Sposobnost dojemanja čustev je zelo pomembna. Brez te veščine so družbeni odnosi resno ogroženi. Kako pravzaprav možgani obdelujejo čustvene signale, ki jih zaznamo z obraza ali iz tona glasu? To si prizadeva ugotoviti interdisciplinarna skupina nemških znanstvenikov.

Za čustveno obarvanje zaznavnih dražljajev v največji meri skrbi limbični sistem globoko v možganih. Številne študije so potrdile, da je pri ustvarjanju teh povezav še zlasti pomembna amigdala. Ena od njenih nalog je odpošiljanje alarmnih signalov, kadar zagledamo sovražni obraz ali zaslišimo jezen glas, in s tem priprava telesa na boj ali beg. Seveda pri tem sodelujejo tudi druga možganska območja.


Hipoteza o desni možganski polovici

Nevroznanstveniki že desetletja slutijo, da si možganski polovici delita delo pri čustvenem vrednotenju signalov. To dokazujejo tudi hibe, s katerimi morajo živeti ljudje z možganskimi poškodbami: če je poškodovana desna možganska polovica, včasih ne morejo več prepoznavati čustev, ki porajajo obrazno mimiko.

Takšne ugotovitve so pripeljale do tako imenovane hipoteze o desni možganski polovici, ki pravi, da je ta odgovorna za čustvovanje, leva možganska polovica pa za jezik.

Toda ali drži, da desna možganska polovica »raje obdeluje« negativna čustva, kot so žalost, zaskrbljenost, nejevolja, leva pa se ukvarja s prijetnejšim delom našega čustvenega življenja?


Vidna čustva

Raziskovalna skupina je poskusne osebe izpostavila različnim dražljajem, na primer čustveno nabitim podobam ali besedam, in pri tem merila dejavnost njihovih možganov. Uporabili so elektroencefalografijo (EEG), ki zaznava možganske valove, magnetno encefalografijo, ki meri magnetna polja, ki jih možgani ustvarjajo, kadar so aktivni, ter magnetnoresonančno slikanje (MRI).

Psiholog je osebam najprej pokazal fotografije bodisi z nevtralnimi, motečimi ali vznemirljivi motivi. Podobe je v naglem zaporedju več kot 200-krat projiciral na zaslon. Tak vzorec možganom ni dal dovolj časa, da bi »premišljevali« o tem, kaj gledajo, ampak le, da so se odzvali.


Limbični sistem vodi

Izkazalo se je, da so čustveno nabite podobe le borih 200 milisekund po prikazu sprožile močan EEG-signal iz vidnega korteksa v zadnjem delu možganov. Izzvani signal je bil tem močnejši, čim več čustev so izražale slike, ne glede na to, ali so prikazovale kačo v napadu ali gol par med intimnostjo. Naglo zaporedje podob je razkrilo še eno spoznanje: odzivni možganski signali so bili znatno močnejši v desni polovici možganov kakor v levi.

Poskus je potrdil znanstveno domnevo, da se limbični sistem odzove na ekstremne podobe, še preden vidno informacijo zaznajo oči in celo vidni korteks. Pri tem amigdala nemudoma usmeri našo pozornost na potencialno pomemben dražljaj. Takšno sklepanje je podprlo tudi magnetnoresonančno slikanje. V človeškem razvoju so taki nagli odzivi, tako imenovana »motivirana pozornost«, omogočali beg pred nevarnostjo ali zagotavljanje hrane.


Pravi ton

Kaj pa se zgodi, če poskusne osebe izpostavimo čustveno nabitim besedam?

Skupina nemških raziskovalcev je poskusnim osebam glasno prebrala zaporedje pridevnikov, ki so označevali bodisi kaj nevtralnega, pozitivnega ali negativnega. Znova so ugotovili, da so se možgani odzvali zelo hitro, a tokrat se je bolje odrezala leva stran. Skupina je torej eksperimentalno potrdila pričakovanja teoretikov.

Prepričati pa so se še želeli, ali vzorci veljajo tudi za kompleksnejše dražljaje. Teste so oblikovali tako, da so upoštevali glasovni potek jezika in ne le njegovo vsebino. Način, kako kaj rečemo, namreč pogosto sporoči več čustvenih informacij kakor tisto, kar rečemo.

Poskusnim osebam so predvajali posnetke stavkov, ki jih je igralec izgovarjal z veselim, razočaranim ali nevtralnim glasom. Stavki so bili računalniško obdelani, tako da so se razlikovali le v glasovnem razponu in dolžini samoglasnikov, in zgolj na podlagi tega so osebe razločile moč čustvenega izraza.
Slike, pridobljene z MRI, so pokazale, da je čustveni odtenek tona spodbudil dve območji možganske skorje, eno v čelnem režnju in eno v vsakem od senčnih režnjev, toda opazneje na desni strani. Za ugotovitev, za katero intonacijo gre, sta bili s številnimi majhnimi dejanji zaslužni obe možganski polovici. Ob tej ugotovitvi so se raziskovalci znova zamislili.


Kaj odloča?

Nenadoma na vprašanje, ali je za čustva odgovorna predvsem desna možganska polovica, ni bilo več mogoče jasno odgovoriti. Kaže, da na to, katera polovica prevzame vodilno vlogo, vpliva ne le, kateri čut (vid ali sluh) prejme dražljaj, ampak tudi narava dražljaja (ton v nasprotju z besedami).
Skupina namerava nadaljevati raziskovanje z vključitvijo čustveno labilnih duševnih bolnikov. K sodelovanju bodo povabili obolele za depresijo, ker ta bolezen krni bolnikovo prepoznavanje čustev drugih.

O tem, kako se pri ljudeh porajajo čustva, se moramo še veliko naučiti. Vse pa kaže, da je razširjena predstava, da je desna možganska polovica »čustvena«, leva pa »razumska«, v najboljšem primeru grob osnutek s svinčnikom, ki nastane pred sliko – dodati bo treba še prenekateri odtenek. Čustvena komunikacija vključuje tako številna možganska območja in vezne kanale, da že lahko rečemo, da hipoteza o desni možganski polovici drži le delno.

 

Moje zdravje št. 03 / 8. november 2005

ilustracija: Emil Vega