Kakšna bolezen je herpes zoster? Ali sploh vemo natančno, kaj ga povzroča oziroma kaj ga sproži? Če je posledica noric, zakaj ni razsejan po vsem telesu, marveč le po ozko zamejenem področju?

Herpes zoster (pasavec) je virusna bolezen, ki se odrazi s spremembami na koži in živčevju. Pogoj za pojav herpesa zostra je predhodna (primarna) okužba z virusom varicella-zoster, kar v večini primerov pomeni podatek o prebolelih noricah, največkrat v otroštvu. Velika večina bolnikov s herpesom zostrom se prebolelih noric ne spomni, čeprav so jih v resnici imeli, vendar so nanje sami ali njihovi starši pozabili ali pa bolezen ni bila prepoznana.

Ni povsem razjasnjeno, kaj neposredno sproži aktivacijo virusa oziroma kaj je neposreden vzrok za nastanek pasavca; verjetno je ključnega pomena predvsem oslabitev celične imunosti gostitelja.

 

Pri kolikšnem delu prebivalstva se pojavlja?

Pasavec prizadene okoli 20 odstotkov (10–30 odstotkov) prebivalstva. Obolevajo lahko ljudje v vseh starostnih obdobjih, vendar je pojavnost največja pri starostnikih; od 1000 oseb, starejših od 65 let, jih dobi herpes zoster od pet do deset na leto. Še posebno pogost je herpes zoster pri osebah z motnjami imunskega odziva: v prvem letu po uvedbi zdravljenja Hodgkinove bolezni se razvije pri približno 25 odstotkih bolnikov, po presaditvi kostnega mozga pa pri okoli 45 odstotkih bolnikov. Herpes zoster praviloma prebolimo enkrat. Ponovi se le pri 4 odstotkih oseb, ki nimajo hudo okrnjenih obrambnih sposobnosti. Pri »ponavljajočem se pasavcu« gre običajno za herpesu zostru podobno spremembo, ki jo povzroča drug virus (virus herpes simpleks).

 

Kako ga prepoznamo oziroma kako se kaže pri bolnikih? Kakšen je potek bolezni?

Herpes zoster prepoznamo brez večjih težav po značilnem mehurčastem izpuščaju na koži, ki je prisoten le na eni strani telesa. Pogosto ima obliko pasu, zato ga imenujemo pasavec. Največkrat je prizadet prsni ali ledveni predel, razmeroma pogosto glava, zlasti čelo. Večkrat se najprej pojavi bolečina v prizadetem dermatomu (predelu kože, ki ga oskrbuje prizadeti živec), ki ji po 48 do 72 urah sledi rdečkasto obarvanje kože, nato spremembe nad nivojem kože in nekoliko kasneje mehurčaste spremembe. Mehurčki so pogosto v skupinah in se lahko združijo v večje mehurje. Ko mehurčki počijo, nastanejo kraste. Sveži izpuščaji se običajno pojavljajo 3 do 7 dni in trajajo 10 do 15 dni, kraste pa odpadejo teden do dva kasneje. Praviloma so na koži prisotni izpuščaji v različnih razvojnih oblikah, na primer sočasno mehurčki in kraste. Zlasti pri nekaterih osebah z motnjami imunskega odziva je potek kožnih sprememb precej bolj dolgotrajen.

 

Kakšni so možni zapleti? Kateri je najpogostejši?

Zapleti so lahko posledica lokalnih sprememb na mestu izpuščaja, razsoja virusa varicella-zoster z mesta pasavca v razna tkiva ali organe, ali pa so odraz posebne lokalizacije pasavca. Pogostost in obliko zapletov vsaj deloma določa imunsko stanje bolnika. Daleč najbolj pogost zaplet v poteku pasavca je postherpetična nevralgija.

Pasavec se praviloma pozdravi brez posledic na koži. Brazgotine na mestu herpesa zostra so največkrat posledica okvar kože zaradi dodatnih okužb kože z bakterijami in/ali zaradi praskanja. Resen zaplet predstavljajo zlasti, kadar se pojavijo na vekah oziroma v okolici očesa.

Zapleti so lahko posledica razsoja virusa varicella-zoster z mesta pasavca (najbrž) preko krvi v razna tkiva ali organe. Do razsoja pride pogosteje pri osebah z okvarjeno imunostjo kot pri imunsko zdravih, pa tudi posledice takega razsoja se pri bolnikih z okvarjeno imunostjo kažejo pogosteje in v hujši obliki, včasih pa so tudi drugače izražene. Da je do razsoja prišlo, kažejo noricam podobni izpuščaji, ki se pojavijo zunaj mesta osnovne kožne spremembe. Najbolj nevarna, na srečo redka, je prizadetost notranjih organov, na primer pljuč ali jeter, ki lahko ogrozi življenje. Bolj pogosta je prizadetost živčevja, ki se pokaže z nenormalnostmi pri pregledu možganske tekočine, včasih tudi z bolezenskimi znaki, ki nakazujejo vnetje možganskih ovojnic ali možganovine (meningitis, encefalitis). Pri manj kot 1 odstotku bolnikov pride do ohromitev zaradi prizadetosti živčevja v predelu hrbtenjače.

Kadar je herpes zoster prisoten na glavi oziroma na čelu, pride zelo pogosto do vnetja očesa v predelu prizadete kože. To je resen zaplet, ki neredko privede do okvare vida in celo do enostranske oslepitve. Pri lokalizaciji na glavi lahko pride do okvare katerega od možganskih živcev, zlasti obraznega: povesi se ustni kot, bolnik ne more zapreti očesa in nagubati čela.

 

Kaj je postherpetična nevralgija?

Najpomembnejši simptom herpesa zostra je bolečina, ki je posledica akutnega vnetja živca (nevritisa) v prizadetem dermatomu in kasnejše postherpetične nevralgije. V predelu izpuščaja imajo bolniki pogosto bolečine in občutek preobčutljivosti kože na dotik, spremembo temperature ali druge dražljaje. Pri nekaterih bolnikih se bolečina v akutni fazi bolezni z izginotjem kožnih sprememb zmanjša ali preneha, pri drugih pa ostane še dolgo po izginotju izpuščaja, lahko pa se po prehodnem izboljšanju ponovno pojavi. Večinoma govorimo o postherpetični nevralgiji, kadar je bolečina pri bolnikih s pasavcem prisotna en mesec ali več od začetka izpuščaja. Bolečine v prizadetem dermatomu so lahko stalne ali pa pogoste, občasne, v obliki zbadanja. Neredko je bolečina najhujša ponoči. Pogosto je zelo neprijetna in pomembno zmanjša kakovost življenja. Na protibolečinska sredstva se praviloma zelo slabo odziva. Bolnike spravlja v obup, zdravnikom pa vzbuja občutek nemoči. V najhujši obliki je neznosna in lahko privede bolnika do samomora.

Postherpetična nevralgija je posledica vnetnih okvar senzornih živcev, živčnih korenin in ganglijev kakor tudi neustreznega odgovora osrednjega živčevja na bolečinske signale. Ko do postherpetične nevralgije pride, jo je zelo težko zdraviti. Je daleč najbolj pogost zaplet v poteku pasavca. Pojavnost se strmo veča z večanjem starosti bolnikov. V primerjavi z mlajšimi je postherpetična nevralgija v povprečju pri starejših ne le pogostejša, marveč tudi hujša in traja dlje časa. Okoli 20 odstotkov bolnikov s postherpetično nevralgijo ima bolečine več kot 6 mesecev.

 

Kako pomagamo bolniku? Je bolezen ozdravljiva ali jo zdravimo le simptomatsko?

Z zdravljenjem pasavca želimo skrajšati trajanje izpuščajev, skrajšati izločanje virusa in s tem kužnost bolnika, skrajšati in omiliti dodatne težave v času izpuščaja, preprečiti zaplete ter jih – če do njih pride – omiliti in skrajšati. Za zdravljenje so na voljo protivirusna sredstva, ki pomembno vplivajo na vse omenjeno; še posebno pomembno je omiljenje in skrajšanje bolečin v zvezi s herpesom zostrom oziroma zmanjšanje možnosti za pojav postherpetične nevralgije. Odločilno je, da bolniki dobijo protivirusna zdravila dovolj zgodaj v poteku bolezni. Zelo pomembno je tudi pravočasno in ustrezno protibolečinsko zdravljenje.

 

Ali se bolezni lahko izognemo?

Herpesu zostru se ne moremo povsem izogniti, saj smo skoraj vsi preboleli norice in imamo v živčnih ganglijih »speče« viruse noric. Smiselno je, da si z zdravim načinom življenja krepimo odpornost in s tem zmanjšamo možnost, da bi prišlo do reaktivacije latentnih virusov in do herpesa zostra.

 

Ali imamo morda cepivo za norice in za pasavec?

Cepivo proti noricam je na voljo, vendar se v večjem obsegu uporablja le v redkih državah. Raziskave kažejo, da je s cepljenjem odraslih mogoče zmanjšati možnost za pojav herpesa zostra, vendar ta pristop preprečevanja herpesa zostra (še) ni v širši uporabi.

 

Ali lahko bolnik sam naredi kaj zase? Kaj bi svetovali bolnikom?

Tisti, ki herpes zoster dobijo, naj se posvetujejo z zdravnikom, ki se bo odločil za ustrezno zdravljenje. Smiselno se je posvetovati čim prej, saj so protivirusna zdravila učinkovita predvsem zgodaj v poteku bolezni.

Ker so osebe, ki imajo herpes zoster, kužne (tisti, ki še niso bili v stiku z virusom varicella zoster, lahko ob stiku z bolnikom s pasavcem dobijo norice), je pomembno, da bolniki s herpesom zostrom ostanejo doma oziroma da nimajo stikov z osebami, ki še niso prebolele noric (največkrat so to otroci), in tistimi, ki imajo hudo okvarjeno imunost.

 


Moje zdravje št. 04 / 6. december 2005