V svoji novi knjigi Premagovanje anksioznosti za telebane sta dr. Charles H. Elliott in dr. Laura L. Smith napisala: »Sprehodite se po ulici in približno vsak četrti človek, ki ga srečate, trpi za anksiozno motnjo ali pa se bo v življenju vsaj enkrat srečal z njo. Skoraj polovica ljudi se bo nekoč tako ali drugače spopadla z anksioznostjo, čeprav ne bo nujno razvila katere izmed anksioznih motenj. Število ljudi z anksioznimi motnjami že desetletja narašča in temu ni videti konca.« Strah pred izgubo službe, različne družinske tragedije, kriminal, terorizem, pandemije in vojne grozote lahko v nas vzbujajo veliko strahu. In ko je tega strahu preveč, lahko nastopijo resnejše oblike anksioznosti. Ta pa na naše odnose in kakovost življenja lahko deluje zelo uničujoče. Tokrat nam pasti anskioznosti in pomen zgodnje prepoznave motnje predstavlja ustanoviteljica in predsednica Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami društva DAM Maja Valič, univ. dipl. soc. kult. in prim. jezik.

Ali smo Slovenci anksiozen narod?

»Ne bolj kot narodi v neposredni okolici. Med kulturami so razlike med vrednotami in v njihovem vrstnem redu. V Sloveniji se zaradi npr. visoko postavljene vrednote dela bolj bojimo težav na zaposlitvenem področju, manj pa kje drugje. V neki drugi kulturi je lahko drugače in je družina pomembnejša od dela. Želim poudariti, da vsebino strahov in tesnobe pogojujejo kultura ter vrednote družbe in posameznika. Vsebina strahov ni bolezenske narave, bolezenska je pretirana skrb, ki se razraste v takšne dimenzije, da ne varuje, ampak moti. Osnovni namen skrbi oz. anksioznosti je varovanje posameznika in vrste.«

Kako pogosto se kot motnja pojavlja v Sloveniji?

»Po študiji Stroški možganskih bolezni v Sloveniji je imelo v letu 2004 195.000 Slovencev anksiozno motnjo. V Sloveniji je v letu 2006 zaradi anksioznosti 16,9 osebe na 1.000 prebivalcev obiskalo svojega osebnega zdravnika. Vedeti moramo, da je še veliko ljudi, ki imajo anksiozno motnjo, a ne poiščejo pomoči ali pa sploh ne vedo, da jo imajo.«

Zakaj je v porastu?

»Med dejavnike, ki sprožijo anksiozno motnjo, sodijo npr. izguba delovnega mesta, finančne težave, težave v družini, odgovorno delovno mesto in tudi različni neprijetni dogodki v okolju. In tega imamo v izobilju. Slaba gospodarska situacija in občutek negotovosti porajata tesnobne občutke. Ljudje nimamo več časa oz. si ga težko vzamemo za socialne stike in prijetne aktivnosti. Vsi nenehno hitimo in si kopičimo obveznosti. Ob vsem tem pa pozabljamo nase in svoje potrebe. Predvsem pa pozabljamo, da spremembe v okolju zahtevajo tudi prilagoditve osebnih in družbenih vrednot ter zahtev, ki jih postavljamo sebi in okolici.«

Kakšni občutki sestavljajo anksioznost?

»Nenehna zaskrbljenost in napetost. Anksiozna oseba precenjuje nevarnost, ki ji grozi, in podcenjuje možnost rešitve ter lastne sposobnosti. Nenehno se ukvarja s svojo tesnobo, ki posameznika popolnoma prevzame in zaprede v začaran krog nenehnega razmišljanja, ki pa nima pravega učinka – tesnobe namreč ne zmanjša.«

Kako ljudje konkretno opisujejo občutenje anksioznosti?

»Kot nenehno tesnobo in pričakovanja, da se bo nekaj hudega zgodilo posamezniku, najbližjim, skupnosti, svetu ...«

In kako razlikovati med tem, kaj je normalno občutenje nelagodja, zaskrbljenosti, strahu in med duševno motnjo anksioznosti?

»Tesnoba ali anksioznost je del normalnega čustvovanja. Je neprijetno čustvo, ki ga po navadi spremljajo telesne in vedenjske spremembe, podobne tistim, ki spremljajo običajen odziv na stres. Lahko se pojavlja postopoma ali pa se začne nenadno. Vsak od nas se je že srečal s tesnobo, npr. pri pogovoru za službo, pred izpitom, potovanjem. To je povsem normalen odziv in je povezan z vrojeno in nadvse uspešnim odzivom boja oziroma bega, saj mobilizira vse razpoložljive sile v telesu. Anksioznost je odziv našega telesa na nevarnost. Hormon adrenalin se sprosti v krvni obtok in nam omogoči, da pobegnemo iz nevarne situacije ali pa da nas pripravi na boj. Je telesni alarm in nujni mehanizem za preživetje. Primitivni človek pa tudi številne živalske vrste ne bi preživeli brez takšnega reševalnega odziva telesa.«

Kaj pa če je teh občutkov preveč?

»Če je tesnoba tako močna, da posameznika ovira pri vsakodnevnih dejavnostih, če vztraja, tudi ko nevarnosti ni več, če je večja, kot bi pričakovali glede na dejansko nevarnost, in če posameznik tesnobnosti ne more nadzorovati oziroma če tesnobnost nadzoruje njega, je to bolezenska tesnoba ali anksiozna motnja. V tem primeru se sproži reakcija boj – beg tudi v trenutku, ko to ni potrebno – ko je nevarnost le v naših mislih in ne v resničnosti – lažni alarm, npr. v trgovskem središču, dvigalu ali pa na tržnici.«

Kakšna je torej simptomatika te motnje?

»Simptomi se odražajo v mislih, npr. »zmešalo se mi bo; tega ne zmorem; kaj če omedlim; kaj si bodo drugi mislili o meni«, v telesu s pospešenim utripom srca, z lovljenjem sape, oteženim dihanjem, s potenjem, z napetostjo v mišicah, s tresenjem, slabostjo, suhimi usti, z nemirnim želodcem, vrtoglavico, v vedenju, npr. z nespečnostjo, opuščanjem aktivnosti, ki so prej predstavljale zadovoljstvo, izogibanjem okoliščinam, dejavnostim, krajem in ljudem, z varovalnim vedenjem – samogovor, oseba ima v roki telefon, ima pri sebi pomirjevalo, ima izdelane varovalne načrte; lahko poseže tudi po neustreznem varovalnem vedenju: več kadi, pomaga si z alkoholom, zdravili in v čustvih, npr. kot zaskrbljenost, razočaranost nad seboj, obup, jeza, strah, panika.«

Koliko nas lahko »stane« anksioznost?

»Dobro vprašanje. Če je oseba anksiozna in ne poišče pomoči, bo kmalu začutila primanjkljaje v svojem življenju. Če gledamo finančni vidik, bolniški stalež vsekakor vpliva na zmanjšanje dohodka. A največjo izgubo čutijo na področju socialnih stikov. Izogibanje družbi, opuščanje stikov s prijatelji lahko počasi pripelje do popolne izolacije. Občutek samote in osamljenosti pa le še povečuje manjvredne občutke. Posledica izolacije je tudi opuščanje prijetnih dejavnosti, še posebej športnih aktivnosti, kar pa ima lahko za posledico tudi slabše telesno zdravje. To je začarani krog. Anksioznost pa je finančno breme za državo. Tu mislim na zdravila in stroške obiskov pri zdravniku pa seveda na bolniško odsotnost.«

Poznamo različne oblike anksioznosti …

»Generalizirana anksiozna motnja, ki vključuje dolgotrajno (merjeno v letih) in skoraj konstantno stanje napetosti in zaskrbljenosti; socialna fobija, pri kateri se ljudje bojijo izpostavljenosti kritiki drugih ljudi; panična motnja – napad izjemno hudega strahu (potenje, vrtoglavica, razbijanje srca), veliko ljudi je med napadom, ki traja cca 10 min., prepričanih, da bodo umrli; agorafobija – strah pred tem, da bi bili ujeti oz. da se ne morejo takoj umakniti npr. iz dvigala, kinodvorane, trgovine; specifične fobije – strah pred kačami, pajki; posttravmatska stresna motnja je značilna za osebe, ki so doživele prometno nesrečo, vojno, naravne nesreče; obsesivno-kompulzivna motnja – oseba ima strah pred okužbo, npr. z umazanijo (obsesija), zato si pretirano umiva roke (kompulzija).«

Je ta motnja genetsko ali vzgojno pogojena ali kar oboje?

»Anksiozne motnje v družini so vsekakor dejavnik, ki naredi osebo dovzetnejšo za razvoj anksioznih motenj. A odvisno je od njegovih osebnostnih lastnosti in življenjskih dogodkov. Pri posamezniku se prepleta več različnih dejavnikov, od katerih je odvisen razvoj anksiozne motnje. Imamo: dejavnike, zaradi katerih je oseba dovzetnejša za razvoj anksiozne motnje, npr. prirojena nagnjenost, anksioznosne motnje v družini, zgodnje neprijetne izkušnje, kronične bolezni (rak, sladkorna bolezen, bolezni srca), določene osebnostne lastnosti (perfekcionizem, želja in potreba po nadzoru nad položajem, velika potreba po varnosti, nagnjenost k podcenjevanju lastnih sposobnosti reševanja problemov); dejavnike, ki sprožijo anksiozno motnjo, npr. različni neprijetni dogodki v okolju: naravna katastrofa, prometna nesreča, zdravstvene težave, izgube (smrt v družini, prometna nesreča, razpad zveze, denarne težave, izguba delovnega mesta), osamljenost, kopičenje stresnih situacij (velika odgovornost, vodenje, otrokov šolski neuspeh), pomembne življenjske spremembe (rojstvo, poroka, selitev, odgovorno delovno mesto) in dejavnike, ki vzdržujejo anksiozno motnjo – brezposelnost, osamljenost in izguba stikov z ljudmi, bolezen, nezaupanje vase, nezaupanje v možnost rešitve, težave v medosebnih odnosih, težave v službi.«

Kdaj naj se odločimo za zdravljenje?

»Najboljše merilo za nujnost iskanja zdravniške pomoči je občutek, da je oseba sama storila že vse za obvladovanje sebe in svoje tesnobe z različnimi dejavnostmi (s sprehodi, pogovori, z nasveti …), pa še vedno ni dobro. Okrevanje je krajše, če človek motnjo prepozna dovolj zgodaj. Pogovorimo se s svojim osebnim zdravnikom. Oblike zdravljenja so različne: z zdravili, s psihoterapijo, z učenjem socialnih veščin, asertivnosti, z učenjem reševanja problemov, z uveljavljenimi in dokazano učinkovitimi tehnikami sproščanja, s prijetnimi aktivnostmi. Najboljši učinek dosežemo s kombinacijo več možnosti. Zdravljenje je zelo odvisno od naše soudeležbe v njem, biti moramo aktivni in ne pasivni. Vsekakor pa pogovorimo se s svojim zdravnikom in skupaj z njim poiščimo najustreznejšo obliko zdravljenja.«

Kako pomembno je v procesu zdravljenja prepoznavanje anksioznih misli?

»Zelo, saj misli močno vplivajo na čustva in občutke. Kadar postanemo anksiozni ali se slabo počutimo, je dobro, da si vzamemo trenutek za razmislek. Vprašajmo se, kakšne misli in podobe so nas obšle, tik preden smo zaznali anksioznost. Misli si lahko tudi zapišemo. Zberemo dokaze, ki podpirajo verjetnost, da je naša misel resnična, ali pa jo zanikajo. Za anksioznost so značilna miselna pretiravanja in »katastrofiziranje«, zato je pomembno, da si vzamemo čas in se naučimo realno oceniti verjetnost naših misli in se zavemo prehitrega sklepanja.«

Kaj pa prepoznavanje lastnih čustev?

»Tudi prepoznavanje čustev je velikega pomena. A ljudje jih težko prepoznamo in še težje izrazimo. Vzrok je tudi v tem, da so nas od majhnih nog opozarjali, da je izražanje čustev »neprimerno«, npr. ne bodi reva, fantje ne jokajo, ne cmeri se, saj ni tako hudo. Če svojih čustev ne izrazimo in jih potlačimo, lahko računamo na to, da bodo nekega dne eksplodirali kot vulkan, v kakšni obliki, pa je odvisno od posameznika (anksioznost, depresija).

Kakšne značajske lastnosti prispevajo k lažjemu razvoju te motnje?

»Perfekcionizem, želja in potreba po nadzoru nad položajem, velika potreba po varnosti, nagnjenost k podcenjevanju lastnih sposobnosti reševanja problemov, precenjevanje drugih in podcenjevanje sebe (kaj bodo pa drugi rekli).«

Ali svetuje stroka kakšen poseben življenjski slog?

»Seveda. Samozaščitna vedenja so različnih vrst. V Sloveniji imamo visokorazvito samozaščitno vedenje, ki se izkazuje kot pazljivost v osebnih odnosih, da se ne bi zamerili, da se ne bi osmešili, da si ne bi nakopali jeze, sovraštva, zavisti in podobno. A skozi življenje ni mogoče priti brez tega, da si vsaj malo ne umažemo čeveljcev in poškropimo bele nogavičke. Zelo dobro bi bilo, če bi npr. enako količino samozaščitnega vedenja ljudje razvili tudi na področju zahtev do sebe in neposredne okolice, saj si preveč dovolimo, da nas vodi perfekcionizem (tudi najboljše, kar sem naredil, je komaj dovolj dobro in pohvala/nagrada mi zato nič ne pomeni), poseganja v lastno osebnost in v druge (mene – svojo mamo moraš poslušati do konca življenja in me ne zanima, kaj si ti misliš, zate hočem samo dobro) in še bi lahko naštevali.«

Kako pomembno je pri vsem tem sprejeti svoja občutja in anksioznost samo?

»Zelo pomembno. Ko sprejmemo svoja občutja in anksioznost, strah nima več moči. Cilj obvladovanja anksiozne motnje je ravno to, da sprejmemo svojo anksioznost. Bolj kot jo v mislih in dejanjih (izogibanja) odrivamo proč od sebe, večjo rušilno moč ji dajemo, saj se odločamo na osnovi strahu namesto tehtnega premisleka.«

 

Moje zdravje št. 130 / 7. december 2010

Psihologija