Po navadi to traja le nekaj sekund. Znano je, da so ti pojavi pogostejši pri najstnikih in mlajših ljudeh, med starejšimi pa se pojavljajo zlasti zaradi utrujenosti, stresa ali preobremenjenosti. Obstaja tudi pojav, nasproten omenjenemu, ko ljudje znane obraze ali mesta obravnavajo kot povsem nove, kot jih ne bi videli še nikoli prej.

Izraz déjà vu, ki v francoščini pomeni »že videno«, je prvi uporabil francoski zdravnik Émile Boirac leta 1876. Večino 20. stoletja so psihiatri zagovarjali freudovsko razlago tega pojava. Déjà vu je poskus, da bi v spomin priklicali tisto, kar je že davno pozabljeno. Po tej teoriji neprijeten dogodek potlačimo v spomin in pozabimo nanj, kasnejši podobni dogodki pa v naš spomin prikličejo zgolj neko nejasno podobnost, medtem ko ostane prava vsebina spomina naši zavesti prikrita.


Mnogi, ki so izkusili tak déjà vu občutek, so prepričani, da gre prav poseben mističen fenomen, ki je dokaz preteklih življenj in reinkarnacije duš. Ker človeka vodita logična misel in jasna zaznava neposredno pred doživljajem in po njem, je po njihovem edini verodostojen razlog za nenavadno vmesno stanje poseg neke paranormalne sile. Znanstveniki nasprotno se s tovrstnimi laičnimi domnevami ne morejo sprijazniti, zato že vrsto let iščejo fizične vzroke tega pojava. Raziskovanje se je večkrat izkazalo za neuspešno, kajti občutek déjà vu človeka vselej spreleti nepričakovano. Ker ga torej ni mogoče predvideti, so se znanstveniki pri svojem delu prisiljeni zanašati zgolj na spomin ljudi. Kljub vsemu so zbrali dovolj informacij, da lahko že nekoliko bolj jasno opredelimo, kaj občutek nečesa že videnega je in od kod izhaja.

Ne gre za halucinacije

Predvsem moramo razločevati med občutkom déjà vu in drugimi nenavadnimi zaznavnimi izkušnjami. Pri tem pojavu imamo občutek, da smo nekaj na videz novega že doživeli, vendar ne gre za halucinacijo oziroma zaznavanje vidnih, slušnih ali drugih občutkov, ki jih sproža neravnotežje v možganih bodisi zaradi mentalne bolezni bodisi zaradi uživanja mamil. Prav tako ne gre za lažne spomine, ki se pojavijo pri shizofrenikih in trajajo tudi do več ur.

Z déjà vu občutki se srečujejo zlasti pacienti, ki bolehajo za epilepsijo, ki izvira iz senčnega režnja. Neki mlajši Japonec je bil na primer prepričan, da nenehno podoživlja nekaj let svojega življenja in zakona. Odločen, da izstopi iz začaranega kroga, je večkrat poskušal storiti samomor. Njegov primer se jasno razlikuje od primerov déjà vu občutkov. Epileptik namreč trdno verjame, da so njegove izkušnje identične neki situaciji iz preteklosti, medtem ko pri déjà vu občutkih oseba hitro prepozna, da gre zgolj za iluzijo.

Anketa, ki jo je pred nekaj leti izvedlo 220 študentov Univerze Martina Luthra iz Halle-Wittenberga v Nemčiji, je pokazala, da se je kar 80 odstotkov anketiranih po izkustvu déjà vu situacije lahko spomnilo izvirnega dogodka, na katerega so sicer že pozabili. S to raziskavo so kognitivni psihologi postali bolj pozorni na nezavedne procese spominjanja. Gre za stvari, na katere smo že zdavnaj pozabili, ne pa tudi povsem izbrisali iz možganov, spomina nanje pa kljub vsemu ne moremo obnoviti zavestno. Če na primer na bolšjem sejmu zagledate staro omaro, ki se vam zdi nenavadno znana in domača, obstaja precej velika verjetnost, da ste pozabili, da so imeli vaši stari starši, ko ste bili še otrok, v svojem stanovanju enako omaro.

Sorodna teorija pravi, da zaznavamo kakšno osebo, kraj ali dogodek kot znan, ker smo v zgodnjih letih svojega življenja izkusili delni pogled na situacijo, četudi je šlo za drugačen kontekst. Morda so vas kot otroka starši nekoč peljali na bolšji trg, kjer je nek poulični prodajalec prodajal kuhinjske omare, po zraku pa se je širil značilen vonj. Danes, po mnogih letih, ste ta vonj nekje ponovno zaznali in se posredno spomnili tistega dne, omare, prodajalca ali kakšne druge podrobnosti. En sam element, ki se iz preteklosti prenese v sedanjost in ki ga le delno zavestno zaznamo, lahko sproži občutek domačnosti.

Pomanjkljiva pozornost

Razlage, ki se naslanjajo na nezavedno predelovanje informacij, odgovornost za nastanek déjà vu občutkov pripisujejo pomanjkanju pozornosti. Primer. Ko vozite v prometnem zamašku, se v glavnem osredotočate na promet. Neka starejša gospa stoji na pločniku, vi jo sicer vidite, toda v resnici se ne zavedate njene prisotnosti. Ko se ustavite pred rdečo lučjo na semaforju, imate nekaj več časa za opazovanje okolice. Takrat ponovno zagledate gospo, kako težko stopa čez prehod za pešce, opirajoč se na palico, in prizor se vam nenadoma zazdi zelo znan, čeprav ne verjamete, da ste ga že kdaj videli. Prvi podobi ženske, ki ste jo zaznali v stanju nepozornosti, je sledila druga, ko ste postali nanjo pozorni. Ker ste prvo informacijo prejeli brez zavestne pozornosti le nekaj trenutkov prej, jo vaši možgani zmotno razumejo kot informacijo iz dolgoročnega spomina.

Obstajajo empirični dokazi, ki podpirajo teorijo pomanjkljive pozornost. Leta 1989 so v raziskovalni skupini pod vodstvom psihologa Larryja L. Jacobyja, zdaj zaposlenega na Washingtonski Univerzi, zbrali skupino ljudi in jim za trenutek pokazali neko besedo na zaslonu, vendar tako bliskovito, da udeleženci niso mogli zavestno razpoznati, da gre za besedo. Kljub vsemu je center za vid v možganih vidni vtis prepoznal. Kasneje je Jacoby udeležencem poskusa pokazal isto podobo še enkrat, tokrat za dalj časa, in večina je trdila, da so besedo že videli. Nezavedna obdelava kratkotrajnih dražljajev potemtakem omogoča hitrejšo zaznavo kasnejših sorodnih dražljajev.

V zgodnjem 20. stoletju je Gerard Heymans, začetnik psihologije na Nizozemskem, šest mesecev preučeval 42 študentov. Ti so po vsakem déjà vu izkustvu izpolnili kratek anketni vprašalnik. Na podlagi obdelave rezultatov je Heymans sklepal, da so za tovrstne déjà vu iluzije najbolj dovzetni posamezniki, ki so nagnjeni k nihanju razpoloženja ali apatiji, pa tudi tisti z nerazvitimi delovnimi navadami. Drugi raziskovalci so v to skupino prišteli še preutrujene in zaradi stresa preobremenjene posameznike.

Neodvisna raziskava, ki so jo pred kratkim izvedli v Halle-Wittenbergu, je izpostavila podatek, da je kar 46 odstotkov v raziskavo vključenih študentov trdilo, da so občutek déjà vu doživeli v povsem sproščenem stanju, tretjina jih je bila celo srečna. Nekateri znanstveniki sklepajo, da so v ozadju takšnih zaznav predvsem preobremenjenost in napetost, še verjetneje pa utrujenost in pomanjkanje pozornosti. Novejše raziskave celo izpostavljajo, da je pojav značilen za ljudi, ki pogosto fantazirajo in sanjarijo.

Zamudna zaznava

Razumevanje nevrološke podlage občutkov, da smo nekaj že doživeli, bi znanstvenikom precej olajšalo raziskovanje vzrokov tovrstnih pojavov. Toda povezave z živčevjem so le delno dognane. Dolgo časa priljubljena teorija je trdila, da je vzrok za déjà vu občutek zamudno prenašanje živčnih dražljajev v našem telesu. Ko zaznavamo, informacije iz različnih živčnih vlaken vstopajo v zaznavne centre velikih možganov in se tam spojijo, da ustvarijo skladen vtis. Logično je, da bi kakršna koli zamuda v prenosu informacij povzročila zaznavno zmešnjavo in s tem déjà vu občutek.

Leta 1963 je Robert Efron preverjal veljavnost tega stališča. Z eksperimentalnim delom svoje raziskave je dokazal, da je senčni reženj leve polovice možganov odgovoren za točno razvrščanje podatkov. Odkril je tudi, da leva hemisfera prejema signale preko vidnih poti dvakrat, ločeno zgolj z nekaj milisekundami – prvič neposredno, drugič pa v ovinku preko desne hemisfere. Če bi zaradi kakršnega koli razloga v prenosu preko desne hemisfere prišlo do zamude, bi levi senčni reženj takoj zaznal to časovno neusklajenost in vidno sliko obravnaval kot nekaj, kar se je že zgodilo.


Efronovo teorijo dvojne zaznave bo treba še dokazati ali ovreči, toda za zdaj so njegova spoznanja o pomenu senčnih režnjev za nastanek zmotnih zaznav videti še najbolj utemeljena in prepričljiva. Ljudje, ki imajo poškodovan prav ta del možganov, namreč doživljajo pogoste déjà vu občutke. Enako je s tistimi, ki bolehajo za epilepsijo, ki izvira iz senčnih režnjev in imajo intenzivne halucinacije, s katerimi podoživljajo dogodke iz preteklosti. Nekateri raziskovalci na podlagi takšnih spoznanj sklepajo, da občutek déjà vu ni nič drugega kot kratki stik v naših možganih.

Pri ustvarjanju občutka že videnega sodelujejo številna področja naših možganov. Odtujenost od okolja in samega sebe, izguba občutka za čas in druga čustva, ki jih takšno doživetje sproži, kažejo na to, da gre za zelo zapleten proces. Ko se pojavi občutek déjà vu, za trenutek podvomimo v resničnost. Za znanstvenike pa so prav takšni majhni izpadi neprecenljiva priložnost za raziskovanje naše zavesti. Preučevanje pojava déjà vu bo morda v prihodnosti pojasnilo ne le, kako nas spomini lahko zavedejo, ampak tudi, kako naši možgani ustvarjajo skladno podobo realnosti.

 

Moje zdravje št. 02 / 4. oktober 2005