Vodo so za zdravljene uporabljala že stara ljudstva – Babilonci, Perzijci, Rimljani, Grki, Kitajci … in o vodi kot viru življenja je pisal župnik Sebastijan Kneipp v 19. stoletju. Zdravljenje z vodo (hidroterapija) resda ne more zamenjati sodobne medicine, vsekakor pa pomaga k hitrejšemu, boljšemu učinku, h krepitvi telesne moči in odpornosti. Uporablja se vroča voda (40–45 stopinj C), topla (34–40 stopinj C), mlačna (28–34 stopinj C), hladna (20–28 stopinj C) in mrzla (10–20 stopinj C). Pri zdravljenju prehlada, gripe in virusnih obolenj pomaga vroča voda. Povzroča potenje telesa, s čimer se iz njega izločajo toksini. Mrzla voda na drugi strani deluje krepčilno in utrjuje odpornost. Niža telesno temperaturo, zmanjšuje cirkulacijo krvi in blaži oziroma zavira otekline pri poškodbah. Mlačna voda deluje na kožo v milejši obliki kot vroča, kapilare se manj razširijo, poroženela plast se ne omehča toliko; vendar je primerna za prav vse vrste kože. Podobno se mnoga stoletja uporablja balneoterapija, ki pomeni zdravljenje z zdravilnimi vodami oziroma kopanje/namakanje v mineralnih vodah vročih vrelcev, kar nam danes ponujajo zdravilišča.

Voda iz vodovoda seveda ni najbolj zdrava za kožo, saj vsebuje apnenčeve in magnezijeve spojine, ki na (pre)občutljivi koži povzročajo hrapavost, razpokanost in otrdelost. Večja možnost je tudi za nastanek ekcema. Vendar sta proti trdi vodi v lekarnah na voljo boraks ali natrijev karbonat, ki jo zmehčata. In tako si lahko vsakdo v domači kopalnici pripravi kopel, ki niti ne vzame veliko časa, v kopalni kadi je namreč »dovoljeno« ostali petnajst, največ dvajset minut – kar je več, pospešuje dehidracijo kože in je obremenjujoče za srce in krvni obtok. Pomembno je upoštevati tudi priporočilo, naj se ne kopamo več kot trikrat tedensko. Z vsakodnevnim namakanjem v topli/vroči vodi koža namreč izgubi veliko maščob, ki jih potem ne more več nadomestiti. Za telo je najbolje, če ima voda od 35 do 37 stopinj Celzija, saj višje temperature povzročajo utrujenost. Vroča kopel je priporočljiva za prehlajene ljudi in tiste, ki jih zebe; nikakor pa ni primerna za ljudi s krčnimi žilami. Ker mora imeti telo dovolj časa, da se na vročino privadi, je treba kad najprej do polovice napolniti z mlačno vodo in se nato usesti vanjo. Potem začnemo dodajati vročo vodo, ki naj ne bi presegla 45 stopinj Celzija. Za še večji zdravilni učinek dodamo eterična olja z vonjem evkalipta, timijana, rožmarina in kafre. Vdihavanje eteričnih hlapov zbistri glavo in, ker sprosti nos, omogoča lažje dihanje.

 

Samo namakanje v vodi še ne očisti kože

Potrebno je masiranje/drgnjenje, ki ne sme biti premočno, da se ne bi koža poškodovala. Za ta namen se v kombinaciji z umivalno rokavico ali gobo uporablja množica čistilnih sredstev: mila, geli, soli in olja za kopeli. Gladko in svežo kožo pa si lahko zagotovimo tudi s pilingom enkrat na teden. S kremami, ki vsebujejo drobna zrnca, drgnemo po vlažni, zmehčani koži – s krožnimi gibi vedno v smeri proti srcu – kar preprečuje nastajanje lis in zamašitev por z odmrlimi celicami in njihovimi ostanki. Piling je mogoče nadomestiti s suhim ščetkanjem, pri katerem se uporabljajo masažni trakovi in ščetke iz sisala, lufe ali umetnih vozlišč ter masažne rokavice. S tem se poveča tudi prekrvljenost kože, ki postane lepo rožnata. Tudi ščetkamo se krožno v smeri proti srcu, začnemo pa pri desnem stopalu.

Olja za kopeli vsebujejo vlažilne sestavine, dodatki v soleh pa poleg vlaženja kožo še odišavijo in sproščajo boleče, utrujene mišice. Sol oziroma kopel s solno masažo se uporablja za stimulacijo in pospeševanje krvnega obtoka ter za razstrupljanje telesa. Za slednje je primerna tudi topla kopel z jabolčnim kisom (dodamo dve skodelici), ki poleg tega pomirja srbečo kožo in deluje zelo krepčilno. O solnih kopelih je treba vedeti tudi to, da niso primerne za poškodovano kožo, visok/nizek krvni tlak ali obolelo srce. Izdelkov je, kot rečeno, mnogo in med njimi se najde tudi sol, obogatena z rožmarinom, ki poživlja kožo, pomaga pri revmatičnih obolenjih, lajša bolečine pri pooperacijskih in posttravmatskih stanjih ter učinkuje proti retenciji (zastajanju) tekočin. Zanimivo je, da naj bi s to kopeljo lahko »zdravili« spremembe v spolni sferi, tj. prezgodnjo ejakulacijo, impotenco in frigidnost. Z limono obogatena sol se uporablja pri zdravljenju astme, vnetja sluznice, grla in prehlada. Krepi imunski sistem in zaradi poživljajočega učinka pomaga pri stresu, nervozah, depresiji, prebavnih motnjah in izgubi teka. Odpravila naj bi celo težavo, s katero se spopadajo mnoge predstavnice ženskega spola – celulit, saj pospešuje cirkulacijo in posledično izboljšuje prekrvljenost kože.

Pri penečih kopelih dodatki mil niso potrebni, ker jih je v njej že dovolj. Vsebujejo namreč pralno aktivne snovi, tenzide, ki raztapljajo tako umazanijo kot tudi kožne maščobe. Predvsem so tovrstne kopeli dobre za mastno kožo, ker jo izsušijo, medtem ko suha lahko razpoka. Prav tako za suho kožo niso primerne vroče kopeli, ki jo samo še bolj izsušijo in lahko povzročajo širjenje kapilar.

 

Razvajajmo se

Zeliščne kopeli pripravimo tako, da nekaj pesti cvetov prelijemo s kropom in jih nekaj časa pustimo. Nato zmes precedimo v vodo za kopanje. Uporabljamo lahko tudi že pripravljene dodatke. Med vsemi zelišči gabez najbolje celi rane in iz njegovih korenin in listov lahko pripravimo preliv za regeneracijsko kopel. Ko končamo, se nam ni treba obrisati, pač pa se le zavijemo v brisačo in za nekaj minut ležemo. Hmeljeva kopel je pravšnja za pomiritev in dober spanec. Kolmeževa kopel pa bo dobro prekrvila mrzle okončine in hkrati regulirala celoten krvni obtok.

Še večjo sprostitev lahko dosežemo, če poskrbimo za čim večje udobje, morda s pridihom romantike. Kopalnica naj bo ogreta na okoli 22 stopinj Celzija, zatemnjena oziroma osvetljena s sojem sveč, igra naj sproščujoča glasba in odišavljena naj bo z vam najljubšim vonjem. Zelo sproščujoče delujejo dišeče kopeli iz sivke, baldrijana in melise; prijetno bo deloval tudi vonj po vrtnicah, jasminu in pomarančah.

Kopanju nujno sledi prhanje, s katerim speremo vse ostanke mila, pene in tudi zmehčane roževinaste luskice. Čisto za konec je priporočljivo prhanje z mlačno ali hladno vodo, kar ponovno zapre pore. Sledi obvezno vlaženje kože, pri katerem pozimi uporabimo več kreme, saj centralno ogrevanje zrak izsuši, koža pa proizvaja tudi manj loja oziroma maščobe kot poleti, ko se potimo.

Obrišemo se tako, da koža ostane še rahlo vlažna. S tem namreč, ko telo namažemo z losjonom ali vlažilno kremo, vanj vtremo tudi vlago in koža bo zato še mehkejša in še bolj gladka kot sicer. Losjoni so primernejši za mastno kožo, medtem ko so kreme bolj mastne in zato primernejše za suho kožo. Če se komu zdi, da vse telo ne potrebuje vlaženja, naj nanese sredstvo le na meča, nadlakti, komolce in stegna. V celoti se temu lahko izognemo z uporabo takih sredstev za kopanje, ki kože ne izsušijo. Mednje spadajo kreme in olja, ki prevlečejo kožo z varovalnim mastnim filtrom. Z uporabo teh dodatkov pa se je treba odpovedati peni in tudi umazanija se ne bo raztopila tako zlahka. A ni bojazni – če se vsak dan prhamo, hkrati poskrbimo, da se na koži ne nabere toliko umazanije.

 

Moje zdravje št. 04 / 6. december 2005

foto: Nuxe