Pri osteoporozi kost postaja krhkejša in bolj nagnjena k zlomom zaradi redčenja in tanjšanja kostnih trabekul ali mostičkov – tako v dolgih kot tudi v ploščatih kosteh. To poruši njeno zgradbo in trdnost. Poleg tega se zniža tudi vsebnost mineralov, kar jo dodatno oslabi. Povečano razgrajevanje kostnine poteka brez opozorilnih znakov in ugotovitev osteoporoze pri sicer zdravemu človeku je lahko kar pravi šok, saj v petnajstih minutah, kolikor traja meritev, iz popolnoma zdrave osebe postane bolnik, ki potrebuje nekatere bistvene spremembe v načinu življenja in navsezadnje tudi zdravila.

Osteoporoza pospeši ali povzroči zlom zapestja, vretenc, kolka, vse to pa močno spremeni kakovost življenja in ga nemalokrat celo skrajša.


Je morda znano, kolikšen delež ljudi naj bi trpel zaradi posledic osteoporoze? Ali morda obstajajo podatki za Slovenijo?

Osteoporoza prizadane 200 milijonov žensk po vsem svetu. Po petdesetem letu naj bi za osteoporozo zbolela ena od treh žensk, po 70. letu pa imata to bolezen že dve od treh. To pomeni, da s starostjo obolevnost narašča. Pomembno je, da se s tem veča tudi tveganje za zlome. Približno 20 do 25 odstotkov žensk nad 50. letom doživi enega ali več zlomov vretenc. Vsak nov zlom vretenca poveča možnost za naslednje zlome, s tem pa se poveča tudi smrtnost, čeprav so še pred leti mislili, da se to dogaja le pri zlomih kolka. Drugi najpogostejši osteoporozni zlom, ki je tudi najnevarnejši, je zlom kolka. Po njem se smrtnost poveča za 24 odstotkov; 50 odstotkov teh pacientk ostane trajnih invalidov s hudimi posledicami, 30 odstotkov jih potrebuje stalno pomoč.

Po preliminarni raziskavi o obolevnosti za osteoporozo v Sloveniji, ki jo je lani opravil dr. Žorž in je zajela 341 naključno izbranih žensk in 168 moških, je bil rezultat naslednji: 24 odstotkov jih je imelo osteoporozo (pri ženskah 28 odstotkov), 37 odstotkov osteopenijo (pri ženskah 37 odstotkov), 39 odstotkov pa normalno kostno maso (pri ženskah 35 odstotkov). Tako lahko rečemo, da ne odstopamo bistveno od evropskega ali svetovnega povprečja.

 

Zdravstvene storitve na splošno so zelo drage. Kakšen pa je ekonomski vidik zdravljenja osteoporoze in osteoporoznih zlomov?

Zdravljenje osteoporoze in njenih posledic v Evropi vsako leto zahteva 30 milijard evrov. Podobno številke veljajo tudi za Ameriko. V to so všteti stroški bolnišnične oskrbe, veliko pa je tudi posrednih stroškov, ki jih je težko oceniti (nega na domu, rehabilitacija...).

V primerjavi s tem je strošek meritve kostne mase kot zrno peska v puščavi, saj stane v ambulanti za osteoporozo Medicus 7900 tolarjev. Mesečni odmerek zdravila za osteoporozo stane do 9700 tolarjev, preparati kalcija do 2500 tolarjev in vitamina D do 5300 tolarjev na mesec. Če to seštejemo in pomnožimo z 10 leti, kolikor najdlje traja terapija, je znesek sorazmerno majhen. Pomembno pa je, da se bolezen zgodaj odkrije in zniževanje mineralne kostne gostote pravočasno zaustavi, saj se le tako zmanjša nevarnost zloma. Seveda pa je treba biti pozoren tudi na druge dejavnike tveganja in njihov vpliv zmanjšati na najmanjšo možno mero. To pa lahko dosežemo le z nasveti in navodili po izčrpnem pogovoru z zdravnikom, kar je v naši ambulanti vedno mogoče.

Mislim pa, da je pri nas še vedno premalo posluha za pravočasno preventivno ukrepanje in za razumevanje, koliko stroškov, bolečin in uničenih življenj takšne akcije prihranijo. Pogosto naletim na misel: »Zakaj bi tratili denar za nekaj, kar sploh ne boli in kar se tako ali tako na starost pojavi pri vseh?« Glede na to, da so se preventivni ukrepi začeli izvajati šele pred nekaj leti, bodo sadovi vidni šele pri naših potomcih, pri naši generaciji pa se požar bolj ali manj le gasi. Zavedati se je treba, da se pričakovana življenjska doba zvišuje in da se s čimbolj zdravimi kostmi zagotavlja tudi kakovostnejše tretje življenjsko obdobje.

 

Do katerega življenjskega obdobja MKG narašča, kdaj doseže maksimum in kdaj začne upadati? Verjetno že precej pred 65. letom, če rečemo, da so takrat že vidne posledice?

Kostnina se vse življenje gradi in razgrajuje. Ta proces je v obdobju rasti močno nagnjen na stran tvorbe, ki doseže vrh v tretjem desetletju. Takrat se gradnja in razgradnja uravnotežita in tako ostane vse do pojava menopavze pri ženskah. Upad hormonov pospeši kostno razgradnjo, tako da se v prvih desetih letih po njenem nastopu lahko izgubi več kot 15 odstotkov kostnine. Drugo znižanje preti pri 70. letu, zaradi starosti. Moški so ogroženi kasneje, saj ne poznajo hormonskih nihanj.

Zelo pomembno je, kakšno kost smo si v mladosti ustvarili. Hrana, bogata s kalcijem, veliko gibanja na soncu in svežem zraku sta precejšnje zagotovilo, da bo kost čvrstejša. Ob tem pa je treba poudariti, da ima veliko vlogo tudi dedni dejavnik. Če najdemo osteoporozo pri materi, jo bo imela z veliko verjetnostjo tudi hči, ali pa jo imajo tudi materine sestre.

 

Ali osteoporozo lahko odkrijemo, preden se kost zlomi?

S pojavom naprav za merjenje kostne mase je mogoče bolezen odkriti že veliko prej. Metoda DXA deluje na podlagi različnega vsrkavanja zelo šibkih rentgenskih žarkov v kost in mehka tkiva, kar omogoča natančno ugotavljanje sprememb v mineralni kostni gostoti. Dostopnost do meritev v Sloveniji ni ovira, saj je DXA-naprav kar nekaj.

Ključnega pomena za pacienta pa ni samo meritev: enako pomembno je razumljivo tolmačenje tako dobljenih vrednosti, saj le izčrpen pogovor z zdravnikom motivira bolnika, da bo upošteval njegova navodila. Ta so mnogostranska in zato je tak pogovor večinoma drugi del obiska v naši ambulanti, saj v njem vidimo bistveno korist za paciente.

 

Komu svetujete, naj se odloči za meritev MKG?

Primerna starost za prvo meritev je pri ženskah po 55. letu, pri moških pa okoli 65. leta. Tako dobijo prvi vtis o tem, kakšna je njihova izhodiščna kostna masa in kaj lahko v prihodnosti pričakujejo. Zgodnejša meritev je priporočljiva tudi pri tistih, ki imajo več dejavnikov tveganja za razvoj bolezni, to pa so osteoporoza pri materi, zlom kolka v družini, nizka telesna teža (pod 60 kilogramov), že utrpeli zlom, razne kronične bolezni, dolgotrajno jemanje nekaterih zdravil (kortikosteroidi).

 

Kaj pa mladi ljudje? Ali obstajajo tudi rizične skupine mlajših, ki jim priporočate meritev in posebno pozornost do kosti?

Tudi mladi ljudje imajo lahko nižjo kostno gostoto, kot bi jo – glede na vrstnike – lahko imeli. Močno ogroženi so tisti z motnjami hranjenja – anoreksijo ali bulimijo, alergijami na mleko in mlečne izdelke, tisti, ki imajo kakšne motnje v delovanju žlez z notranjim izločanjem, in tisti s prirojenimi boleznimi kosti.

 

Ljudje čutimo do zdravniških preiskav nekakšen odpor, pomešan s strahom. Kako poteka ta preiskava?

Sama meritev poteka povsem neboleče in brez nevarnosti za pacienta. Le-ta udobno leži na postelji, preko katere se pomikata vir in detektor rentgenskih žarkov. Slednji zazna količino žarkov, ki so se prebili skozi telo, in na podlagi tega izračuna kostno maso. Obremenitev telesa s sevanjem je pri tej meritvi zelo nizka, samo 1 do 5 mikrosivertov, kar je enako sevanju, ki ga v enem dnevu prejmemo iz vesolja. Za primerjavo naj napišemo, da pri RTG-slikanju prsnega koša prejmemo od 50 do 150 mikrosivertov, pri mamografiji pa kar 450 mikrosivertov. Ta pregled kljub temu odsvetujejo nosečnicam in ženskam, ki so pred kratkim imele radiološko preiskavo.

 

Kaj s to preiskavo sploh merite?

S to preiskavo merimo prepustnost sevanja ob prehodu dveh vrst žarkov skozi tkivo. Glede na vsebnost mineralov v kosti je prepustnost različna. Rezultat izrazimo v g/cm2. Rezultate meritve naprava primerja s svojo bazo podatkov (standardom). Odstopanja od teh se izrazijo v obliki T-vrednosti, ki jih vsi poznamo kot mejnike Svetovne zdravstvene organizacije za določitev teže obolenja.

 

Kaj nam povedo njeni rezultati?

Izmerjene T-vrednosti povedo, za koliko se izmerjena kostna masa razlikuje od določenega povprečja. V primeru, da se T-vrednosti gibljejo med 0 in –1, lahko govorimo o normalni kostni gostoti. Kadar se nahajajo v območju med –1 do –2,5, govorimo o osteopeniji (to je predstopnja osteoporoze). Vrednosti pod –2,5 pa pomenijo osteoporozo.

 

Kaj se zgodi, če preiskava potrdi diagnozo osteoporoza?

Ob taki situaciji se mi zdi še posebej pomembno, da ima bolnik možnost, da se o rezultatih meritve z zdravnikom pogovori, da ga ta pouči in mu pove, kaj zanj to pomeni, kaj lahko pričakuje in na kakšen način se lahko izogne posledicam bolezni in jo zaustavi.

Ne nazadnje je treba tudi razložiti, kako zdravila delujejo, kako jih pravilno jemati, kakšne težave lahko nastopijo in kako naj pri tem ukrepa. Ker je to za marsikoga tudi nepričakovan šok, tako da odreagira z žalostjo ali celo paniko, je potrebna tudi določena mera obzirnosti.

 

Kako po vaših izkušnjah starejši ljudje sprejmejo zdravljenje, glede na to, da navadno že jemljejo več vrst zdravil zaradi različnih težav?

Res je težko tistim, ki vsak dan po trikrat dnevno zaužijejo celo pest zdravil, potem pa jim mi dodamo še eno. Kljub temu se večina zelo potrudi in sledi navodilom za jemanje. Velika prednost najpogosteje predpisanih zdravil za osteoporozo je ta, da se jih jemlje le enkrat na teden. Na srečo ta zdravila ne motijo delovanja drugih, poseben je le način njihovega jemanja – zjutraj na tešče. Samo ena tableta tedensko tudi zmanjša njihov neugoden učinek na požiralnik ali želodec.

 

Kako pogosto je treba nadzorovati MKG?

V primeru, da je pri pacientki izmerjena kostna masa normalna, je na kontrolno meritev vabljena čez pet let. V primeru manjšega upada kostnine, torej blage osteopenije, sledi pregled čez tri leta. Če je kostna masa že močneje znižana, tako da so vrednosti tik pod mejo za osteoporozo, pa svetujemo kontrolo čez eno do dve leti.

Ob odkritju osteoporoze je kontrola leto dni po začetku jemanja zdravil nujna, da se prepričamo o učinku zdravljenja. Če se stanje izboljšuje, sledi naslednja kontrola po dveh letih. Ob poslabšanju s posebnimi krvnimi preiskavami izključimo druga obolenja, ponovno pa merimo kostnino čez pol leta, najkasneje čez leto dni.

 

Ali lahko nekdo, ki je imel potrjeno osteoporozo, ozdravi? Je morda potrebno doživljenjsko jemati zdravila?

Že na začetku svoje, sedaj kar večletne prakse sem videvala, da pri mnogih pacientih ob rednem jemanju zdravil izmerimo izboljšanje, celo prehod iz osteoporoze v osteopenijo, čeprav naj bi veljalo, da je ta bolezen neozdravljiva. To je pogosto pri pacientkah, pri katerih so bile izmerjene vrednosti le malo čez postavljeno mejo –2,5.

V takih primerih je zdravljenje mogoče za leto dni prekiniti, vendar je treba z letnimi kontrolami stanju slediti zaradi morebitnega ponovnega poslabšanja. Pri ženskah, ki so že utrpele osteoporozni zlom, pa naj bi bilo zdravljenje dolgotrajno. Z antiresorbcijskimi zdravili lahko preverjeno varno zdravimo deset let.

 

Kaj če se stanje slabša?

Ob poslabšanju mineralne kostne gostote kljub rednemu jemanju zdravil poskušamo s pogovorom ugotoviti, kaj je povzročilo spremembo (neredno jemanje zdravil, težave ob tem, spremembe v pacientovem načinu življenja, manj gibanja, slabša prehrana, kajenje, uživanje alkoholnih pijač...). Ponovno se opravijo usmerjene krvne preiskave, ki izločijo morebitna obolenja, ki lahko pomembno vplivajo na kostno premeno (malabsorbcija, plazmocitom, hipertiroza, hiperparatiroidizem...), preveri se lahko tudi kostne markerje, ki so kazalec stopnje kostne premene. Če je tudi kontrolna meritev čez leto dni znova slabša ali se pojavi celo osteoporozni zlom, je potreben pregled pri endokrinologu.

 

Ali je po vaših izkušnjah dejstvo, da je meritev MKG v Sloveniji samoplačniška, visoka ovira na poti zagotavljanja zdravljenja osteoporoze vsem ogroženim skupinam ljudi?

Cena meritve je v primerjavi s ceno stroškov zdravljenja zanemarljiva. Glede na to, da je prva meritev smiselna pri 55. letih, menim, da si jo lahko privošči marsikatera ženska.

Res pa je, da standard drsi navzdol in da je za ljudi s skromnimi prihodki to lahko problem. Veljalo bi razmisliti in predlagati, da bi Zavod za zdravstveno zavarovanje plačal prvo meritev vsaki ženski po 55. in moškemu po 70. letu. Ob ugotovljeni osteoporozi pa bi bilo treba zagotoviti tudi plačilo kontrolne meritve enkrat na dve leti za sledenje učinkov zdravljenja.

 

Moje zdravje št. 02 / 4. oktober 2005