Prof. dr. Vinko Pavlovčič, predstojnik Ortopedske klinike v Ljubljani, kjer letno opravijo tudi do 1.000 operacij zaradi poškodb, ki se pripetijo med rekreacijo ali treningi, je v pogovoru predstavil najpogostejše športne poškodbe in pomen gibanja za njihovo rehabilitacijo. Mavci so zastarela praksa, poudarja dr. Pavlovčič. Različne ortoze so rehabilitacijski pripomočki, ki jih danes uporabljamo in poškodovanemu udu nudijo oporo in mobilnost hkrati.

Ločimo dve vrsti športnih poškodb; poškodbe v pravem pomenu besede, pri katerih je kost zlomljena, kita, mišica ali sklepne vezi pa pretrgane, in na drugi strani poškodbe, ki so posledica preobremenitev. Najpogostejše poškodbe v pravem pomenu besede so poškodbe kolen in gležnjev pri suhih športih, izpahi rame ali pretrganje kit v rami pri plavalcih in metalcih; okvare sprednjih križnih vezi in raztrganje mišic v stegnu, goleni, hrbtnih ali trebušnih mišicah. Pri drugi vrsti poškodb ne gre za prekinitev nekega tkiva, ampak za poškodbe, ki so nastale zaradi utrujanja, prevelike obremenitve, napačne tehnike, neustreznega treninga ali neustrezne podlage. Gre za poškodbe tetiv, včasih tudi mišic in kosti, ki na preobremenitve reagirajo s spremenjeno sestavo, kar sproži bolečine. Te poškodbe so nevarne, saj jih večina športnikov in njihovih trenerjev podcenjuje. Začnejo se zelo prikrito, počasi, po navadi po treningu, nikoli med samo aktivnostjo, sčasoma, ko napredujejo, pa se pojavljajo tudi med aktivnostjo in so glavni vzrok za to, da se mora športnik popolnoma prenehati ukvarjati z aktivnostjo. Ključna težava pri preobremenitvenih poškodbah je v tem, da zahtevajo izjemno dolgotrajno zdravljenje, ki temelji na razbremenitvi oziroma mirovanju, kar je športnikom po navadi najtežje dopovedati. Zelo pomembno je, da takšno zdravljenje začnemo čim prej; pravočasno ukrepanje po izkušnjah sodeč zdravljenje omeji na tri, štiri ali šest tednov, medtem ko zapoznel odziv zdravljenje »razvleče« celo na leto ali več.

Pravočasen odziv reši marsikateri zaplet

»Metode zdravljenja športnih poškodb so pri nas zelo izpopolnjene,« je povedal dr. Pavlovčič. »Nekoliko večjo težavo predstavljajo obremenitvene poškodbe, ker športniki ne prihajajo pravočasno k nam oziroma včasih nočejo razumeti pomena zdravljenja in mirovanja. Ne razumejo, da jim s pravočasnim in ustreznim zdravljenjem lahko prihranimo ne le sezono, ampak včasih tudi kariero. V izvajanje zdravljenja je zmeraj treba vključiti njihovega trenerja, ki najlažje ugotovi vzrok poškodbe.«

Preventiva je zmeraj zelo pomembna

»O preventivi danes veliko govorimo. Tako kot pri vseh oblikah zdravljenja je preventiva tudi pri športnih poškodbah izjemno pomembna. Poudarjamo jo zlasti pri mogočih preobremenitvenih poškodbah in ljudem svetujemo določene metode treninga, ki izboljšujejo gibljivost in ravnotežje. Te pristope dobro poznajo profesorji športne vzgoje s Fakultete za šport, fizioterapevti ter tudi družinski zdravniki in specialisti,« je povedal dr. Pavlovčič.

Pripomočki za aktivno rehabilitacijo

Osnovni način zdravljenja vseh vrst poškodb, pravih in preobremenitvenih, je, da sklepa oziroma uda ne imobiliziramo z mavcem. »Mavca skoraj ne uporabljamo več,« je poudaril dr. Pavlovčič. »Namesto tega uporabljamo ortoze, ki sklep ščitijo in mu hkrati omogočajo gibljivost. Z gibanjem preprečimo nastanek atrofij vezi, hrustanca in kosti, ki bi zdravljenje sicer podaljšale še za nekaj mesecev. Da ne bo zmede, takoj po poškodbi je seveda pomembno nekajdnevno mirovanje, hlajenje in povijanje poškodovanega mesta s kompresijskih povojem, toda na poškodovan ud je treba zelo kmalu namestiti tudi ortozo. Ta, kot rečeno, omogoča poleg opore še obremenitev in gibanje, preprečuje nastanek hudih atrofij in s tem skrajša rehabilitacijo. Tkivo seveda potrebuje čas, da se zaraste. Kite ali mišice se zaraščajo šest mesecev, kosti pa od šest tednov do tri mesece (odvisno od mesta zloma). Če v tem času nastane prevelika atrofija, potrebuje poškodovanec še nekaj mesecev, da se povsem mobilizira; če pa smo že med samim zdravljenjem poskrbeli za gibanjem, bo okrevanje občutno krajše.«

»Pripomočke oziroma ortoze uporabljamo med aktivnim zdravljenjem kot oporo sklepu, ki hkrati omogoča določeno gibljivost. Pri preventivni uporabi pa uporabo pripomočkov odsvetujemo, ker ne nudijo zaščite, ki bi jo pričakovali,« je povedal dr. Pavlovčič. Opornica za koleno na primer ne prepreči ponovne poškodbe, lahko celo poveča možnost zanje, ker moti koordinacijo gibov.

Ključna je skupinska obravnava

»Ortoze so pri nas dostopne, vendar je njihova glavna omejitev cena. Stroškov zanje namreč ne krije zdravstvena zavarovalnica. Res pa je, da je ponudba ortoz na trgu zelo pestra, včasih celo prevelika, zato se med ponujenimi pojavljajo tudi pripomočki, ki niso ustrezni. Če nismo povsem prepričani, je najbolje upoštevati nasvet strokovnjaka. Sploh idealno je, če poškodovancu ortozo svetuje tisti, ki zdravi njegovo poškodbo oziroma vsaj skupina specialistov, fizioterapevtov, ki pri obravnavi sodeluje. Tako bolniku svetuje tisti, ki najbolje pozna njegovo zdravstveno stanje. Precej velika težava pri nas je odsotnost skupinske obravnave in zmeda, ki zato nastopi v glavah bolnikov. Vsak želi izpostaviti svoj pristop, s tem pa bolnike pogosto begamo.«

 


Moje zdravje št. 42 / 17. julij 2007

foto: TZS