Možgani sklepajo osupljivo naglo, kar pa ni vedno najbolje. Prvi, nagel vtis o človeku na podlagi skopih podatkov dokončno določi naš odnos do njega. Posameznikove poznejše besede in dejanja, četudi so v nasprotju z našim vnajprej ustvarjenim mnenjem, tega ne morejo spremeniti.

Pri t. i. socialni percepciji oziroma dojemanju soljudi se opiramo na privzete vzorce in stereotipe. Ko na primer uzremo moškega v razkošnem avtomobilu, pomislimo, da je bogat nastopač ali garač. In ko zagledamo najstnico, ki se trudi potolažiti jokajočega dojenčka, ali ne vidimo v njej bodisi slabe matere ali varuške?

Vsi smo se že opekli s privlačnim človekom, kar razkriva pomembno pomanjkljivost mehanizma dojemanja soljudi: zaradi vnaprejšnjih predstav se lahko odločimo narobe. Ker se jih le redko zavedamo, imajo moč nad nami.

Hipnega dojemanja soljudi ne moremo izključiti in mu tudi priznavamo pomembnost; je dejavnik, ki nagne tehtnico odločitve, četudi se njenega vpliva morda niti ne zavedamo. Odloča, v koga se bomo zaljubili in komu zaupali sklenitev zavarovanja. Ali in koliko nam je kdo všeč, vedno šteje. Toda zakaj so nam določeni ljudje v trenutku všeč, drugim pa ne zaupamo?

 

Prvi vtis o človeku na podlagi skopih podatkov dokončno določi naš odnos do njega.

 

Zaradi vnaprejšnjih predstav se lahko odločimo narobe.Ker se jih le redko zavedamo, imajo moč nad nami.

 

Moč lepote

O tem, kako poteka »odločanje«, ali nam je nekdo všeč, vemo precej manj, kot bi si želeli. Pred dvajsetimi leti so tako znanstveniki ugotovili, da so nam všeč podobni obrazi, postava in slog oblačenja, kot so lastni nam, in da prej začutimo naklonjenost do lepih ljudi. Privlačijo nas, ker nam v osnovne možganske tokokroge za izbiranje partnerja pošiljajo pozitivne signale: »Zdrav sem. Imam dobre genske lastnosti!«
Ironija je, da po kritičnem razmisleku pretirana popolnost posameznika v naših možganih lahko izzove nezaupanje, občutek manjvrednosti ali zavist.

 

Vsake oči (n)imajo svojega malarja

Merila lepote so sicer osebna, a za to, kakšni obrazi so nam všeč, veljajo tudi splošnejša merila.

Izrazito nesimetrični obrazi nas odbijajo, preveč simetrični (A) so dolgočasni. Obraz je živahen in zanimiv prav zaradi drobnih odstopanj.
Rasne poteze so pomembne, hkrati pa so pri vseh rasah privlačne visoke ličnice, majhen nos in ušesa, sorazmerne razdalje med očmi, nosom in usti (B) ter brezhibna koža.

Izrazita brada pristoji moškim, za lepše ženske pa veljajo tiste z velikimi očmi in polnimi ustnicami.

Moškim se pogosto zdijo privlačne ženske otroškega obraza. Ta pri njih prebuja zaščitniški čut ali podzavestno presojo, da je pred žensko, ki je videti mlada, še mnogo plodnih let. Ali se ta lastnost zdi privlačna tudi ženskam pri drugih ženskah, še ni ugotovljeno.

 

Odločamo se z očmi in nosom

Spoznavanje bioloških osnov socialne percepcije omogočajo šele novejša slikanja možganov (na primer MRI) in spremljanje njihove dejavnosti.

Vidni signali iz očesnega vidnega živca potujejo do dveh možganskih območij: amigdale in velikih možganov, kjer se poraja zavedno mišljenje. Kar vidimo, vrednotita obe območji, a različno. Razvrstitev ljudi v vidnem polju na prijatelje oziroma sovražnike prva v nekaj milisekundah samodejno in samostojno opravi amigdala. Njen nagli odziv nas požene v boj ali beg. Močneje se odziva na jezne človeške obraze kakor na druge znane nevarnosti.

Veliki možgani se zdramijo po odločitvi amigdale. Njena presoja vpliva nanje, ker zavedno razvrščajo in ocenjujejo vidne informacije.

Čim dejavnejša je amigdala, močnejši je naš čustveni odziv in manj trezno razmišljamo. Odločanje je intuitiven, ne razumski proces.

Amigdala ima odločilno vlogo tudi pri vrednotenju vonjev. Močno se odziva tako na neprijetne vonje kot na prijetne. Vonj je zato tesno povezan s čustvenim odzivom. To spet podpira trditev, da je ta možganska struktura odgovorna za spontano občutenje privlačnosti, izbiro partnerja, strah in nenaklonjenost.

Območja za natančno dojemanje soljudi so v levi možganski polovici. Ta se veliko hitreje razvija pri zarodkih in dojenčkih ženskega spola ter odraščajočih dekletih. To jim zagotavlja vseživljenjsko prednost na področju rabe jezika in družbene inteligence.

Odločanje je intuitiven, ne razumski proces.


Ženske

naj bi pri odločanju, ali jim je nekdo všeč, bolj kakor moški uporabljale voh, ta je pri njih tudi dokazano bolj izostren; bolje presojajo značaje in se vživljajo vanje kakor moški. Psihologi menijo, da zato, ker deklicam od otroštva privzgajamo čut za občutja drugih in izkazovanje opore. Privzemanje družbenih norm tako ostri čute, intuicijo in veščino opazovanja; precej pogosteje se odločajo »po občutku« oziroma »po občutku svoje amigdale« in bolj uporabljajo središča za jezik kakor moški. Zato se pogosteje bolje izražajo in lažje čustveno približajo drugim.

 

Na milost in nemilost v rokah Narave

Ne glede na pomembnost možganskih območij za vonj, jezik in dojemanje soljudi je neizpodbitno, da se vse prepogosto ne odzivamo in odločamo na podlagi tehtnega razmisleka, ampak na podlagi občutka (ne)privlačnosti.

Z evolucijo so naši možgani razvili sistem hipnega razvrščanja ljudi na dobronamerne in sovražne, ki deluje povsem mimo našega razuma, ima pa to slabost, da ne moremo zaobiti njegovega delovanja. Veliki možgani in zavedno razmišljanje imata sicer nekaj besede in pravico do veta, toda amigdala in središče za dojemanje soljudi upravljata z nami, če to hočemo ali ne.

 

Moje zdravje št. 04 / 6. december 2005