Ste videli žival?

Ničesar, kar zaznamo, pomislimo ali začutimo, naše notranje oko ne zagleda naključno. Vsako dejanje uma je posledica natančno določenih procesov v možganih. Znanstvenoraziskovalne metode niso domišljene po meri preučevanja nevronskih procesov, ki spremljajo naše zavestno doživljanje. Kljub temu je spremljanje dogajanja v nevronih med subjektivnim doživljanjem razkrilo veliko. F. Crick je te očarljive procese poimenoval nevronski korelati zavesti (ang. neural correlates of consciousness – NCC). Pomenijo vzajemno zvezo med vzdraženjem nevronov in zavedanjem.

Kako naj razumemo njihovo pojavljanje in izginjanje? So dovršen, a le trenuten plod nezavednega? Takšno načelo delovanja bi potrdilo subjektivno doživljanje, kjer se misel ali občutje nenadoma pojavi in nato izgine. Korelati pa morda nastajajo tudi dlje, preniknejo v zavest ter zbledijo počasi. To teorijo zagovarja estonski univerzitetni psiholog Bachmann. Prepričan je, da zavest za vsak vtis potrebuje čas, kot fotografija, da jo razvijemo.

Najjasnejši pristop pri preučevanju časovnega ustroja zavesti je merjenje reakcijskih časov. Psihologi so se s tem ukvarjali že v 19. stoletju. Ugotavljali so, kako hitro se posameznik zave svetlobnega bliska, ki mu je izpostavljen, in kako hitro si morata slediti dražljaja, da ju zazna kot en vtis. Pri sodobni obliki merjenja morajo poskusne osebe pritisniti na gumb, kakor hitro razberejo, ali je črta, ki se prikaže na zaslonu, prečna ali pokončna. Tako izmerjeni reakcijski čas ne vključuje le intervala, ki ga potrebujeta oko in um, da obdelata dražljaj, ampak tudi čas, potreben za gibalni odziv.

Da bi sestavini ločili, raziskovalci merijo t.i. evocirane potenciale, tj. spremembe električne dejavnosti nevronov. Možganski signal zaznata elektrodi, nameščeni na lobanjo. Poskusne osebe so morale na primer naglo ugotoviti, ali je na za hip prikazani sliki pes ali ne. Pravilen odgovor jim je zlahka uspelo dati v manj kot pol sekunde. Nato so primerjali možganske odzive, ki so jih pri njih izzvale slike živali, in tiste brez njih. V začetnih delčkih sekunde po prikazu sta bila vzorca EEG skoraj enaka. Živčni impulzi potrebujejo za pot od očesne mrežnice do središča za vid v možganski opni od 30 do 50 milisekund. Razlika med evociranima potencialoma je nastopila po 150 milisekundah. Informacija o tem, ali na sliki je žival ali ne, pa v tem času še ni pripotovala do zavesti. Oči zagledajo v trenutku, možgani pa za zavestne vtise potrebujejo več časa.

Prikrivanje resničnosti

Nekaj nenavadnega pa se zgodi, kadar si vidni, zvočni ali tipni signali naglo sledijo. Opaženje ene slike lahko popači prejšnje ali poznejše slike. Pojav se imenuje prikrivanje in je jasen dokaz, da se dojemanje lahko precej odmika od resničnosti. Najpogostejše je vzvratno prikrivanje. Dražljaja se lahko docela zlijeta. Če zelenemu svetlobnemu blisku, ki traja 10 milisekund, sledi enako dolg rdeč blisk, ju zaznamo kot enega samega, in to rumenega. Dve sliki tesno druga za drugo torej včasih ustvarita en sam zavestni vtis. Nedavno so tehniko prikrivanja analogno uporabili tudi pri preučevanju tvorjenja besed. Prikrivanje je onemogočilo zavestno prepoznavanje besede in v možganih so stekle le začetne faze videnja. Toda čeprav prikrivanje onemogoča razvoj vidnega vtisa, ne more preprečiti nezavednega procesa; preskusne osebe, ki so jih k temu spodbudili, so pogosto pravilno prepoznale prvotne podobe, čeprav jih je prikrivalo zavestno dojemanje.

Kako dolg je trenutek?

Kako je mogoče pojasniti takšne odklone? Kako je sploh mogoče, da drugi dražljaj spremeni zaznavo tistega, ki je že prispel? Pomislimo na vala, ki se približujeta obali. Če se gibljeta enako hitro, drugi nikoli ne bo ujel prvega. Pri obdelavi informacij, ki poteka v živčevju, pa sodelujejo mehanizmi, ki ustvarjajo informacije vzvratno. Če eksperimentalno postavljeno najvišjo časovno mejo, do koder prikrivanje še deluje, dvignemo na 150 milisekund, kolikor je potrebno za zaznavno vidnega signala, pomeni, da za to, da zavestno vidimo dražljaj, potrebujemo najmanj četrt sekunde. Razpon je odvisen od značilnosti dražljaja. Zaznavanje precej zaostaja za resničnostjo, česar pa ne opazimo.

Nevronski korelati zavesti imajo nekakšno minimalno dobo trajanja in to po naših izkušnjah bolj ali manj ustreza tistemu, čemur pravimo najkrajši zaznavni čas. Tekmovanje med prekrivajočimi se nevronskimi zvezami utegne biti pomembna lastnost zavesti. Čutni vtisi se pojavljajo in izginjajo iz različnih razlogov: zaradi očesnih gibov, spremembe pozornosti ali preprosto zato, ker se čutilne celice utrudijo. Zaradi naraščanja vidnih vhodnih podatkov, na primer, se proženje vidnega korteksa enakomerno stopnjuje in se ob določenem pragu lahko strmo poveča. Zato se svetlobni bliski zdijo svetlejši kot enako močan enakomeren žarek; in ta žarek se nam sprva zdi svetlejši kakor čez čas.

Če je dojemanje tako preprostih vhodnih podatkov tako spremenljivo, si predstavljajte, kako zapleteno je možganom dojemati dejanski svet. Kako na primer vse podrobnosti obraza združimo v celostno podobo, ki razkriva človekovo istovetnost, spol in čustveno stanje? Vprašanje se dotika samega bistva – t. i. problema vezljivosti. Če korelati zavesti nastajajo v različnih možganskih središčih za obdelavo podatkov, ob različnih časih, ali zato vsako posamezno lastnost zaznavamo s časovno zamudo? Kako lahko um strne vse te dejavnosti?

Nevrobiologi so z leti ugotovili, da posamezne lastnosti opažamo različno hitro, le da ta neskladja v vsakdanjem življenju redko občutimo. Celovit vtis pričakamo naglo, ker možgani nimajo mehanizma za zaznavanje istodobnega.

Posnetki v času

Življenje pogosto primerjamo z reko in dojemanje enačimo z njenim tokom. Toda nepretrganost zavesti je morda tudi utvara. Pomislimo na bolnike s kinematografskim vidom. Ti občasno izgubijo čut za zvezno vidno dojemanje in vidijo le migotajoč niz nepremičnih podob. Podobe se ne prekrivajo, ampak trajajo predolgo, kot filmski kolut, ki zastane in nato poskoči naprej, da bi dohitel prizor.

Klinična opažanja dokazujejo, da v normalnih okoliščinah časovno delitev med zaznavami komajda opazimo. Zaznavanje je, menijo, sosledica posnetkov, ki trajajo od 20 do 200 milisekund. Podobni so sličicam na filmskem traku, ki jih, ko se naglo vrtijo pred nami, dojemamo kot nepretrgano gibanje. Pomembno je, da dogodke, ki nastopajo bolj ali manj obenem, dojemamo kot istodobne. Enako tudi tiste, ki jih doživljamo drugega za drugim.
In pojasnimo še občutek, da čas kdaj domnevno teče počasi, kdaj hitreje. Predpostavimo, da se posnetki posameznih trenutkov podaljšajo, tako da na sekundo nastane manj posnetkov. V takem primeru se zunanji dogodki zdijo krajši in hitrejši. Če pa so podobe krajše in jih na časovno enoto nastane več, se zdi, da čas mineva počasneje. Mnogi, ki so doživeli avtomobilsko nesrečo, naravno katastrofo ali kak drug travmatični dogodek, pravijo, da se jim je v najhujših trenutkih zdelo, da vse teče počasi. Dandanes še zelo malo vemo o tem, kako naš um upravlja naš občutek za čas.

Če so spremenljive zveze večjih nevronskih skupin nevronski korelati zavesti, potem so naše tehnike raziskovanja neustrezna orodja za spremljanje tega procesa. Z znanimi metodami preučujemo velika območja možganov v predolgih časovnih intervalih ali natančno beležimo proženje enega ali peščice nevronov. Da bi ugotovili, kako delujejo povezani skupki tisočev nevronov, potrebujemo natančne instrumente, s katerimi bo mogoče hkrati preučevati celotne možgane. Šele takrat bomo lahko s tehnologijo sledili toku zavesti.

 

Moje zdravje št. 06 / 24. januar 2006