Med vzroki so pomembni tako podedovane značajne lastnosti kot vzgojni vplivi, med katerimi omenjajo kaotično nepredvidljivost s hudim čustvenim zanemarjanjem otroka ali spolno in fizično zlorabo ter odraščanje v nefunkcionalnih družinah (kjer je mati pogosto depresivna, očeta pa že davno ni). Ameriški avtor Akiskal meni, da je mejna motnja predvsem varianta motenj razpoloženja. Pri mladih je motnja podobna krizi odraščanja; dve leti kasneje jih le še tretjina izpolnjuje kriterije za to diagnozo.

Kaplanov učbenik psihiatrije govori o enem do dveh odstotkov prizadetih med prebivalstvom in dvakrat večji pogostosti pri ženskah kot moških. Neravnovesje med spoloma lahko razložimo tudi s tem, da so mnogi od alkohola odvisni moški najbrž nediagnosticirane žrtve mejne osebnosti; alkohol torej služi kot nekakšen neprepoznan ventil.

Viharni in impulzivni

Osebe s to motnjo dajejo vtis, kot bi bile nenehno v krizi. Razpoloženje pri njih močno niha: včasih so dostopni za razumen pogovor, v naslednjem trenutku povsem potrti. Njihovo vedenje je zelo nepredvidljivo. Pogosto se samopoškodujejo: prerežejo si kožo v zapestju, da bi opozorili na svojo stisko ali se izognili neobvladljivim čustvom, ki jih preplavljajo. Ne prenesejo samote; da bi se ji izognili, nenehno iščejo prijateljstva ali bežne (tudi promiskuitetne) partnerske zveze. Huda impulzivnost (pomeni, da hitro in nepremišljeno odreagirajo) vse skupaj še dodatno zapleta. Imajo viharne medosebne odnose. S tako imenovano cepitvijo vse ljudi okoli sebe nespravljivo delijo na dobre ali slabe. Poleg tega pri njih niso redke niti bežne psihotične epizode.


Nekateri najpomembnejši znaki motnje so:
- obupni napori, da bi se izognili izgubi osebe, ki jo imajo radi;
- napeti medosebni odnosi, ker svoje bližnje skrajno idealizirajo ali skrajno razvrednotijo;
- pretirano zapravljanje, promiskuitetno spolno vedenje, pretirana ješčnost, zloraba psihoaktivnih snovi;
- ponavljajoče se samomorilno vedenje in samopoškodbeno vedenje;
- labilnost razpoloženja z intenzivnimi, običajno nekaj ur trajajočimi obdobji razdražljivosti ali tesnobnosti;
– izbruhi besa in ponavljajoči se fizični konflikti.


Psihiatri v Sloveniji motnjo diagnosticirajo zelo različno; večina najbrž zelo redko ali sploh ne. Med pregledanimi pacienti, ki so vsaj enkrat dobili to diagnozo, jih je imelo po moji oceni le 37 odstotkov dejansko mejno (borderline) motnjo. V 20 odstotkih je bila bolezen shizofrenija, v 7 odstotkih je šlo za manično-depresivno motnjo, v preostalih primerih za pa katero drugo motnjo. Razloge za to gre iskati tudi v tem, da v primeru ne povsem jasne klinične slike psihiatri pogosto uporabijo diagnozo mejne osebnosti predvsem zaradi manjše stigmatizacije bolnika.

Nad motnjo s psihoterapijo in zdravili

Na internetu najdemo celo goro knjig in člankov o tej temi, pišejo tako strokovnjaki kot pacienti. Med bolj znanimi knjigami sta Sovražim te - nikar me ne zapusti ali Ustavite hojo po jajčni lupini. Prisotne so življenjske zgodbe pacientov, literarni izdelki (predvsem pesmi) ipd. Priloženi so tudi obsežen seznam uporabljanih zdravil, navodila za terapijo Ameriškega psihiatričnega združenja, seznam terapevtov ipd.


Uporabljamo skoraj vsa sodobna psihiatrična zdravila, nekatera resda v blagih odmerkih: antidepresive, stabilizatorje razpoloženja (litij in antiepileptike), blage odmerke antipsihotikov ter benzodiazepinska pomirjevala.

Ker so pacienti običajno zgovorni in radi analizirajo svojo duševnost, je motnja idealna za psihoterapije različnih tehnik, od vedenjsko-kognitivnih, realitetnih, družinskih in partnerskih do gestalt in razvojne psihoanalize. Najbolje bi bilo, če bi pacient sam izbral, katera mu ustreza - le da potem eno samo življenje najbrž ne bilo dovolj (nekatere so namreč precej dolge, tudi več let).

Čustvena hemofilija

Osebnostno mejni trpi za neke vrste čustveno hemofilijo: nima mehanizmov »strjevanja čustev«, ki so potrebni, da bi krotil svoje izbruhe. V življenju gre za to, ali najde nekoga, ki ga ima rad, ga spoštuje in želi živeti z njim, ali ne. Vlogo igrajo tudi medsebojno razumevanje, družina in otroci, pa seksualno ujemanje ipd. Nedvomno so ti ljudje žrtve svojega razpoloženja, s katerim mučijo sebe in svoje najbližje - ali jim delajo življenje zanimivo.

Osebnostno mejni včasih funkcionira kot parazit, ki na koncu uniči osebo, s katero živi (zgodba o škorpijonu in žabi, ki ga nese čez vodo). Če pa se nauči sodelovati z drugimi, lahko vsi zaživijo bolj srečno in zadovoljno. Če nič drugega, nas mejna osebnost spominja na to, da je črta med normalnim in patološkim včasih zelo tanka. Do neke mere vsi kažemo simptome mejne osebnosti, vendar ne toliko, da bi to obvladovalo naše življenje. Preko nje se soočamo z našimi najnižjimi instinkti in najvišjimi potenciali – ter težko cesto, ki jo moramo prehoditi od enega do drugega.
 

Moje zdravje št. 02 / 4. oktober 2005