Zato je po vrnitvi vložil svoje napore prav v te raziskave, ki pa so presegla pričakovanja. Zbrani ekipi domačih strokovnjakov je uspelo patent še izboljšati, saj so vzgojili celice v avtolognem, človekovem serumu, in ne v govejem, kar se je pokazalo izjemno tudi ob pojavu bolezni norih krav. Izkazalo se je, da je dosežek našega znanja in izkušenj eden najpomembnejših dosežkov tkivnega inženirstva, uveljavljenega v klinični praksi. O zanimivem razpletu smo poklepetali z glavnim junakom zgodbe o uspehu, s primarijem dr. Damjanom Radosavljevičem, dr. med., specialistom ortopedom.

Hrustanec se sam od sebe ne obnavlja

Predstavitev moram začeti pri hrustancu, prisluhnem primariju Radosavljeviču, in sicer v uvodu najinega razgovora. Hrustanec je po sestavi drugačen od kosti. Je med sklepi; steklasta bela plast, debeline 3–5 cm pokriva končne dele kosti. Omogoča gladko drsenje dveh trdih struktur, prenese pa tudi petkratno obremenitev telesne teže. Sestavljen je iz hrustančnih celic hondrocitov in medceličnine. Ker nima take obnovitvene sposobnosti, kot jo imajo kosti, fizične in starostne poškodbe hrustanca vplivajo na normalno zgradbo sklepa. Hitro se pojavi artroza, ki omeji funkcionalnost sklepa, prisotne so hude bolečine, ki močno vplivajo na kakovost življenja. Sicer hrustanec začasno poškodovano mesto nadomesti z manjvrednim tkivom, vendar ta kmalu ne prenese več vsakodnevnih obremenitev in povzroča poškodbe. Te so najpogostejše na nosilnih sklepih. Da so poškodbe hrustanca pogosto obolenje, pričajo podatki o številu operiranih bolnikov. Vsako leto tisočerim bolnikom nadomeščamo izrabljene sklepe z umetnimi protezami in prav tolikim blažimo težave z različnimi operacijskimi posegi. Žal ti težav ne pozdravijo popolnoma, opozori dr. Radosavljevič.

Artroskopija ostaja »zlati« diagnostični in terapevtski standard pri obravnavi hrustančnih lezij. Z artroskopijo, ki omogoča, da s kamero pregledamo sklep, dobimo natančne podatke o patologiji sklepa, velikosti, globini in o lokacije lezije. Istočasno je mogoče razrešiti še spremljajoče poškodbe na meniskusih in križnih vezeh ali odstraniti prosto telo v sklepu. Prim. dr. Damjan Radosavljevič, dr. med.

Najboljši dosežki

Prav zaradi izrednih dosežkov in inovativne ideje obnove hrustančnega tkiva z lastnimi celicami imajo strokovnjaki po vsem svetu ta revolucionarni postopek za najpomembnejši dosežek ortopedije v zadnjih petdesetih letih. Raziskave so pokazale, da se najboljši dosežki po posegu pokažejo pri različnih poškodbah, kot so športne, posledica nesreč pa tudi pri prirojenih napakah, ni pa bilo pričakovanega učinka pri starostnih, degenerativnih spremembah. Zato je tudi najprimernejša starost bolnikov 15–40 let. Z vsaditvijo avtologno gojenih celic hondrocitov se zdravijo lokalno omejene poškodbe, ki so velike od enega do dva centimetra in segajo prek celotne debeline hrustanca do kosti. Običajno se tako uspešno rehabilitirajo poškodbe kolena in gležnja, zadnje čase pa potekajo intenzivne raziskave tudi na drugih sklepih, predvsem na hrbtenici, pri obnovi diskov.

Poškodovani hrustanec pred operacijo; poškodba je velika 3x3 cm

Bolnika čakata dva posega

Primernega kandidata čakata dva posega. Najprej poseg, ko mu odvzamemo nekaj njegovih zdravih hrustančnih celic. Poseg je artroskopski (z minimalnimi rezi vstopamo v sklep), minimalno invaziven, izvajamo pa ga pod lokalno anestezijo. Optični instrument nam omogoča vpogled v koleno, dobimo natančno stanje poškodb hrustanca, zanimata nas njegova velikost in položaj. Ob tem popravimo tudi že nastalo škodo na drugih delih sklepa, zašijemo raztrganine in odstranimo odlomljene »lehe«. Hrustanec je na zgornjem robu najmanj obremenjen, zato ga prav tam za vzgojo odvzamemo nekaj kubičnih milimetrov. Bolnik daruje tudi pol litra krvi, saj krvni serum potrebujemo za vzgojo odvzetih celic. Drugi dan po prvem posegu napotimo kandidata domov.

 

Celice, vzgojene na tridimenzionalnem gojišču v gelu, položene v poškodovano tkivo

Selitev hondrocitov

Dobljene celice preselimo v laboratorij, je nadaljeval sogovornik, kjer jih gojimo v za to strogo nadzorovanih in sterilnih pogojih. Hondrocite moramo najprej izolirati. V 14–21 dneh se toliko namnožijo, da so pripravljeni, da jih našemu bolniku vrnemo nazaj. Tega sprejmemo v bolnišnico dan pred posegom. Koleno odpremo in očistimo del, kjer je hrustanec poškodovan, v čistino pa vbrizgamo gojene hrustančne celice. Pokrijemo jih s tankim delom pokostnice (periostom), ki jo odvzamemo iz zdrave goleni, natančno prišijemo in še utrdimo s posebnim organskim lepilom, da dobro tesni. Šele po dveh mesecih se hrustanec tako utrdi, da lahko bolnik sklep popolnoma obremeni. Za zdaj ta poseg izvajamo še na odprtem kolenu, ki zahteva 5–15 cm veliko rano, saj nam medicinska tehnika trenutno ne omogoča idealnega, minimalno invazivnega artroskopskega posega tudi za presaditev hondrocitov. Raziskave že potekajo tudi v to smer in idealno bo, da bomo ta dva patenta združili, saj bo za bolnika veliko lažje, rehabilitacija pa bo veliko krajša.

Atroskopska slika kolena, eno leto po operaciji - poškodovani del se je lepo zapolnil s popolnoma zdravim hrustančnim tkivom.

Rehabilitacija

Najboljši pogoji za nadaljnje razraščanje hrustanca v sklepu so pri stabilnem in neobremenjenem sklepu. Zato v prvih treh tednih sklep lahko obremenimo le delno, s pomočjo bergel. Za bolnika je pripravljen program rehabilitacije, ki vključuje fizioterapijo. Po mesecu dni je obvezen štirinajstdnevni terapevtski program v zdravilišču, kjer se težavnost vaj postopoma stopnjuje. Naučene vaje pa je treba ponavljati doma; od tega so veliko odvisni tudi dosežki, poudarja sogovornik. S tem je prva faza rehabilitacije končana in pričakujemo, da bo bolnik sposoben za hojo s polno obremenitvijo brez pomoči bergel. V srednji in sklepni fazi bolnik še bolj obremenjuje koleno s kolesarjenjem in plavanjem, saj mora še dodobra utrditi obsklepne mišice. Po obdobju od pol leta do enega leta sklep ne bo več otekal, bolnik bo imel že zelo dober občutek in takrat bo tudi pripravljen za intenzivnejše športe, ki zahtevajo hitre gibe, vrtenja in obremenitve.

Strah pred zavrnitvijo je odveč

Petnajst let je minilo, odkar so bili na Švedskem operirani prvi bolniki; dosežki govorijo o velikem uspehu, saj izboljšanje sklepa po operaciji spremljajo ves ta čas, poseg pa se dejansko izvaja že po vsem svetu. Najboljši uspehi so se pokazali pri mlajših bolnikih, in sicer z lokalno omejenimi hrustančnimi poškodbami. Prednost tega pred drugimi posegi je tudi v tem, da se zavrnitev vsajenih hrustančnih celic ne more zgoditi, saj so človeku lastne; tudi strah za različne okužbe je odveč. Opozoriti moram, tako dr. Radosavljevič, da so zapleti izredno redki. Po posegih sicer naši bolniki tožijo zaradi bolečin, kar lajšamo s protibolečinsko terapijo, prisotna pa je tudi oteklina, ki se pri običajni rehabilitaciji umiri.

Posledica dobrega sodelovanja

Postopek gojenja hondrocitov v laboratoriju, ki ga nisem mogel uvoziti iz Švedske, smo morali razviti sami, je pripomnil sogovornik. Dobri dosežki raziskovalnega projekta so bili vzrok ustanovitvi biotehnološkega podjetja Educell iz Ljubljane, ki je s sodelovanjem ministrstva za znanost in tehnologijo, zavoda RS za transfuzijo krvi, ortopedske klinike in s še nekaterimi drugimi ustanovami razvil postopek, ki ga danes s pridom uporabljamo v klinični praksi, zanj pa je vse večje zanimanje tudi v drugih državah. Čeprav so na videz stroški takšnega posega izredno visoki, saj znašajo skoraj 8 tisoč evrov, je treba vendarle tu iskati dolgoročne koristi bolnikov. Če vemo, da je funkcionalnost sklepa že po kratkih desetih tednih taka kot pred poškodbo, so stroški vsekakor upravičeni, je končal najin razgovor primarij Radosavljevič.

 

Moje zdravje št. 41 / 3. julij 2007

Fotografija sogovornika: Katarina Podnar
Fotografija operacij in hondrocitov: Ortopedska klinika Ljubljana