Te ostanejo po času, ki je običajen za ozdravitev bolezni, trajajo več kot šest mesecev, lahko tudi leta, in povzročajo hudo trpljenje. Nevropatska bolečina je med tistimi kroničnimi bolečinskimi sindromi, ki jih je najtežje zdraviti. Ocenjujejo, da zaradi nje trpi od 2 do 7 odstotkov Evropejcev. O njeni pogostnosti, simptomih in zdravljenju smo se pogovarjali z nevrologom doc. dr. Marjanom Zaletelom.

Nevropatska bolečina je patološka bolečina, ki je posledica spremenjenega delovanja živčevja zaradi poškodbe ali bolezenskih procesov. Delimo jo na periferno in centralno. Povzroča jo cela vrsta bolezni, in sicer okužba (herpes zoster), rak in aids, po Zaletelovih besedah pa se pogosteje javlja pri sladkorni bolezni, možganski kapi ali poškodbi hrbtenjače.

Simptomi in znaki se delijo v bolečinske in nebolečinske. Med bolečinske simptome spada spontana bolečina, ki se lahko javlja v obliki sunkovite bolečine, bolniki jo včasih opisujejo podobno, kot da bi jih stresla elektrika. Lahko pa je bolečina bolj stalna in pekoča. Poleg spontane bolečine bolniki navajajo tudi bolečino, ki je izzvana z dražljajem, povzroči pa jo lahko že neboleč dražljaj, na primer lahen dotik. Med nebolečinske simptome se prišteva parastezija. »Gre za nenavadne občutke, ki jih bolniki navajajo kot mravljinčenje ali zbadanje z iglicami na mestu, ki boli. Poleg tega v prizadetem delu telesa pogosto ugotovimo zmanjšan občutek za dotik ali bolečino,« pojasnjuje Zaletel.

Natančna pogostost nevropatske bolečine ni znana. Glede na pogostost obolenj, pri katerih se pojavi, so zdravniki ocenili, da zanjo zbolita kar slaba dva odstotka populacije. Čeprav zdravniki vedo, katere bolezni jo običajno povzročijo, pa po Zaletelovih besedah ne morejo zanesljivo predvideti, pri katerem bolniku z določeno boleznijo oziroma mestom okvare živčevja se bo nevropatska bolečina pojavila.

 

Potrebno je interdisciplinarno sodelovanje

Izbire zdravljenja, ki bi v celoti zadostile potrebam bolnika in zdravnika, so trenutno omejene. Običajno se uporabljajo zdravila, ki le lajšajo nevropatsko bolečino. »Poudariti moram, da običajni analgetiki, ki jih uporabljamo za lajšanje bolečine, kot so aspirin oziroma nesteroidni analgetiki, v tem primeru niso učinkoviti. Pri nas podobno kot tudi drugod po svetu uporabljamo zdravila iz vrst antidepresivov in protiepileptičnih zdravil. Ta zdravila vplivajo na delovanje nevrotransmiterskih snovi, to je noradrenalina in serotonina ter vzdražnost živčnih celic,« je povedal Zaletel. Po novem se uporabljajo tudi opiatni analgetiki – še do nedavnega je veljalo prepričanje, da v primeru nevropatske bolečine ne pomagajo, vendar so raziskave njihovo učinkovitost potrdile. Poleg zdravljenja z zdravili priporoča dr. Zaletel tudi zdravljenje s stimulacijskimi tehnikami; ena izmed njih je TENS (transkutana električna živčna stimulacija), ne nazadnje pa pride v poštev tudi kirurško zdravljenje. Zelo pomembno je tudi prepoznavanje in zdravljenje komorbidnih stanj, kot so depresija in anksioznost ter motnje spanja, z namenom izboljšanja kakovosti življenja.

Zadnje čase se vse bolj uveljavljajo zdravila iz skupine protiepileptičnih zdravil. Tako je karbamazepin po besedah dr. Zaletela še vedno prvi izbor za zdravljenje nevropatske bolečine, čeprav, opozarja Zaletel, za nekatera od starejših zdravil ni dovolj dokazov o njihovi učinkovitosti. Med novejšimi in varnejšimi protiepileptičnimi zdravili je dokazano učinkovit gabapentin in pregabalin, delovala pa naj bi tudi venlafaxine in duloxetin iz skupine novejših antidepresivov.

 


Moje zdravje št. 04 / 6. december 2005