Z vrha hriba se pogumno požene, še preden se družina dogovori, kod in kam. Smuči brzijo hitreje od njegovih smučarskih zmogljivosti … sledi pa hiter padec. V zmešnjavi snega, mraza in presenečenja Matic začuti le pok v goleni. In hudo bolečino.
Pogum ga pripelje na oddelek nujne medicinske pomoči, kjer ga po temeljitem zdravniškem pregledu napotijo na rentgensko slikanje poškodovane goleni. Ko se odpro vrata rentgenskega oddelka, Matica stisne ne le bolečina, pač pa tudi mračno okolje in nenavaden aparat, ki zaseda skoraj ves prostor. Le kaj se bo zdaj dogajalo z njim?
Podobne poškodbe in niz raznovrstnih bolezenski stanj so že marsikoga pripeljali do vrat rentgenskega oddelka. Prav gotovo prostori radioloških oddelkov v zdravstvenih ustanovah nikomur ne vzbujajo prijetnih občutkov, ljudje pa v glavnem vemo o rentgenskih žarkih le to, da so škodljivi. Večina ima do rentgenskih preiskav odpor in strahospoštovanje. Dejstvo pa je, da so nam rentgenski žarki v medicini že dolgo v veliko pomoč pri natančni diagnostiki, pa tudi pri terapiji nekaterih bolezenskih stanj.
Predstavljajmo si medicino brez tako pomembne veje, kot je radiologija, brez možnosti ugotovitve, kje natančno se poškodba nahaja, kakšna je, kje so vidna bolezenska stanja, ki so izvor našega slabega počutja. V takem svetu, v svetu brez tretjega očesa, ki nam ga omogočajo rentgenski žarki, bi torej Matica le močno bolela noga, nihče pa ne bi natančno vedel, kako močno in kje je poškodovana.
Za odkritje rentgenskih žarkov se imamo zahvaliti nemškemu fiziku Wilhelmu Conradu Roentgenu (8. 11. 1895). Kot mnogo velikih znanstvenikov je tudi on do odkritja prišel nepričakovano. Preučeval je lastnosti katodnih žarkov v visokofrekvenčni katodni cevi. Tudi rentgenska cev je podobna evakuirana steklena cev. V njej sta dve elektrodi, katoda in anoda. Če katodo segrejemo na primerno temperaturo, začne oddajati elektrone, električna napetost nekaj 10 KV med katodo in anodo pa jih pospeši proti anodi. Ob stiku pospešenih elektronov z anodo se iz te sprostijo rentgenski žarki.
Roentgenu torej zahvala za medicinsko tretje oko
Rentgenski žarki spadajo v skupino sevanj, ki jih imenujemo elektromagnetna valovanja (sem spadajo tudi radijski valovi, infrardeča svetloba, ultravijolično in gama sevanje). Vsako elektromagnetno sevanje ima svojo valovno dolžino in energijo. Prav ti dve specifični lastnosti rentgenskih žarkov uporabljamo tudi v medicinski diagnostiki in terapiji. Omogočata namreč prikaz organov in organskih sistemov na slikovnih receptorjih (npr. rentgenskem filmu) in zdravljenje nekaterih bolezni oziroma lajšanje simptomov s pomočjo obsevanja z rentgenskimi žarki.
Kako je mogoč prikaz delov človeškega telesa s pomočjo rentgenskih žarkov? Pri prehodu rentgenskih žarkov skozi telo energija rentgenskih žarkov oslabi, zaradi različnih debelin in gostot posameznih tkiv in organov pa oslabitev na vseh točkah v telesu ni enakomerna. Zato iz telesa izstopajo žarki različnih moči, ki s seboj nosijo informacije o njegovi zgradbi ter bolezenskih spremembah v njem. Žarki, ki izstopijo iz telesa, na rentgenskem filmu ali kakšnem drugem slikovnem receptorju ustvarijo vsem poznano rentgensko sliko.
Kaj se je potemtakem dogajalo Maticu v prostorih rentgenskega oddelka? Pri vhodu ga je pričakal radiološki inženir in ga pospremil do preiskovalne mize. Po standardih, ki veljajo za posamezna rentgenska slikanja, ga je nanjo namestil v položaj, ki je primeren za slikanje njegove poškodovane goleni. Pri poškodbah, ki so večinoma precej boleče, je to včasih težko, saj se poškodovanec ne more namestiti v standardni položaj. Izurjeni radiološki inženir bo v tem primeru zmogel kar najboljšo improvizacijo.
Matica je pred rentgenskim sevanjem zaščitil s svinčenim predpasnikom na področju spolnih, krvotvornih in drugih za sevanje občutljivih organov. Glede na njegovo starost, težo in debelino poškodovanega področja radiološki inženir določi ekspozicijske pogoje. Pod golen postavi kaseto, v kateri je rentgenski film. Obrazloži, Maticu, da mora v času ekspozicije kljub bolečini mirovati. Po ekspoziciji se film na podoben način kot fotografski razvije s pomočjo kemikalij v temnici. Matic je po slikanju v čakalnici počakal 20 minut. Medtem je radiološki inženir dokončal rentgensko sliko, zdravnik specialist radiologije pa jo je odčital in priložil zdravniški izvid.
Kako pomembna pa je zaščita pred rentgenskim sevanjem? Naše spolne celice, krvotvorni in še nekateri drugi organi so zelo občutljivi za ionizirajoče sevanje, spet drugi manj. Poznamo stohastične in deterministične učinke sevanja. Stohastični učinki so tisti, ki nimajo praga, to je tiste najmanjše doze sevanja, ki bi jo telo še lahko prejelo brez tveganja za poškodbe tkiva. Ti učinki se torej lahko pojavijo že ob najmanjši izpostavljenosti (npr. rakasta obolenja, okvare dednega materiala). Z naraščanjem doze, ki jo telo prejme, postaja verjetnost pojava okvar večja. Zato so zaščitni ukrepi pri vseh rentgenskih preiskavah izredno pomembni. S svinčenimi zaščitami obvezno zaščitimo spolne organe pri moških in ženskah, ne glede na njihovo starost, psihično ali fizično stanje. Nosečnic praviloma ne izpostavljamo ionizirajočemu sevanju, saj v določenih obdobjih obstaja tveganje za okvaro ploda. Plod je najbolj občutljiv v prvem mesecu nosečnosti, z rastjo ploda pa se verjetnost okvar manjša. Doza 20 radov, ki jo prejme plod v prvih tednih, je indikacija za prekinitev nosečnosti. Doze pri rentgenskih preiskavah so praviloma daleč pod 10 oziroma 5 radi.
Zelo pomembno je tudi pravilno poznavanje indikacij za rentgenske preiskave. Skrbno jih je treba pretehtati in se vprašati, ali rentgenske diagnostike ne bi bilo mogoče zamenjati s katero drugo, manj invazivno preiskavo, zlasti pri ljudeh v rodni dobi. Korist rentgenske preiskave mora biti namreč vedno večja od tveganja.
Ko se s tesnobo v srcu odpravite na rentgensko preiskavo, se zavedajte, da vam bo prinesla tudi veliko olajšanje, razjasnitev vašega bolezenskega stanja. Zato le pogumno!
Od časov W. C. Roentgena pa do danes je medicinska radiologija močno napredovala. Tehnološki napredek prinaša boljšo zaščito pred sevanjem in manjše doze. Na voljo so različne slikovne tehnike, od klasičnega rentgenskega slikanja do računalniške tomografije, ki omogoča, ob večji dozi, natančnejšo diagnostiko.
Seveda še Matic! Zdaj nima več mavca. Spet se smeji, hodi, skače, se zabava. Rentgenski aparati se mu zdijo super zabavni. Kot da bi šel v zakulisje najljubšega filma, Vojne zvezd. Smučanje ga še vedno neskončno veseli, ozdravil pa se je zagnanosti in nastopaštva.
Moje zdravje št. 03 / 8. november 2005
