Soparna poletna vročina. Gospod M. sedi ob svojem bazenu in zre v mrzlo vodo. »Le kaj bi lahko bilo boljše kakor osvežilen potop?« pomisli. Skoči na glavo in nekajkrat močno zamahne. Nato obmiruje. Izdihne, potone na dno in se zastrmi naravnost gor. »Utapljam se,« se zaveda in je ob tem popolnoma miren. Ve, da bi z nekaj močnimi sunki dosegel gladino, a tega preprosto ne more storiti. Na srečo ga iz hiše opazuje hči. Steče ven in skoči v bazen, da bi ga rešila. Pogled na hčer zdrami gospoda M. iz otopelosti, da se ravno v trenutku, ko priplava do njega, požene nad gladino in hlastno zajame zrak. Pozneje pripoveduje: »Ne vem, kaj mi je bilo. Preprosto se mi ni dalo več plavati.«

Kaj se je dogajalo z možgani gospoda M. v sekundah, ko se je utapljal? Kako je lahko tako nenadoma izgubil željo po delovanju, celo do te mere, da bi si rešil življenje? Francoska nevrologinja Dominique Laplane je pojav opisala že leta 1981 in ga poimenovala sindrom PAP ali izguba duševne samoaktivacije. Pozneje so ga opredelili kot motnjo motivacije. Odtlej je znano, da poškodbe določenih predelov možganov povzročajo izgubo motivacije in zmožnosti odločanja. Prizadeti postanejo opazovalci lastnega življenja. Ob preučevanju njihovih možganov raziskovalci začenjajo spoznavati, kako se v nas poraja volja.

Ko volja zamre

Ljudje s sindromom PAP so kakor opremljena in urejena hiša, v kateri je vse na svojem mestu; prostori so docela in okusno opremljeni, električni vodi brezhibni, žarnice nove, a v sobah je tema. Tokokrog se ne sklene zaradi enega samega mesta, kjer iskra ne preskoči – odpovedalo je stikalo. Stikalo, ki prižiga luč zavedanja in delovanja pri ljudeh, je volja.

Najočitnejši simptom sindroma PAP je ravno popolno pomanjkanje motivacije. Če so bolniki prepuščeni sami sebi, ure ali dneve najraje samo ždijo. Prihodnosti ne načrtujejo. Konjički jih ne zanimajo več. Malodušje si podredi celo njihove osnovne potrebe. Žena gospoda M. je povedala, da bi njen mož umrl od gladu, če tega ne bi preprečila, ne da bi enkrat samkrat potožil, da je lačen. Neko dekle je za več ur obsedelo pod žgočim soncem in dobilo opekline druge stopnje. Vročino je sicer čutila, a se ni zmogla umakniti pred soncem ali se zaščititi. Lakote in bolečine ti bolniki ne občutijo, ker nimajo volje, da bi se odzvali.

Zamiranje volje

Sindrom PAP postavlja pomembno vprašanje, s katerim se danes spopadajo raziskovalci: kako se poraja motivacija, ki narekuje ravnanje? Bolniki ne upoštevajo niti za preživetje potrebnih notranjih signalov niti moralnih in družbenih zahtev, to je višjih motivacijskih vidikov. Poleg tega si sebe niso sposobni zamišljati v kakršni koli viziji prihodnosti in ne zmorejo razumeti posledic svoje nedejavnosti.
Skrivnost je začelo razkrivati slikanje z magnetno resonanco. Dognano je, da je vzrok sindroma PAP akutna bolezen, ki je prizadela določeno območje bazalnih ganglijev oziroma možganskih jeder globoko v možganih. To so na primer tumorji oziroma pomanjkanje kisika zaradi neprehodnosti krvnih žil ali zastrupitve z ogljikovim monoksidom.

Možganska jedra so dolge tanke tvorbe, povezane s čutili in območji za motoriko. Povezana so tudi s čelnima režnjema, kjer potekajo reševanje problemov, načrtovanje in odločanje. Jedra in režnja skupaj usmerjajo motivacijo in tako posameznikovo voljo. Študije z magnetnoresonančnim slikanjem kažejo, da pri mnogih bolnikih s sindromom PAP čelna režnja ne delujeta pravilno. Pri reševanju miselnih nalog je ta njihov del možganov znatno manj dejaven kakor pri zdravih ljudeh.

Odrazi praznine

Kaj se dogaja v glavah teh bolnikov? O čem premišljujejo? Pogost odgovor obolelih je: »Nič.« Pa je to sploh mogoče – biti popolnoma buden in ne razmišljati o čemer koli tudi po več ur? Očitno da, saj bolniki na splošno opisujejo svoje duševno stanje kot praznino.

Sedemdesetletna učiteljica, nekdaj polna življenja, je takole opisala svoj odziv na nečakovo smrt: »Tragično je, a prej bi me popolnoma uničilo, zdaj pa se me komaj dotakne.« Bolniki prepoznavajo situacije kot žalostne ali vesele, a žalosti oziroma veselja niti ne občutijo niti ne izražajo več. Pri nekaterih se razvijejo obsesivne vedenjske motnje, kot sta nenehno prižiganje in ugašanje luči oziroma televizije. Bolnik se, medtem ko leži v postelji, ne more odvrniti od preštevanja plošč na stropu. Včasih spravlja ljudi okoli sebe v slabo voljo z verbalnimi tiki, na primer z nenehno uporabo zmerljivk. Vzrok teh nesmiselnih vzorcev ni znan. Morda si um tako prizadeva zapolniti duševne praznine.

Informacijski obvod

Naše odločitve o tem, ali se bomo odzvali na zunanje in notranje dražljaje, poraja posebno živčno spletišče, imenovano limbični obroč (levo). Informacije o zaznavi potujejo v več delov možganskega limbičnega sistema (vijoličasto). Tu se podatki ovrednotijo na čustveni ravni in ugotovitve (oranžna) se pomaknejo skozi možgansko jedro do girusa cinguli. Od tam prispejo v čelni reženj, ki oblikuje odločitev. Spletišče osnovnih živčnih vozlov deluje kakor stikalo, ki odloča, ali naj čelni reženj deluje ali ne.

Pri bolnikih s sindromom PAP je limbični obroč poškodovan; možganska jedra ne prenašajo informacij do čelnega režnja in ta se brez vnesene informacije ne more odločiti za delovanje. Bolniki se zmorejo odzvati, kadar so neposredno nagovorjeni; jezikovna informacija preskoči z wernickovega območja (enega od možganskih centrov za jezik) naravnost v čelni reženj (rdeča puščica), pri čemer obide limbični obroč.

Možganska jedra delujejo kakor stikalo, ki lahko vključi ali izključi našo željo po delovanju. Tudi če je zveza med strukturami poškodovana, se lahko bolniki s sindromom PAP še vedno odzivajo na zunanje dražljaje, kot so hčerin obraz ali ženin ukaz, zato ker je na motivacijo mogoče vplivati še drugače. Čelna režnja lahko denimo neposredno aktivirata določena območja možganske skorje, med njimi centre za jezik, ne da bi informacija potovala po limbičnem obroču.

Pomoč le od zunaj

Bolniki s sindromom PAP se prebudijo šele ob zunanjem dražljaju. Tedaj lahko enako kot prej opravljajo vse kompleksne dejavnosti. Pogosto niso zgovorni, a ko jim postavimo neposredno vprašanje, razumno pojasnijo svoje nenavadno ravnanje. Ob spodbudi, naj ne odnehajo, uspešno opravijo tudi inteligenčne in spominske teste. Žal zunanji dražljaji zaležejo le začasno in bolniki kaj kmalu spet obmolknejo ter njihova volja zamre.

Sindrom PAP je razmeroma redek, zato je pomoč tem ljudem slabo raziskana. Ni še znano, ali bi utegnila pomagati nekatera psihotropna zdravila. Opazovalcem simptomov se morda zdi, da oboleli bolehajo za depresijo. Večina bolnikov, kot na primer gospod M., pa ne toži zaradi brezvoljnosti. Zato torej mogoče niso depresivni v kliničnem smislu ali se ne odzivajo na običajne antidepresive.

Najbrž je težko pomagati bolnikom s simptomi, ki so posledica možganske poškodbe, kot je kap, dokler medicina ne bo dognala, kako jo pozdraviti. Bolj se je treba posvetiti raziskovanju načinov za lajšanje motenj motivacije. Tako kot kdaj bolnikom z duševnimi težavami je pomoč medicine bolnikom s sindromom PAP skromna. Njihovim družinam in prijateljem preostane le malo več od tega, da nepretrgoma spodbujajo svoje bližnje.

 

Moje zdravje št. 01 / 6. september 2005