Kljub temu je bila s terapevtskega vidika le redkokdaj upoštevana možnost, da bi s pomočjo njihove regulacije poskušali izboljšati bolnikovo stanje. V številnih študijah je bilo raziskovano in natančno opisano delovanje biološke ure in cirkadianih ritmov. Jasno je dokazano, da sta le pri optimalnem delovanju zagotovljena pravilna telesna temperatura in sinhronizirano delovanje hormonov, za kar je odgovorno posebno možgansko jedro, ki leži tik nad pomembnim vozliščem očesnih živcev in ni večje od majhne tiskane črke 'v'. To jedro se imenuje suprakiazmalno jedro in nadzira številne funkcije v hipotalamusu, npr. izločanje adrenokortikotropina, kortizola, hormona, ki stimulira ščitnico in melatonin. Psihiatri so torej kmalu odkrili pomembnost (ne-)usklajenega delovanja cirkadianih ritmov pri izboljšanjih oziroma poslabšanjih bolezenskega stanja bolnikov z depresijo, zato so poskušali z različnimi načini bolniku povrniti normalen ritem budnosti in spanja. Terapije, kot so:

asist. mag. Marjeto Blinc Pesek, dr. med.
zdravljenje z lučjo, odtegnitev spanja oziroma 'advanced sleep interval', uvajanje zdrave spalne higiene, so vsaj delno pomagale obolelim, opaznejše izboljšanje pa so prinesli šele prvi antidepresivi, ki na različne načine delujejo na kemične procese v možganih (od selektivnih zaviralcev ponovnega privzema serotonina do zaviralcev monoaminooksidaze idr.). Šele od pred kratkim pa je na voljo nov pristop k zdravljenju depresije, ki cilja na uravnovešenje bioloških ritmov, s tem tudi odpravo znakov bolezni in sčasoma tudi k popolni ozdravitivi. Učinkovina v novem zdravilu se imenuje agomelatin; gre za prvi melatonergični antidepresiv, ki deluje na povsem nov profil receptorjev: je agonist receptorjev MT1 in MT2 ter antagonist receptorjev 5 – HT2c. Skupno delovanje se pokaže v obnovi bioloških ritmov in s tem tudi deluje na glavne znake depresije. O novih pristopih zdravljenja depresije smo se pogovarjali z asist. mag. Marjeto Blinc Pesek, dr. med., iz psihiatrične ordinacije Rudnik.

Kdaj bi nas moralo začeti skrbeti, da smo depresivni?

»Kdaj opazimo, da smo depresivni, je odvisno od kar nekaj dejavnikov, na primer od naše osebnostne strukture, izkušenj, teoretične podkovanosti in od okoliščin, v katerih smo v tistem času. Na primer človek, ki se pogosto in natančno opazuje, bo prej opazil, da se težje zbere, pogosto prebuja že pred budilko, nima več toliko energije, ga ne zanima več poslušanje glasbe in se izogiba prijateljem kot nekdo, ki je tudi sicer manj natančen. Tisti, ki so imeli v družini člana, ki se je zdravil zaradi depresije, bodo znake prej prepoznali tudi pri sebi. Posebno težko je prepoznati depresivnost ob izgubah ali daljši telesni bolezni, ko je izguba veselja in energije nekaj pričakovanega. Dobro je, da postanemo pozorni na znake depresije, če trajajo dlje kot 2 tedna, nas začno ovirati pri vsakodnevnih aktivnostih ali to opazijo naši bližnji, torej depresija že vpliva na naše medosebne odnose.«

Kaj doživlja bolnik z depresijo, ki se ne zdravi, in kaj bolnik, ki se zdravi?

»Težko je na splošno odgovoriti, kaj doživlja bolnik z depresijo. Vemo, da je depresija lahko spremljevalka različnih stanj, življenjskih dogodkov, kot je izguba bližnjega, službe, zdravja, ali pa se pojavi iznenada, nepričakovano, kar z lepega. Takrat je težje razumljiva in veliko ljudi jo doživlja kot neutemeljeno, znak mehkužnosti in jih je depresije sram. Zato težje in pozneje poiščejo pomoč. Omenila bi tudi poporodno depresijo, ki je bila še do pred kratkim velik tabu; mati, ki rodi zdravega otroka, bi morala biti vesela in zadovoljna, ne pa potrta, brez energije in tesnobna. Velikokrat bolnikom odleže, ko se odločijo za zdravljenje, prvi korak je že za njimi. Del depresije je seveda tudi črnogledost; nekateri ne verjamejo, da bo lahko kdaj bolje. V večini primerov pa je izboljšanje ob ustreznem zdravljenju precej hitro.«

Ali se isti bolniki vračajo? Kaj je vzrok, da je bolezen kronična ali da zdravljenje ni optimalno? Mogoče oboje?

»Depresija je velikokrat kronična bolezen, kar pomeni, da je potrebno zdravljenje tudi v času, ko depresija ni izražena; temu rečemo vzdrževalno zdravljenje. Nekateri bolniki v tej fazi zdravljenje opustijo – pri teh je več možnosti, da se bolezen ponovi. Več možnosti za ponovitev bolezni je tudi, če ob zdravljenju ne izginejo vsi znaki bolezni ali če bolnik na primer čezmerno uživa alkohol ali je pretirano izpostavljen stresu.«

Katera se vam zdi največja težava pri zdravljenju depresije?

»Največja težava je zdravljenje depresivnih bolnikov, ki imajo pridružene še nekatere kronične telesne bolezni, kot so: sladkorna bolezen, srčno-žilne bolezni, nekatere nevrološke bolezni ali druge psihiatrične motnje, kot je na primer odvisnost od alkohola. Zelo kompleksno je lahko tudi zdravljenje depresije v sklopu bipolarne motnje. Pri resistentni depresiji, to je depresija, ki ne odgovori dobro na zdravljenje, gre pogosto za bipolarno motnjo, ki mogoče niti še ni prepoznana.«

Ali se vam zdijo zdravila učinkovita, ali so bolniki zadovoljni z njimi?

»Trenutno je na trgu precejšnje število antidepresivov, ki so varni in učinkoviti. Razlikujejo se po načinu delovanja, torej na katere nevrotransmiterske sisteme v možganih delujejo, in s tem tudi po stranskih učinkih. Skoraj vsi v prvih dneh zdravljenja povzročijo prehodno slabost, ki običajno mine v prvih dveh tednih. Večina antidepresivov povzroča nekaj težav v spolnosti, kar pa je seveda tudi znak same depresije. Pojavijo se lahko še nekateri drugi stranski učinki, kar pa je individualno; zelo težko je predvideti, kako se bo posameznik odzval na določeno zdravilo. Izkušnje kažejo, da so sodobni antidepresivi večinoma precej dobro prenosljiva in učinkovita zdravila. Ne povzročajo odvisnosti, kar je v moji ordinaciji pogosto vprašanje bolnikov. Veliko bolnikov je z antidepresivi zelo zadovoljnih, predvsem zaradi olajšanja, ki ga občutijo ob umiku depresije, ki povzroča tako hudo trpljenje.«

Kakšen naj bi bil torej dober antidepresiv?

»Dober antidepresiv bi moral biti v prvi vrsti učinkovit. Delovati mora čim hitreje in povzročiti čim manj neželenih učinkov. Mogoče je največja pomanjkljivost zdajšnjih antidepresivov dejstvo, da začno delovati šele v drugem ali tretjem tednu jemanja zdravila in da nekateri stanje zaradi neprijetnih stranskih učinkov v začetku zdravljenja še poslabšajo.«

Tudi v Sloveniji je že nekaj mesecev na voljo nov antidepresiv agomelatin (Valdoxan), ki uravnava biološko uro, torej deluje drugače od preostalih. Kakšno vlogo pa ima biološka ura pri depresiji?
»Biološka ura uravnava vse ciklične procese v telesu, med drugim tudi spanje in budnost. Pri depresiji je ta ritem moten. Pogosto so bolniki z depresijo nespečni, se prebujajo vsako uro ali pa zelo zgodaj zjutraj. Tudi globina spanca ni ustrezna. Bolniki so utrujeni. Nekateri depresivni bolniki paradoksno spijo več, vendar se tudi oni ne naspijo. Agomelatin deluje predvsem prek melatonergičnih receptorjev in ima zato nekoliko ugodnejši profil neželenih učinkov kot nekateri drugi antidepresivi. To pomeni, da na primer ne povzroča povišanja telesne mase in težav v spolnosti. Hitro in ugodno popravi porušen ritem spanja in budnosti. Je med antidepresivi, ki začno zelo hitro delovati.«

Kako pa to občuti bolnik, katere so njegove prednosti? Kateri so še drugi pristopi za zdravljenje depresije?

»Veliko bolnikov je z agomelatinom zelo zadovoljnih, ne pomaga pa vsem, tako kot nobeno drugo zdravilo ne pomaga vsem bolnikom. Vsak bolnik je posameznik s svojimi posebnostmi. Vsakdo se na svoj način odzove na zdravilo, tako da je dobro, da jih imamo na voljo več in da lahko prilagodimo zdravila posameznemu bolniku. Poudarila bi rada, da sama zdravila velikokrat niso dovolj. Potrebna sta temeljit pogovor z bolnikom, razumevanje njegove individualne situacije in bolečine. Bolnika je treba tudi vzpodbuditi, da sebe in svojo težavo dobro spozna in se opremi z znanjem in veščino za življenje, ki bo na kar najučinkovitejši način preprečilo naslednje depresivne epizode. Nekateri se odločijo tudi za bolj strukturirano psihoterapijo, ki je lahko različnih šol, na primer kognitivna, interpersonalna, dinamsko usmerjena ali skupinska.«

 

Moje zdravje št. 136 / 1. marec 2011

foto: iStockPhoto