nasveti pomagajo tudi pri temeljnih postopkih oživljanja (srčni masaži in umetnem dihanju). V prihodnosti lahko pričakujemo, da bodo defibrilatorji bolj gosto nameščeni na javnih krajih – na primer v športnih objektih, trgovskih središčih, igralnicah, domovih za ostarele, železniških in avtobusnih postajah. Torej povsod tam, kjer se zbira večje število ljudi, predvsem pa tam, kjer se zbirajo starostniki.

Učinkovit sistem le z izobraževanjem

Da bi bil nakup defibrilatorjev smiseln, moramo poskrbeti tudi za izobraževanje, trdi dr. Tom Ploj, saj nam noben aparat ne koristi, če ga ne bo nihče uporabil. Zato je ob prvi donaciji defibrilatorjev pripravil peturni tečaj, ki so ga izvajali za vse zaposlene na lokacijah, kjer so namestili aparate. Izvajali so ga voditelji z inštruktorsko licenco Evropskega sveta za reanimacijo. Do zdaj je izobraževanje opravilo 250 ljudi. Ponovno izobraževanje načrtujejo z novo donacijo, ki jo pričakujejo v bližnji prihodnosti. Odgovornim ljudem in morebitnim uporabnikom bodo strokovnjaki na voljo tudi z nasveti ob morebitnih vprašanjih ali težavah na elektronskem naslovu defibrilator@kclj.si, v nujnih primerih pa bodo lahko po telefonu poklicali v Center za intenzivno interno medicino Kliničnega centra v Ljubljani. Idealno bi bilo, da bi tečaj izvajali skupaj s tečajem prve pomoči za voznike, saj bi s tem zajeli res velik delež ljudi, vendar pa za zdaj v Sloveniji to še ni smiselno zaradi premalo javno nameščenih defibrilatorjev.
 

 

Moje zdravje št. 07 / 7. februar 2006