Osnova vseh težav je kemična snov, imenovana histamin. Gre za biogeni amin, ki se v določenih procesih iz celic izloča tudi, ko smo popolnoma zdravi. Potreben je torej za nekatere običajne presnovne procese. Veže se v gladkih mišicah, žilnih stenah in možganih. Težave nastopijo, če se ga izloči preveč, kar se zgodi v alergijskih procesih in nekaterih preobčutljivostnih procesih oziroma nepravih alergijah (psevdoalergijah). »Histaminska intoleranca je pojav, ko se v telesu sprosti prevelika količina histamina, in to na nealergijski način,« pojasnjuje Mušičeva.

 

Vzrok so lahko tudi zdravila

Vzrokov za preveliko količino histamina v telesu je več. Lahko se ga iz celic v telesu sprošča preveč, lahko ga v prevelikih količinah v telo vnesemo s hrano, lahko pa se zgodi, da osebi v telesu primanjkuje encima za razgradnjo histamina. Ta encim se imenuje diaminooksidaza (DAO). »Zdravi ljudje imamo encima ravno toliko, da lahko razgradimo vneseni ali sproščeni histamin, nekaterim pa ga primanjkuje. Razlog za premajhno količino tega encima je v dedni zasnovi ali pa, kar je pogosteje, v uživanju nekaterih zdravil, ki zavirajo DAO,« je pojasnila alergologinja in dodala, da imajo težave zaradi zdravil predvsem starejši. Zdravila, ki zavirajo DAO, so med drugimi nekateri antibiotiki, nekatera sredstva proti bolečinam in aminofil.

»Vnos hrane in pijače je veliko pogostejši razlog za histaminsko intoleranco kot dednost,« je še povedala Ema Mušič. Tako imajo predvsem v prazničnem času v ambulanti precej več obolelih kot običajno. Se pa histaminski učinki zaradi vnosa hrane kot prava alergija pojavijo le pri približno dveh odstotkih prebivalcev, kot psevdoalergični učinki pa po podatkih stroke pri do 20 odstotkih prebivalcev. Histaminska intoleranca je pogostejša pri ženskah.

 

Histaminska intoleranca ni alergija

»Po nekaterih hranilih ter konzervansih, barvilih, sredstvih za okus in zdravilih se v telesu iz celic sprosti veliko histamina, ki povzroči enake simptome, kot so značilni za alergijske pojave. Pri tem imunski sistem ne sodeluje,« je v svoji brošuri Alergološke tablice zapisala Ema Mušič. Težave so torej podobne alergijam, vendar gre za psevdoalergije, za katere je značilno sproščanje histamina na nealergijski način.

Osnova zdravljenja histominske intolerance je predvsem izogibanje hrani z veliko histamina oziroma zamenjava zdravil s primernejšimi, ki ne zavirajo DAO. »Zdravniku natančno opišemo težave po hranjenju. Zabeležimo tudi, kaj je bolnik zadnji dan ali dva celo užival,« je začetek zdravljenja opisala Mušičeva. Treba je tudi pregledati seznam hranil s histaminom in drugimi biogenimi amini in se prepričati, da nismo v zadnjem času zaužili pogostih pravih alergenov, kot so orehi, lešniki, mleko, jajca, arašidi, banane, kokos, morski sadeži, soja, ribe, sadje in semena. Preveriti je tudi treba, ali smo v kratkem zaužili katerega od aditivov oziroma konzervansov ali hranil, ki neposredno sproščajo histamin.

»Če je reakcija vendarle preveč burna, imamo na voljo zdravila, imenovana antihistaminiki. Ta se vežejo na tista mesta v celici, kjer bi se sicer vezal histamin. Na tak način mu preprečimo vezavo in škodljive učinke,« je razložila alergologinja.

 

Psevdoalergija je lahko zelo huda

Najhujša stopnja histaminske intolerance je anafilaktični šok. Vse druge, blažje oblike zdravijo v ambulantah, v primeru anafilaktičnega šoka pa je treba takoj v bolnišnico. Gre predvsem za težave, povezane z razširitvijo žil. Anafilaktična reakcija ima štiri stopnje. Prva stopnja pomeni predvsem težave, kot so nemir, srbenje in kihanje, druga že povzroči strah, vrtoglavico, težko glavo, bruhanje in drisko. Tretja stopnja lahko pripelje do otekanja grla, zadnja stopnja pa pomeni krče, šok, pljučni edem in nezavest.

 


Moje zdravje št. 04 / 6. december 2005

foto: Sonja Primožič