Atopijski dermatitis (AD), kronična (dolgotrajna) dermatoza dojenčkov, malih otrok, mladostnikov ter odraslih bolnikov, je zelo pogosta bolezen. V razvitem svetu zajema tudi do 15 odstotkov populacije, njena pojavnost pa še narašča.
Za bolezen, ki jo spremlja močno srbenje, so značilne različne kožne spremembe, katerih klinična slika se v posameznih življenjskih obdobjih razlikuje. V splošnem gre za »simetrično razporejene, neostro omejene ekcematoidne spremembe z rdečino, mehurčki in rosenjem v akutni fazi vnetja ter bunčicami, zadebeljeno kožo, krastami in luščenjem v kronični fazi vnetja,« nam je pojasnila Vlasta Dragoš, dr. med., specialistka dermatovenerologije in alergologinja z Otroškega oddelka Dermatovenerološke klinike Kliničnega centra v Ljubljani, s katero smo se o bolezni pogovarjali.

Kako postavimo diagnozo

Razlog za izbruh bolezni je kožna preobčutljivost, ki nastane zaradi motenega delovanja imunskega sistema kože. AD se nekoliko pogosteje pojavlja pri bolnikih, kjer imajo sorodniki v družini druge atopijske bolezni: astma, alergijski nahod ali alergijsko vnetje oči. Dr. Dragoševa omenja, da ima pri nastanku bolezni poleg dedne nagnjenosti pomembno vlogo tudi povečana občutljivost na prehranske alergene, kot so kravje mleko, jajca, pšenična moka in arašidi pri otrocih, pri otrocih nad drugim letom starosti in odraslih pa je pomembno preveriti tudi stopnjo senzibilizacije na inhalacijske alergene. Večina bolnikov z atopijskim dermatitisom ima zvišane vrednosti posebnih IgE, čeprav ni nujno. Nekaterim bolnikom AD izzveni že do desetega leta starosti, zelo pogosto (od 50 do 80 odstotkov) pa se zgodi, da otroci kasneje v življenju razvijejo eno od alergijskih bolezni dihal. Pri tej bolezni pravzaprav nikoli ne »primeš bika za roge«, saj so mogoča poslabšanja, ki prizadenejo kožo celotnega telesa, in novi izbruhi kadarkoli v življenju. So pa tudi bolniki pri katerih bolezen spontano izzveni.

Pri odkrivanju bolezni so izjemno pomembni dobri anamnestični podatki, klinična slika in ustrezna laboratorijska diagnostika, kar ni najenostavneje. Zaradi dodatnih bakterijskih, glivičnih ali virusnih okužb, ki se pojavijo na oboleli koži bolnika z AD-jem, je klinična slika pogosto zabrisana.

Bolezen v različnih življenjskih obdobjih

V različnih življenjskih obdobjih se bolezen kaže nekoliko drugače. Za boljši vpogled in prepoznavanje bolezni, nam je Vlasta Dragoš, dr. med., predstavila nekatere značilnosti bolezni za posamezno starostno obdobje:

AD pri dojenčku

Bolezen se pojavi okrog tretjega meseca starosti. Običajno se pokaže s prizadetostjo kože po licih, v izraženi obliki akutnega vnetja pa so omenjene rdečine, mehurčki, erozije, kraste in luščenje prisotni tudi na čelu, lasišču, zgornjem delu trupa in okončinah ter okrog ust. Koža pod plenicami in v gubah ni prizadeta.

AD pri malem otroku

Spremembe na licih po prvem letu starosti izginejo in so v obdobju do četrtega leta prisotna predvsem manjša žarišča, ki se pojavijo večinoma na gležnjih in zapestjih, običajno pa tudi na zgornjih in spodnjih okončin, redkeje na komolcih. V tem obdobju je opaziti predvsem srbeče in zlivajoče bunčice v obliki zadebeljene plošče, ki nastanejo kot posledica dolgotrajnega praskanja.

AD pri starejšem otroku, mladostniku in odraslem bolniku.

Srbeče ekcematoidne spremembe se v teh življenjskih obdobjih pojavljajo predvsem na komolčnih in kolenskih pregibih, žarišča pa so opazna tudi po hrbtnih predelih rok, nog in prstov. V adolescenci se lahko srbeča žarišča pojavijo tudi po vratu, vekah in obrazu, pogosto pa se vname tudi koža pod mečicami uhljev.

Zdravljenje in nega kože z AD

Zdravljenje AD-ja je odvisno od stopnje bolezni, starosti, razširjenosti in lokalizacije sprememb. Za zdravljenje hudo vnetih in srbečih delov kože se najpogosteje uporabljajo lokalni kortikosteroidi, ki še veljajo za »zlati standard« pri zdravljenju AD-ja. Ti so dobri blažilci srbenja, vendar pa se zadnje čase vse bolj uveljavljajo tudi t. i. lokalni imunomodulatorji, s katerimi je možno učinkovito obvladati AD, hkrati pa ne povzročajo tistih stranskih učinkov, ki jih imajo kortikosteroidi (tanjšajo kože).
Vendar pa velja poudariti, da mora bolnik tako pri uporabi kortikosteroidov kot pri uporabi nekaterih drugih lokalnih zdravil nujno upoštevati navodila specialista dermatologa in mu pri izbiri lokalnih zdravil tudi zaupati, da ne pride do težav in neželenih stranskih učinkov. Dr. Dragoševa ob tem pove: »Danes na vseh kongresih dermatologov v svetu poudarjajo, da imajo bolniki z AD-jem ogromno težav s kožo in boleznijo, ker premalo ali sploh ne upoštevajo navodila svojih dermatologov!«

Da pa nekoliko omejimo izbruh bolezni, je pomembno, da se izogibamo nekaterim dražečim snovem iz okolja. Poleg alergenov, koži škodujejo tudi pralni praški, mehčalci, zato je pomembno, da pri pranju perila uporabljamo blage pralne praške, mehčalcu pa se izognemo. Perilo moramo pri pranju večkrat izpirati.

Ampak, kot poudarja dr. Dragoševa: »Žal tudi le stroga dieta in izogibanje alergenom iz prehrane in zunanjega okolja velikokrat ni zadosti, ker če bi to držalo, dermatologi ne bi imeli dela z bolniki z AD-jem«.

Za kožo lahko sami poskrbimo tudi z redno dnevno nego kože z različnimi negovalnimi mazili za atopično kožo, ki so danes na voljo. Dr. Dragoševa opozarja, da imajo bolniki z AD-jem kronično suho kožo, saj jim v vrhnjih plasteh kože običajno primanjkuje posebnih maščob (ceramidov), ki celice vrhnje plasti kože držijo tesno skupaj, zaradi česar posledično prihaja do pospešenega izhlapevanja vode. »Takšna koža je zato izsušena, predvsem v vrhnjih plasteh povrhnjice in kot taka dosti bolj občutljiva tudi za številne škodljive vplive iz zunanjega okolja, zato je skrb za učinkovito nego kože pri teh ljudeh toliko bolj na mestu.«
Bolniki z atopijskim dermatitisom imajo težave s kožo zlasti v zimskih mesecih, ko so temperature nizke in ko je stopnja vlažnosti v ozračju nizka, zato je nega kože v teh mesecih še toliko bolj pomembna.

Bolniki kljub nadležni in ponavljajoči bolezni ne smejo obupati, k sreči pri mnogih bolnikih atopijski dermatitis kadarkoli v življenju spontano izzveni. V obdobjih, ko se bolezen pojavlja, pa je življenje kljub temu lahko kakovostno ob skupni podpori in dobrem sodelovanju bolnika, osebnega zdravnika, dermatologa, alergologa in včasih tudi dieteika.

 

Moje zdravje št. 31 / 6. februar 2007

foto: TZS