Zdravniki so zbirali in sami pripravljali rastlinska zdravila, med katerimi so se nekatera kasneje pojavila tudi v evropskih farmakopejah (knjiga o zdravilih in zdravilnih učinkovinah; npr.: kardamon, penuša in cimet).
Hindujci so se iz verskih razlogov med zdravljenjem držali strogih higienskih pravil. Predpisovali so dva obroka hrane na dan ob pitju primerne količine vode pred vsakim obrokom in po njem ter uporabo ustreznih začimb. Predpisovali so tudi kopanje, pripravke za nego kože ter čiščenje zob z vejicami ustreznih dreves, mazanje telesa z oljem in umivanje oči.
Kitajska farmacija se je po legendi začela 2000 let pr.n.št. z vladarjem Shen Nungom, ki je sam raziskoval zdravilne lastnosti rastlin. Kot piše, jih je veliko preizkusil na sebi ter napisal knjigo, ki je vsebovala 365 zdravilnih rastlin. Kitajska velika farmakopeja iz 16. stoletja vsebuje okrog 1000 zdravil, predvsem zdravilnih rastlin, in ima veljavo še danes. Umetnost predpisovanja teh zdravil je zelo kompleksna. Namen je predvsem obnavljanje harmonije med jinom in jangom, vendar v povezavi s petimi organi, petimi planeti in petimi barvami. Med zdravili, ki smo jih v zahodnem svetu prevzeli od Kitajcev, so rabarbara, železo za anemijo, ricinusovo olje, kamfora in konoplja. Olje iz rastline Chaulmoogra taraktogenos kurzii so Kitajci uporabljali za zdravljenje gobavosti že najmanj od 14. stoletja naprej. Šele stoletje kasneje se je pojavilo tudi v Evropi. Ephedro vulgaris uporabljajo na Kitajskem najmanj 4000 let. Izolacija efedrina iz te rastline je bistveno izboljšala zdravljenje astme in podobnih stanj.
Vsemogočni ženšen
Najbolj slavno zdravilo Kitajcev pa je ženšen. Delujoče snovi njegovega korena so triterpenski saponozidi, ginsenozidi. Te snovi je raziskala tudi zahodna medicina in znanstveno potrdila nekatere učinke, ki jih ženšenu pripisuje vzhodna medicina. Dokazali so, da ženšen deluje adaptogeno, kar pomeni, da izboljša sposobnost prilagajanja na neugodne zunanje in notranje razmere (neobičajne temperature okolja, vplivi različnih kemičnih in biokemičnih snovi, stres, duševna in telesna preobremenitev), ter zviša odpornost organizma proti infekcijam. Ženšen vpliva ugodno tudi na presnovo, kar se pokaže kot povečana telesna vzdržljivost ter izboljšane psihične in umske sposobnosti. Iz Kitajske najverjetneje prihaja tudi hidroterapija, saj so mrzle kopeli za zniževanje telesne temperature uporabljali že leta 180 pr. n. št. Cepljenje s kozami, s čimer so dosegli blag imunizirajoči napad bolezni, so na Kitajskem uporabljali že tisočletja, medtem ko je v Evropo prišlo šele okrog leta 1720.
Egipčanska medicina izvira najmanj iz leta 2900 pr. n. št., najstarejši farmacevtski dokument pa iz leta 1500 pr. n. št. Papirus Ebers opisuje 700 zdravil. Zdravniki duhovniki so se delili na tiste, ki so obiskovali bolne, in tiste, ki so v templju pripravljali zdravila. Ločili so specialiste za nabiranje zdravilnih rastlin in pripravo drog (posušenih rastlin ali njihovih delov) ter strokovnjake za »izdelavo zdravil«.
Med starimi grškimi filozofi in naravoslovci ima poseben pomen Teofrast (okrog leta 300 pr. n. št.). Njegova opazovanja in dokumenti o lastnosti in kakovosti zdravilnih rastlin so presenetljivo natančni tudi s stališča današnje znanosti, zato ga imenujemo očeta botanike. Mitridat VI., pontski kralj (100 let pr. n. št.), je kljub temu, da je bil vojskovodja, našel čas za preučevanje strupov in protistrupov ter ga imamo za prvega toksikologa.
Družba je na določeni stopnji razvoja spoznala pomen blagovne znamke za zaupanje ljudi v določeni izdelek. Terra sigliata je prvo takšno zdravilo. To so glinene tablete, ki izvirajo z mediteranskega otoka Lemnos (500 let pr. n. št.). Glino so kopali na hribu na otoku, jo sprali, zvaljali v maso primerne debeline ter oblikovali v pastile in vanje vtisnili pečat svečenice.
Moje zdravje št. 06 / 24. januar 2006
