Naj si za opis depresije sposodim besede Elizabeth Wurtzel, ki je leta 1994 v svoji knjigi Prozac Nation zapisala: »Nekega jutra se zbudiš in se bojiš, da boš moral živeti … Depresija nima zveze z življenjem: v življenju je žalost, je bolečina in je trpljenje, kar je v nekem obdobju običajno – neprijetno, a običajno. Depresija pa je nekaj povsem drugega, ker vključuje popolno odsotnost: odsotnost čustev, odsotnost odzivov, odsotnost zanimanja. Bolečina, ki jo občutiš pri depresiji, je poskus Narave, da bi zapolnila to praznino.« Z namenom, da bolje spoznamo pasti depresije in povezave, ki jo ima s samomorom, tokrat k pogovoru tik po predavanju na temo depresije in samomora ob »evropskem dnevu depresije« povabim kar skupino raziskovalk Družbenomedicinskega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, doc. dr. Lilijano Šprah, univ. dipl. psih., Tatjano Novak, univ. dipl. psih., in Natašo Sedlar, univ. dipl. psih.

 

Od leve: Nataša Sedlar, Lilijana Šprah, Tatjana Novak

 

Na predavanju v skupnem kontekstu omenite depresijo in samomorilnost. Kako pogosto sta povezani?


Šprah, L.: »Strokovnjaki ocenjujejo, da je pri posameznikih, ki samomor izvršijo, verjetnost prisotnosti duševne motnje skoraj 90-odstotna. Med duševnimi motnjami pa je najpogosteje prisotna ravno depresija, ki naj bi spremljala kar dve tretjini samomorov. Pri tem velja izpostaviti, da so še posebej samomorilno ogrožene osebe z neprepoznano in nezdravljeno depresijo. Ob aktualnih demografskih smernicah starajočega se prebivalstva pa prihaja vse bolj v ospredje tudi problematika samomorilnega vedenja pri starejših. Statistični podatki za Slovenijo namreč kažejo, da se uvrščamo v sam svetovni vrh po številu samomorov na leto na 100.000 ljudi pri osebah, starejših od 65 let. Zato bo treba v prihodnje posvetiti več pozornosti tej problematiki ravno v tej starostni skupini, saj pravzaprav sodi med najbolj ogrožene skupine prebivalstva glede samomorilnega vedenja v Sloveniji.«

 

Je samomorilna oseba vedno predhodno tudi depresivna?


Sedlar, N.: »Samomorilno vedenje pogosto spremljajo depresivni znaki, kot so: žalostno in depresivno razpoloženje, otopelost, razdražljivost, občutki krivde in manjvrednosti, pomanjkanje energije, izguba veselja in zanimanja za dejavnosti, ki so posamezniku prej predstavljale zadovoljstvo, itn. Samomor se lahko posamezniku zdi edina rešitev za dolgotrajnejšo stisko, ki spremlja depresijo, in je povezana z doživljajem občutkov brezupa in nerešljivosti problema. Vendar pa je treba poudariti, da depresivna motnja ni nujno vedno prisotna pri samomorilnih posameznikih. Torej, oseba lahko stori samomor, ne da bi bila predhodno depresivna, obenem pa velja tudi, da je posameznik lahko depresiven in nima samomorilnih teženj.«


Kako dobro sploh prepoznavamo oba pojava?


Sedlar, N
.: »Čeprav v Sloveniji vsako leto približno 100.000 ljudi zboli za depresijo, pa po nekaterih podatkih samo 25 % ljudi dobi pravilno diagnozo. Tu bi se dalo še veliko narediti, ne samo s stalnim izpopolnjevanjem strokovnega osebja za prepoznavanje in zdravljenje depresije, ampak tudi z izobraževanjem javnosti o tipičnih in atipičnih znakih depresije, pomoči, ki je na voljo, in destigmatizaciji depresije ter duševnih motenj širše. Posameznik lahko z večjo verjetnostjo prepozna depresijo pri sebi ali bližnjem, če ima na voljo različne vire informacij (informativne zloženke, internet, knjige idr.), in tudi, če ima že predhodno izkušnjo z depresijo pri sebi ali v družini. Podobno imata pomembno vlogo pri prepoznavanju, kdaj je nekdo samomorilno ogrožen, izobraževanje in seznanjanje strokovnih delavcev ter širše javnosti. Poleg pozornosti na znake depresije smo pri bližnjem lahko pozorni na znake, s katerimi nakazuje na samomorilne težnje. To so besede kot »ne morem več ...«, »nima smisla ...«, »bolje bi jim bilo brez mene«, spremenjeno obnašanje, ki sicer ni značilno za osebo (npr. prej urejena oseba se začne zanemarjati ali prej družabna oseba, ki se začne umikati v samoto, je obupana, jokava itn.), ter dejanja, s katerimi oseba kaže na poslavljanje (npr. oseba hoče poravnati vse račune, postane pretirano skrbna, vrača malenkosti, se poslavlja od bližnjih ali piše oporoko). Močno je usidrano predvsem prepričanje glede tega, da si nekdo, ki govori o samomoru, ne bo vzel življenja. To prepričanje je napačno, saj ljudje z govorjenjem o samomoru pogosto ne iščejo samo pozornosti ali manipulirajo z okolico, ampak želijo pomoč in je ne znajo poiskati na drugačen način.«


Bi lahko z boljšim prepoznavanjem depresije preprečili številne samomore?


Šprah, L
.: »Prepoznava in odpravljanje dejavnikov, ki povečujejo tveganje za razvoj samomorilnega vedenja, sta ključnega pomena pri preprečevanju samomora. In ker je samomorilno vedenje pogosto zaplet duševne motnje, največkrat depresije, prepoznavanje in zdravljenje le-te seveda pomembno prispeva k zmanjšanju števila samomorov. Seveda pa se je treba zavedati tudi nekaterih omejitev stroke v tem smislu. Ustrezno prepoznavanje in zdravljenje pa še ne pomenita zagotovila, da je pri posamezniku tudi popolnoma odpravljena samomorilna ogroženost. Namreč, nekaterim osebam kljub ustrezni obravnavi ne bo mogoče preprečiti samomorilnega dejanja.«


Kateri so dejavniki tveganja za depresijo?


Novak, T.: »Lahko gre za prirojeno občutljivost za motnje razpoloženja – potem govorimo o genetskih dejavnikih, ki pa sami po sebi niso dovolj, da posameznik zboli za depresijo. Depresija se bolj verjetno pojavi, če so prisotni tudi drugi dejavniki tveganja, ki jih lahko na splošno razdelimo v tri skupine. Psihološki, nadzora nad življenjskimi situacijami, pesimističen pogled na svet, potem so tu še socialni dejavniki, kot so na primer slabi medosebni odnosi in komunikacija z bližnjimi, pomanjkljiva socialna mreža, težke socialno-ekonomske razmere, in biološki dejavniki, kot so na primer dolgotrajno uživanje prepovedanih psihoaktivnih snovi, težje poškodbe in kronične telesne bolezni (npr. sladkorna bolezen, rak). Vsi našteti dejavniki lahko sprožijo depresijo, skupno pa jim je to, da pri posamezniku vzbudijo občutek, da je izgubil nekaj pomembnega.«


Kaj pa za samomor?


Sedlar, N.: »Pomembno je vedeti, da gre pri samomoru vedno za več dejavnikov, ki se pojavljajo hkrati, se med seboj prepletajo in krepijo. Izhajajo iz značilnosti posameznika (npr. prisotnost duševne bolezni, zloraba alkohola in drog, starost, način reševanja težav, osamljenost, slabo socialno omrežje, brezposelnost, slab socialno-ekonomski položaj) in iz značilnosti njegove družine (pojavljanje samomorilnega vedenja v družini, zlorabe, konflikti) ter značilnosti širšega okolja (gospodarski položaj, značilnost naroda, mediji). Samomora torej ne moremo poenostavljeno razlagati in zanj iskati enoznačnih vzrokov. Tudi kadar samomorilno dejanje sledi hudemu, stresnemu dogodku (npr. izguba bližnjega, prepir itn.), je ta dogodek navadno le sprožilni dejavnik. Na odločitev namreč navadno vpliva več dejavnikov, večina posameznikov pa o samomoru razmišlja že dolgo pred dejanjem.«


Nakazali ste tudi poti iz ene in druge … kakšne so te učinkovite poti?


Novak, T
.: »Kot najučinkovitejša se je do zdaj pri blagi in zmerno izraženi epizodi depresije izkazala kombinacija zdravljenja z antidepresivi in s psihoterapijo. Z vidika uspešnosti zdravljenja depresije so najbolj raziskane kognitivno-vedenjska psihoterapija, psihodinamska terapija in terapija medosebnih odnosov. Druge oblike psihoterapije so manj raziskane, čeprav to še ne pomeni, da niso uspešne pri odpravljanju depresije. Če je epizoda depresije huda, je zdravljenje z zdravili nujno. Kadar se depresija ne odziva na zdravljenje z antidepresivi, obstajajo še druge učinkovite biološke metode zdravljenja, kot so: elektrokonvulzivna terapija, neposredna stimulacija določenih možganskih področij in transkranialna magnetna resonanca, ki pa se pri nas za zdaj ne izvajajo. Pogosto je pri nas prisoten strah, da bomo osebo s spraševanjem o samomoru napeljali na misel, da si vzame življenje. Pomembno se je zavedati, da tistega, ki o samomoru ne razmišlja, z vprašanjem ne bomo napeljali k odločitvi. Za tistega, ki o tem razmišlja, pa bo lahko pogovor predstavljal možnost, da se nekomu zaupa in začne iskati rešitve za svoje težave. Pomembno je, da v stiski nismo sami; v trenutkih, ko ne najdemo izhoda iz situacije, poiščemo pomoč bližnjih ali strokovnjakov. Pomembno je tudi, da oporo nudimo bližnjim, za katere se nam zdi, da so v stiski, in jih spodbujamo, da čim prej poiščejo pomoč. Pomoč je mogoče poiskati pri osebnem zdravniku, psihologu, pri psihiatru, med akutno stisko pa tudi pri dežurni zdravniški službi. V stiski se je mogoče obrniti tudi na reševalno službo (telefonska številka 112), klic v duševni stiski (01 520 99 00 med 19. in 7. uro), zaupna telefona Samarijan in Sopotnik s skupno telefonsko številko 080 116 123 (na voljo je 24 ur dnevno) ali na TOM, telefon za otroke in mladostnike 080 12 34 (med 12. in 22. uro).«


Povejte kaj več o alternativnih oblikah zdravljenja depresije.


Novak, T
.: »K alternativnim oblikam zdravljenja sodijo zdravstveni pristopi, ki jih konvencionalna zahodna medicina ne vključuje in katerih primernost za zdravljenje depresije je premalo raziskana oz. njihovi učinki za zdaj še niso znanstveno dokazljivi. Vendar pa za nekatere alternativne oblike zdravljenja depresije raziskave dajejo spodbudne rezultate: svetlobna terapija, aromaterapija, ionizacija zraka z negativnimi ioni, joga, sprostitvene tehnike, akupunktura, masaža, uživanje vitaminov skupine B, C, D in E. Zanimivo je, da vpliva čokolade na izboljšanje depresije niso še temeljito raziskali in ga zato za zdaj ne moremo šteti k učinkovitim metodam zdravljenja depresije.«


Naj kaj biti pozorni pri jemanju šentjanževke, ki je menda tudi učinkovita?


Novak, T
.: »Šentjanževka ugodno vpliva na zdravljenje blage in zmerno izražene depresije; načelno ima manj stranskih učinkov kot antidepresivi. Problem pri uživanju šentjanževke pa je v tem, da je težko natančno dozirati njene aktivne učinkovine, kot sta hiperforin in hipericin. Prav tako lahko vodi sočasno uživanje šentjanževke in drugih zdravil do nepredvidenih učinkov, tj. v smeri zmanjševanja ali povečevanja učinkov drugih zdravil. Šentjanževke ni priporočljivo kombinirati z antidepresivi, ker lahko okrepi negativne stranske učinke nekaterih antidepresivov (npr. SSRI, triciklični antidepresivi). Odsvetuje se tudi ljudem z bipolarno motnjo in s shizofrenijo, ker lahko povzroča psihozo ali manijo. Če ima posameznik diagnosticirano depresijo ali pa obstaja sum nanjo, se je bolje posvetovati z zdravnikom, kot pa uporabljati šentjanževko na lastno pest.«


In kako pomembni sta na poti do sebe in iz labirinta teme ustvarjalnost in samorealizacija?


Šprah, L
.: »Ustvarjalnost na različnih področjih (npr. na likovnem, glasbenem, na gibalnem) je pomemben vidik posameznikovega izražanja in spoznavanja sebe ter se pogosto uporablja tudi v terapevtske namene. Čeprav po eni strani psihične motnje lahko močno ovirajo posameznikovo funkcioniranje in njegovo ustvarjalnost, pa seveda ni zanemarljiv tudi nasproten vpliv, ko lahko kreativno izražanje močno oblaži potek psihične motnje in posameznikovo počutje. Zanimivo je, da je imelo in ima presenetljivo veliko ustvarjalnih in nadpovprečno uspešnih ljudi, ki so bili po poklicu pesniki, pisatelji, slikarji, politiki, znanstveniki, katero izmed motenj razpoloženja (bipolarno motnjo ali depresijo). Winston Churchill je na primer svoje epizode depresije poimenoval »črni pes« (black dog). Dosežki teh ljudi nam kažejo, da je mogoče imeti kljub diagnozi depresije ustvarjalno in izpolnjeno življenje.«
 

Kakšno vlogo igra družina v primeru depresije in samomora?


Sedlar, N.: »Družina ima lahko v obeh primerih pozitivno, žal pa tudi negativno vlogo. Delovanje družine, ki se kaže v prekomernem izražanju kritike ali pretirani zaskrbljenosti za družinskega člana in okrnjeni komunikaciji med družinskimi člani, lahko predstavlja tudi enega izmed dejavnikov tveganja za razvoj depresije. Takšno delovanje družine je lahko hkrati tudi vzdrževalni dejavnik depresije, saj raziskave ugotavljajo, da slabi družinski in partnerski odnosi napovedujejo prihodnje epizode depresije za nadaljnjih 5 let. Po navadi se funkcioniranje družine poslabša v akutni fazi in izboljša v fazi okrevanja, ko je tudi najprimerneje vpeljati terapevtsko pomoč v družini, saj z izboljšanjem delovanja družine lahko preprečujemo poslabšanja in ponovitve epizod. Dejavniki, ki izhajajo iz družine, imajo pomembno vlogo pri tveganju za samomorilno vedenje in pri njegovem preprečevanju. Med najodločilnejše dejavnike tveganja sodita duševna motnja staršev in družinska zgodovina samomorilnega vedenja. Izpostavljenost samomorilnemu vedenju lahko pri članih družine vzbuja misel, da je samomor edini način reševanja problemov, mogoče pa je tudi, da druge člane odvrne od samomorilnega vedenja. Preostali pomembni dejavniki, ki izhajajo iz družine, so: konfliktni odnosi, zloraba, nasilje v družini, pomanjkanje pomembnih čustvenih vezi, motnje v komunikaciji in izrazito nizka ali visoka pričakovanja staršev. Po drugi strani pa lahko podpora družine, dobri odnosi in ustrezna komunikacija v družini delujejo kot varovalni dejavnik in lahko z njihovim spodbujanjem samomorilno tveganje pomembno zmanjšamo.«


Kje se pa vloga »reševanja« konča, kje je meja?


Novak, T.: »Če vloge družinskih članov niso razmejene, če v družini ni določene meje med še sprejemljivim in nesprejemljivim vedenjem in se drugi družinski član(i) pogosto pretirano čustveno odziva(jo) in vpleta(jo) v obolelega družinskega člana, gre 'reševanje' tega člana z večjo verjetnostjo tudi v škodo preostalih družinskih članov. Pri preostalih članih se lahko posledično pojavi depresija, izgorelost ali pa svoje težave izrazijo s telesnimi znaki. Treba je poznati svoje meje razdajanja za druge in delovati samozaščitno, kajti le tako lahko ostanemo psihično zdravi in pomagamo drugim po najboljših močeh.«


Kaj nas kot družbo samomor in depresija naučita?


Šprah, L
.: »Če pogledamo širše, depresija zahteva od posameznika, da se umakne vase, saj se po navadi zmanjša ne samo intenzivnost čustvovanja (apatija), ampak se upočasnijo tudi miselni in telesni procesi. Takšna klinična slika depresije lahko predstavlja protiutež današnji družbi, ki narekuje hiter tempo življenja in kjer se posameznika ceni glede na njegovo uspešnost in prodornost. Če depresijo razumemo tudi kot prilagoditveno reakcijo, ki predstavlja obolelemu posamezniku možnost, da se nauči živeti tudi navznoter in ne samo navzven, na novo vzpostavi vrednotni sistem in življenjski slog, mogoče lahko depresivno motnjo razumemo v nekaterih pogledih tudi kot evolucijsko prednost … Depresija in samomor nista enoplastna pojava, žal pa vse prevečkrat v javnosti naletimo na različne zdravorazumske in poenostavljene razlage o njunem vzroku in izvoru. To kaže na to, da so ljudje še vedno sorazmerno slabo seznanjeni s to problematiko. Pri obeh pojavih gre namreč za zapleten preplet bioloških, psihičnih in socialnih obremenitev, ki vsaka po svoje poglabljajo posameznikovo stisko. Večje razumevanje in odprtost družbe do tovrstnih stisk bi gotovo prispevala k zmanjševanju stigme, s katero se srečujejo osebe s težavami v duševnem zdravju in zaradi katere so na veliko področjih izrinjeni na rob družbenega dogajanja.«


Zaupajte mi še, kakšno vlogo igra po vašem mnenju pri razvoju obeh pojavov vedno bolj individualizirana družba?


Novak, T
.: »Individualizirana družba, ki prinaša odtujenost, tekmovalnost in ne nazadnje tudi odgovornost posameznika za svoje psihofizično zdravje, prav gotovo lahko predstavlja dodaten dejavnik tveganja za razvoj depresije. Čeprav bi težko poenostavljeno sklenili, da je nekdo postal depresiven zaradi družbe, v kateri živi. Depresija je veliko bolj kompleksna motnja, ki vključuje biološke, psihološke in socialne dejavnike; poenostavljanje njenih vzrokov in posledic lahko prispeva k še večji stigmatizaciji te motnje. Po drugi strani pa raziskave kažejo tudi na dejstvo, da so v storilnostno naravnani družbi posamezniki z duševno motnjo pogosto izrinjeni na rob družbenega življenja in močno stigmatizirani. Zato pogosto ne poiščejo pomoči, tudi ko sami ne najdejo več izhoda. S tem bi namreč priznali lastno ‘šibkost’ in prizadejali škodo lastnemu dobremu imenu, karieri in ugledu ter v drugih vzbujali strah in zavračanje. Hkrati v individualizirani družbi vse bolj na pomenu izgubljajo pristni socialni odnosi, ki predstavljajo pomemben zaščitni dejavnik samomorilnega vedenja. Mreža prijateljev in bližnjih, na katere se lahko obrnemo v stiski, in ki opazijo našo stisko ter nam stojijo ob strani, pa pomembno prispeva k ohranjanju našega duševnega zdravja.«

 

Moje zdravje št. 128 / 9. november 2010
foto: Lastni arhiv