Zakaj je psihoterapija obvezna pri odpravljanju duševnih motenj?

Z zdravili delujemo na bolezenske simptome, a s tem ne naredimo še nič za pacientovo učinkovitost v življenju – učinkovit mora postati sam. Psihoterapija mu ponuja napotke in spodbude, se torej ukvarja tako z načelnim kot s konkretnim, po eni strani prispeva k lajšanju simptomov, vendar hkrati omogoča tudi nagrajevanje pacientove prizadevnosti in ga tako spodbuja k razreševanju poprejšnjih manj ustreznih odločitev.

Kdo je lahko psihoterapevt?

Zdravniki s končano specializacijo iz psihiatrije si delimo terapevtsko delo s psihologi, specializiranimi za klinično psihologijo, vsi pa potrebujejo dodatno podiplomsko izobraževanje iz psihoterapije. Ta poteka pod okriljem Medicinske fakultete, katedre za psihiatrijo. Združenja psihoterapevtov lahko organizirajo izobraževalne programe, ki se jih udeležujejo tudi diplomanti humanističnih ved. Tu gre za uvodno edukacijo, s končanim tečajem namreč tečajnik še ne postane psihoterapevt, imeti mora tudi opravljeno praktično usposabljanje, kjer nekaj časa prebije v vlogi pacienta pri educiranem psihoterapevtu.

Kako poteka sprejem pacienta?

Pacienti pridejo sami, včasih zaradi negotovosti pripeljejo še koga s seboj. Takoj na začetku definiramo problem in se dogovorimo o pričakovanjih. Pacient ni le pasiven udeleženec, temveč v psihoterapevtskem procesu enakovreden partner.

Kako poskušate doseči, da pacient čim več dela opravi sam?

Pomembno je pacientu razložiti, da nihče ne more namesto njega urejati njegovih odnosov z okoljem in da bo terapija tem uspešnejša, čim bolj bo aktiven. Seveda bo imel sproti na voljo potrebna navodila in, če je treba, tudi podporo z zdravili, ki včasih ta začetek šele omogočijo. Pri skupinski psihoterapiji se skupina odziva na vedenje posameznika; tako pasivnejše spodbudi, eksplozivnejše pa razbremeni. Skupina je torej tudi sama terapevtski dejavnik, terapevt pa usmerja debato in poseže le, če gre pogovor v smer, ki bi bila terapevtskemu cilju v škodo.

Ali pri terapiji več govorite vi ali vaši pacienti?

Pri analitični terapiji se domneva, da se pacientov podzavestni konflikt prenese na odnos med pacientom in psihoterapevtom. Ta odnos deluje kot projekcijsko platno, na katerem se odrinjeni konflikt pokaže v simbolični podobi. Psihoterapevt razloži to podobo in s tem pacient doseže uvid, to pa mu omogoči razrešitev konflikta. Terapevt torej govori le ob zaključni interpretaciji. Pri vedenjskih terapijah, predvsem pri vedenjsko kognitivni terapiji, ki je danes ena od vodilnih metod, potekata debata in diskusija, in tu mora biti terapevt aktivnejši. Podpreti mora terapevtsko ugodne vedenjske vzorce, hkrati pa odvračati nekoristne.

Koliko človeka determinirajo zgodnji doživljaji in otroštvo?

Sploh ne. Če primerjamo z računalnikom, predstavlja genetski material operacijski sistem, izkustveni podatki pa programe, ki tej opremi ustrezajo. Variabilnost programov je vezana na sistem, na primer, če je nekdo po strukturi intravertiran, bo lahko razvil le programe v tej smeri, v kolikšni meri bo to storil, pa je odvisno od pridobljenih izkušenj. Negativne izkušnje lahko torej le modificirajo rezultate, ne morejo pa človekove osebnosti v celoti spremeniti. Vedenjsko kognitivna teorija pravi, da je človek v toku svojega razvoja vse do včeraj pridobival informacije, ki jih je bolje ali slabše procesiral. Cilj terapije je torej, da bi slabše procesirane informacije usmerili v večji izkoristek.

Gre za dolgotrajne postopke, če gre za informacije, ki so tam že 30 let?

Kadar govorimo o dolgo utirjenih vedenjskih vzorcih, je postopek spreminjanja tudi dolgotrajen in traja tudi več let. Pokazalo se je, da skupina učinkoviteje pospešuje spremembe kot individualna obravnava, poleg tega skupina deluje kot velik dežnik, ki posameznika zaščiti, ob tem, da ga mora tudi sam pomagati držati.

Kakšen je delež depresij med drugimi motnjami?

Vsak drugi, ki pride k meni, ima eno od oblik depresivnosti, vsak tretji ima socialno fobijo, na naslednjem mestu so prisilne misli in dejanja, torej obsesije in kompulzije, kar ima približno četrtina. Pri prisilnih mislih gre za misel, ki se nekomu vsiljuje in čeprav se zaveda, da je nesmiselna, je ne more odgnati. Vsebina misli je praviloma hudo obremenjujoča, sramotna ali ogrožujoča. Primer, ki ga vedno navedem, je: študentka mi je razlagala, da je pred mašo dobila prisilno misel, da bi morala sredi maše vstati in na glas zakleti. To se seveda ni zgodilo, prestajala pa je neskončne muke v strahu, da ne bi tega res storila, saj bi uboganje prisilne misli v majhnem kraju, kjer jo vsi poznajo, zanjo pomenilo nekaj hudo sramotnega. Imela je občutke krivde in je sprva iskala neko obliko kaznovanja ali pokore. Šele ko je težava po terapiji minila, se nedelj ni več bala.

Kako vemo, da to ni bilo njeno mišljenje?

Zaradi preprostega dejstva, da je človek s prisilnimi mislimi praviloma kritičen do njihove nesmiselnosti in zato tudi poišče pomoč pri psihiatru. Imamo tudi prisilna ravnanja, recimo, nekdo mora petkrat prižgati in ugasniti luč, večkrat preveriti, ali je zaklenil vrata na avtomobilu, ali prisilno šteti stopnice vsakič, ko jih uporablja. Taka dejanja nikogar ne ogrožajo, so pa za nosilca silno neprijetne. Po slovensko so to vsponitvena dejanja, ker je človek v sponah tega razmišljanja.

S čim je povezana ta napaka?

Prisilne misli in ravnanja še nimajo enoznačne razlage, v širšem smislu pa gre za motnjo v razporeditvi serotonina, to je prenašalec vzburjenja med možganskimi celicami. Serotonina je dovolj, vendar je napačno razporejen. Celice aktivira z vezavo na specifične receptorje. Neusklajenost vezave sodeluje tudi pri nastanku depresije, zato prisilne misli zdravimo z enakimi zdravili kot depresije.

Katero metodo psihoterapije uporabljate?

Klasične freudovske psihoanalize ne delam. Za to je več razlogov, ne nazadnje njena dolgotrajnost – končni učinek je namreč opazen šele čez več let. Tako individualno kot skupinsko pa izvajam kognitivno vedenjsko terapijo. Pacientom odkrijem področja, ki so jih zanemarili ali jih nočejo videti. Cilj je najprej uvid, potem pa vedenje v smeri boljšega izkoristka lastnih sposobnosti, da se bo načrtovana rast kvalitete življenja tudi udejanjila. Bistvo vedenjsko kognitivne psihoterapije je torej predvsem uveljavljanje pozitivnega načina mišljenja.

Zakaj je pozitivno mišljenje pomembno?

Pozitivno mišljenje spodbuja k uspešnosti in pohvala je zelo pomembna. Paciente učim, kako naj pohvalijo sami sebe in kako naj se nagradijo. Graja je namreč destimulativna. Slednje vidimo na vsakem koraku, od vzgoje otrok do psihoterapije. Na primer, namesto da otroku zabičamo Ne laži!, je mnogo bolje, da mu rečemo Govori resnico! Pozitivno mišljenje še ni prodrlo v vse vzgojne principe.

Kako psihoterapija vpliva na terapevta?

Psihoterapevt je lahko v svoji vlogi jezen, vesel, razočaran, tudi spolno izzvan, zdolgočasen, naveličan, prestrašen, navdušen, vendar mora vso to paleto občutkov v interesu terapije obvladovati.

Kako potekajo transferji znotraj skupine?

Ne gre le za interakcije med člani skupine, temveč predvsem med člani in skupino kot celoto. Skupina zelo lepo zaščiti ranljive posameznike. Kot terapevt in voditelj skupine sedim znotraj kroga in sem obenem član te skupine. Sprva je pozornost skupine usmerjena vame in v zraku se kar tare pričakovanj po čarobni besedi, ki bo odpravila vse težave, sčasoma pa se pozornost posameznikov obrne na njihove lastne moči in pričakovanja, in takrat šele začnejo resno delati v svojo korist.

 

Moje zdravje št. 03 / 8. november 2005