Težave s prostato so še zmeraj tema, o kateri se moški neradi pogovarjajo. Po nekaterih ocenah le vsak peti moški s težavami o njih tudi spregovori in približno polovica teh se jih pozneje tudi zdravi. Zato je Združenje urologov Slovenije pripravilo akcijo ozaveščanja o skrbi za zdravje prostate, ki si bo do maja prihodnje leta po vsej državi prizadevalo povečati stopnjo ozaveščenosti o zdravju in boleznih prostate.

Prof. dr. Andrej Kmetec (levo) opaža, da za rakom prostate obolevajo vse mlajši moški, zato prim. mag. Igor Bizjak, dr. med. spec. urol., predstojnik oddelka za urologijo v bolnišnici Celje, k pregledu pri urologu poziva moške vseh starosti.

Čeprav je preventive malo, saj se na staranje ne da vplivati, pa je od posameznika odvisno, kdaj bo težave prepoznal in poiskal pomoč, je poudaril Gregor Hlebič z urološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor. Zgodnje odkrivanje in zdravljenje bolezni prostate namreč dokazano zmanjšujeta tveganje za njeno napredovanje in nastanek poznejših, tudi resnih zapletov. Strokovnjaki ocenjujejo, da ima težave z odvajanjem seča že okoli 30 % moških, starejših od 50 let, ker nastopijo počasi in skoraj neopazno, pa jih bolnik pogosto pripisuje normalnemu procesu staranja in ne bolezni. Težave, ki jih povzroča prostata, je opisal prof. dr. Andrej Kmetec s KO za urologijo ljubljanskega Kliničnega centra: pogosto tiščanje na vodo, nezadržen pritisk na vodo ali pekoč seč pri uriniranju, tenek curek seča, dolgo praznjenje mehurja, kapljanje seča ali popolna zapora iztoka seča. Znaki se po Kmetčevih besedah pogosto prepletajo, odvisno od teže bolezni, zdravniki pa jih natančneje opredelijo s pomočjo posebnega vprašalnika (vprašalnik IPSS), ki ga moški sam izpolni.

Težave tudi pred 50. letom

Bolezni prostate je več. V mlajših letih, nekako do 50. leta, se pojavljata zlasti dve, prostatitis in zožitev ali skleroza notranjega izhoda iz mehurja, imenovana tudi Marionova bolezen. »Prostatitis je boleča oteklina prostate, ki se kaže z bolečinami v presredku in spodnjem delu trebuha ter zlasti z znaki draženja ali tudi zapore seča. Delimo jo na akutni in kronični bakterijski prostatitis, kronični nebakterijski prostatitis in sindrom kronične medenične bolečine. Bakterije lahko dokažemo le v 5–10 odstotkih, v zadnjih letih predvsem okužbo s klamidijo, sicer pa je vzrok pogosto nepojasnjen. Bolezen zdravimo z antibiotiki, dodamo še protibolečinska zdravila, zaviralce adrenergičnih receptorjev, ugodno delujejo tudi zaviralci 5α-reduktaze. Pogost, ponavljajoči se prostatitis, ki preide v kronično, zlasti nebakterijsko obliko, lahko povzroča še motnje erekcije, včasih tudi ejakulacije, in zmanjša oploditveno sposobnost, ker poslabša gibljivost semenčic,« je povedal Kmetec.

Zoženje ali skleroza vratu izhoda mehurja je druga bolezen prostate, ki se pojavi v srednjih letih. »Prehod iz mehurja proti sečnici je močno zožen in se pri uriniranju ne odpira široko, kar povzroča delno zaporo, ovira odtok seča, ki zastaja v mehurju. Prostata sama je normalne velikosti, težave pri uriniranju pa so podobne kot pri povečani prostati. Vzrok bolezni je povečana napetost gladkih mišic, ki prepletajo žlezo in so zaradi povečane aktivnosti simpatičnega živčevja trajno skrčene, pri praznjenju mehurja pa se ne sprostijo. To lahko povzroča tudi motnjo v prekrvavitvi žleze, zato se pozneje razraste vezivno tkivo, kar bolezen še poslabša. Pri zdravljenju predpisujemo predvsem zaviralce alfaadrenergičnih receptorjev, ki sprostijo aktivnost gladkih mišic; če je že nastalo vezivno tkivo, pa je za olajšanje težav potreben kirurški poseg.«

Bolniki so vse mlajši

Rak prostate je bolezen, ki vsako leto prizadene skoraj 900 moških v Sloveniji in katere pojavnost se letno povečuje. Zdravniki ga na srečo v več kot 70 odstotkih odkrijejo v zgodnjem stadiju, ko je omejen samo na žlezo, opažajo pa tudi, da se starostna doba obolelih vse bolj niža. Zato Kmetec moškim priporoča redne preglede po 50. letu, tistim, ki so družinsko obremenjeni zaradi bolezni prostate, pa že po 40. letu: »Rak prostate ne povzroča posebnih težav pri uriniranju, razen če ni pridružena še benigna hipertrofija, zato je treba bolnike aktivno iskati z določanjem vrednosti PSA v krvi in rednimi pregledi. Seveda pa priporočamo, da si moški v skrbi za svoje zdravje tudi sami določajo PSA. Vrednost PSA nad mejno vrednostjo 3 ng/ml je lahko pokazatelj bolezni, če izključimo mogoče vnetje ali kakšne druge posege na tem področju, ki tudi zvišajo vrednost PSA. Raka potrdimo z biopsijo žleze; na osnovi histološkega pregleda vzorcev tkiva patolog določi stopnjo bolezni. Poleg biopsije žleze in vrednosti PSA so včasih potrebne še dodatne preiskave, kot sta izotopska scintigrafija kosti in preiskava z magnetno resonanco.« Na osnovi vseh izvidov se odločijo za vrsto zdravljenja. V začetnem stadiju, ko je bolezen omejena na samo žlezo, je najpogostejši način radikalna prostatektomija oz. kirurška odstranitev prostate skupaj s semenskimi mešički, lahko pa tudi obsevanje žleze ali vstavitev radioaktivnih delcev v prostato. Pri napredovali bolezni se uporabljajo predvsem zdravila, ki zavirajo delovanje testosterona v prostati, tj. tako, da zasedejo mesta vezave za testosteron v prostati, ali tako, da preprečijo izločanje hormonov v hipofizi, ki usmerjajo izločanje testosterona v modih. Kot poudarja Kmetec, lahko z zdravili več let uspešno preprečujejo širjenje bolezni, ne morejo pa je pozdraviti. »Če se z leti razvijejo hormonsko neodvisne rakaste celice, je mogoče zdravljenje z nekaterimi citostatiki, ki pa trenutno še niso učinkovitejši kot hormonsko zdravljenje.«

Kirurški posegi vse bolj redki

Najpogostejša bolezen prostate po 50. letu starosti je benigna hiperplazija prostate, za katero je značilno razraščanje tkiva v notranjem delu žleze, kar ovira pretok seča iz mehurja. Kaže se z nepopolnim praznjenjem mehurja, s tenkim curkom in obotavljivim začetkom uriniranja. Napredovala bolezen lahko povzroča različno hude zaplete, kot so: krvavitve, spremembe v steni sečnika, akutni in kronični zastoj seča, kamni v sečniku, ponavljajoča se vnetja in okvara ledvic, zato je pravočasno odkrivanje zelo pomembno. »Z zgodnjim odkritjem in zdravljenjem lahko namreč bistveno izboljšamo kakovost življenja posameznika, po drugi strani pa preprečimo resne zaplete in nepopravljivo škodo, ki jo povzroči napredovanje nezdravljene bolezni,« je opozoril Hlebič.

Pogled na zdravljenje BHP se je v zadnjih desetletjih zelo spremenil in narejenih je bilo kar nekaj pomembnih korakov. Zdravniki so nekoč večino bolnikov opazovali ali jih zdravili kirurško, danes pa »večino naših bolnikov zdravimo z zdravili, redkeje pa jih operiramo,« je povedal Hlebič. »S pomočjo velikih kliničnih raziskav je bila potrjena nesporna pozitivna vloga posameznih zdravil za zdravljenje benigne hiperplazije prostate, izdelana pa so bila tudi priporočila za zdravljenje. Na voljo imamo dve vrsti zdravil, zaviralce alfaadrenergičnih receptorjev in zaviralce 5α-reduktaze. Prvi sproščajo gladke mišice na vratu sečnega mehurja in v prostati ter tako izboljšajo mokrenje, drugi pa upočasnijo rast prostate, zmanjšajo njeno velikost za 20–30 % in tako izboljšajo odvajanje seča. Obe zdravili lahko uporabljamo posamično ali v kombinaciji. Zadnje raziskave na področju zdravljenja benigne hiperplazije pa kažejo, da je za bolnike z od zmernimi do hudimi težavami in s tveganjem za napredovanje bolezni prav kombinirano zdravljenje najprimernejše in dolgoročno tudi najučinkovitejše,« je še povedal Hlebič.

 

Moje zdravje št. 130 / 7. december 2010