V zadnjih letih je pljučni rak najpogosteje ugotovljeno onkološko obolenje (377.000 bolnikov na leto) v Evropi in svetu, pred rakom debelega črevesa (334.000) in rakom dojke (321.000). Kakšni so vzroki za izjemen porast števila bolnikov z rakom na pljučih po letu 1960 (podatki so iz leta 1995, op. p.)?
Pljučni rak je prvenstveno povezan s kajenjem. Porast incidence opažamo od začetka 20. stoletja. Po drugi svetovni vojni se je po vsem svetu povečala poraba cigaret. Z latenco 10 do 15 let (kumulativen učinek pokajenih cigaret) pa je ob tem prišlo do porasta incidence pljučnega raka. Pri moških sedaj opažamo plato, ki verjetno že odraža spreminjanje kadilskih navad, ki se je začelo v 80. letih, pri ženskah pa še vedno opažamo naraščanje incidence.
Poleg omejevanja kajenja bi lahko veliko storili z zgodnjim prepoznavanjem bolezni. Kdaj bi morali pomisliti, da lahko gre za resnejše obolenje? Kdaj bi torej moral človek k zdravniku? So na obzorju kakšne nove možnosti za uspešno zgodnje prepoznavanje raka na pljučih?
Za zdaj ni trdnih dokazov za pomen presejanja populacije glede pljučnega raka. Kar pa se tiče zgodnjih simptomov in znakov, so ti pri pljučnem raku nespecifični (težka sapa, kašelj) in so pri kadilcih zelo pogosto prisotni, specifični simptomi (hripavost, kri v izpljunku, povečane bezgavke, bolečine) pa velikokrat kažejo na napredovalo bolezen. Vprašljiva so pogosta slikanja, saj lahko negativni izvidi dajejo lažen občutek varnosti.
Novejše metode, ki se lahko uporabljajo pri diagnostiki, so sicer le izboljšave že obstoječih metod. Njihov pomen pa bo treba še ovrednotiti.
Kakšni so potemtakem načini zdravljenja glede na stanje bolezni? Obstajajo kakšne enotne smernice, kako poteka zdravljenje raka pljuč?
Zgodnji nedrobnocelični pljučni rak zdravimo predvsem kirurško, glede na stadij prizadetosti bezgavk, nato lahko zdravljenju dodamo še kemoterapijo in/ali radioterapijo. Pri pljučnem raku, ki ni operabilen, je primarno zdravljenje z radioterapijo, pred katero se lahko doda še zdravljenje z kemoterapijo. Pri metastatskem raku pljuč pa je možno zdravljenje z paliativno radioterapijo, paliativno kemoterapijo ali tudi s paliativnimi endoskopskimi posegi, možno pa je tudi spremljanje bolezni. Za način paliativnega zdravljenja se odločamo glede na težave, ki jih tumor (oziroma zasevki) povzroča ali bi jih lahko povzročil.
Primarno zdravljenje pri drobnoceličnem pljučnem raku pa je zdravljenje z kemoterapijo, ki mu pri omejenih oblikah (brez oddaljenih zasevkov) dodamo še zdravljenje z radioterapijo ali včasih celo z operacijo.
Za zdravljenje pljučnega raka obstajajo smernice Ameriškega združenja za klinično onkologijo (ASCO), smernice za zdravljenje inoperabilnega pljučnega raka iz leta 1997, v pripravi pa so tudi nove nacionalne smernice za zdravljenje pljučnega raka.
Zdravite torej s kemoterapijo in radioterapijo. Katere bolnike najpogosteje zdravite s pomočjo radioterapije?
S pomočjo radioterapije zdravimo bolnike z inoperabilnim pljučnim rakom, nekatere bolnike po operaciji in paliativno bolnike z metastatskim pljučnim rakom.
V zadnjem času se veliko govori o novih zdravilih s ciljanim zdravljenjem oziroma tako imenovanih tarčnih zdravilih. V čem se ta zdravila razlikujejo od klasične kemoterapije? Potekajo na tem področju kakšne študije? Kakšne so vaše izkušnje?
Tako imenovana tarčna zdravila se razlikujejo od klasične kemoterapije v tem, da z njimi poskušamo vplivati na »tarče«, ki se nahajajo samo na tumorskih celicah in jih ni na normalnih celicah. Ta zdravila so lahko majhne molekule (erlotinib, genfitinib) ali pa protitelesa (bevacizumab). S tem se zmanjšajo neželeni učinki zdravljenja, seveda pa ta zdravila ne vplivajo na tumorske celice, ki nimajo izraženih »tarč«.
Na tem področju poteka več kliničnih študij, v okviru katerih se ocenjuje učinkovitost posameznega biološkega zdravila ali v kombinaciji z drugimi zdravili v primerjavi z že sprejetimi načini zdravljenja.
Naše izkušnje z zdravljenjem s tarčnimi zdravili so za zdaj omejene na erlotinib in genfitinib. Nekateri bolniki, ki smo jih zdravili s tarčnimi zdravili, so na zdravljenje odgovorili, seveda pa še daleč ne vsi. Treba bo identificirati podskupino bolnikov, ki bo od zdravljenja s tarčnimi zdravili imela korist.
V začetnih stadijih, ko je tumor omejen na del pljuč, je najpomembnejše kirurško zdravljenje raka. Verjetno kirurg ne najde vseh, predvsem manjših tumorjev – ali se bolezen po odstranitvi tumorja pogosto ponovi?
Pri nedrobnoceličnem pljučnem raku je v stadiju I petletno preživetje okoli 65 odstotkov. Pri stadiju II pa se petletno preživetje zmanjša na okoli 40 odstotkov. Ta upad v preživetju gre na račun ponovitve bolezni v pljučih, bezgavkah ali pa oddaljenih zasevkov. V bolj napredovalih stadijih se preživetje še zmanjša, zaradi česar je zdaj v nekaterih stadijih bolezni sprejeta dopolnilna kemoterapija.
Nova tako imenovana biološka tarčna zdravila zavirajo rast žil, ki oskrbujejo tumor. Je pričakovati, da bi s takšnim zdravljenjem zavrli rast manjših tumorjev, ki po operaciji ostanejo v telesu bolnika?
Odgovor je morda. Študije so pokazale, da bi morda lahko z inhibitorji vaskularnih rastnih faktorjev pri nekaterih bolnikih s pljučnim rakom vplivali na rast zasevkov in podaljšali preživetje. Za dokončne odgovore pa bomo potrebovali še dodatne klinične študije.
Kje lahko bolniki dobijo dodatne informacije, ki jih zdravnik morda ni utegnil pojasniti, oziroma bi po pregledu želeli še kaj vprašati?
Pri iskanju dodatnih informacij še zlasti na internetu je potrebna dobršna mera kritičnosti. Morda bi predlagal dva spletna naslova, ki sta sicer ameriška in vse informacije niso uporabne, številne pa so: http://www.lungcanceronline.org/ in http://www.lungcancer.org/. Spletni strani vsebujeta številne informacije, ki bolnikom in svojcem lahko pomagajo razumeti bolezen. Nekatere informacije pa so tudi na straneh Onkološkega inštituta http://www.onko-i.si.
Moje zdravje št. 02 / 4. oktober 2005